S strani Slovenske škofovske konference smo prejeli dopis in mnenje Slovenske liturgične komisije, vezano na implementacijo papeževega dokumenta Traditionis Custodes, ter odgovore na naše delo in članke, ki smo jih predhodno objavili. Tako je posredovano mnenje prof. dr. Slavka Krajnca njegov odgovor na naše članke in prevode: Komentarji o Traditionis Custodes, Škofov odposlanec, neposlušnost papežu in TLM in Več o stanju TLM, november 2021. Tekst je zelo zgovoren, zato bo bralec hitro spoznal namen in ton besedila.
Spoštovani gospod Matevž Hribernik,
najlepša hvala za poslani pismi z dne 20. junija 2021 in 7. julija 2021, ki ste ju poslali ljubljanskemu nadškofu metropolitu msgr. Stanislavu Zoretu ter v vednost Slovenski škofovski konferenci (SŠK).
V prilogi vam pošiljam odgovor na vaša vprašanja in stališča v obliki strokovnega mnenja Slovenske liturgične komisije glede liturgičnih obredov po stari liturgični formi v luči motu proprija svetega očeta Frančiška Traditionis Custodes.
Lep pozdrav,
Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK
Slovenska škofovska konferenca
Slovenska liturgična komisija
Ciril-Metodov trg 4, Ljubljana
Slovenska Škofovska konferenca
Zadeva: Odgovor na dopis SŠK št. 20-5-5/21 z dne 15. septembra 2021. Strokovno mnenje glede liturgičnih obredov po stari liturgični formi v luči motuproprija papeža Frančiška Traditionis custodes / Varuhi tradicije
Spoštovani!
V zgoraj navedenem dopisu ste prosili za mnenje glede liturgičnih obredov po stari liturgični formi. Četudi je motuprorij zelo jasen, nas lahko ob krajšanju stavkov privede do napačnih spoznanj. Zato je prav, da ga nekoliko komentiramo:
1. Podelitev dovoljenja le v skladu s smernicami Apostolskega sedeža
V dopisu navajate, da iz »motuproprija izhaja temeljno vodilo, da je vsak ordinarij v lastni škofiji odgovoren za podelitev dovoljenja za to obliko.« To sicer drži, ne smemo pa spregledati, da je v istem stavku rečeno tudi to, da lahko škof ordinarij podeli takšno dovoljenje le »v skladu s smernicami Apostolskega sedeža« in ne samovoljno, kakor se mu zdi pastoralno modro. Smernice pa določajo, da si mora prizadevati za trajno edinost, da se mora zavedati, da so le pokoncilske bogoslužne knjige papeža Pavla VI. edini izraz lex orandi rimskega obreda, da naj škof zagotovi samo tam, kjer je bila do sedaj ena ali več skupin, ki obhajajo bogoslužje po misalu pred prenovo leta 1970, duhovnika, ki bo kot škofov delegat zadolžen za obhajanje sv. maše in pastoralno skrb teh, ki ne izključujejo veljavnosti pokoncilskega bogoslužja itd.
2. Prepoved obhajanja zakramentov in zakramentalov po starem obredu, razen sv. Maše
V dopisu navajate vprašanje obhajanja drugih zakramentov po starem obredu. Motuproprij je nadvse jasen, ko pravi: »Prejšnje norme, navodila, dovoljenja in običaji, ki niso v skladu z določbami tega motuproprija, se razveljavijo« (TC čI. 8) Ker ta motuproprij ne predvideva nobenega obreda zakramentov in zakramentalov razen Rimskega misala iz leta 1962, ne more dajati škof ordinarij nobenega dovoljenja za obhajanje porok in drugih zakramentov ali zakramentalov. Vrh tega je s pravnega vidika jasno, da obrednik, ki ima lastno Konstitucijo (birma – Divinae consortium naturae, maziljenje – Sacrum unctionem infirmorum, posvetitve – Pontificalis Romani recognitio), pa tudi odloki s katerimi je Kongregacija za bogoslužje izdala obrednik, v katerih je zapisano »Ničesar ni, kar bi temu nasprotovalo«, ne dovoljujejo uporabe prejšnjih obredov. Zato motuproprij določa, da so »bogoslužne knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel Il. v skladu z odloki drugega vatikanskega koncila, edini izraz lex orandi rimskega obreda« (TC 1) in da zato za obhajanje zakramentov in zakramentalov ni več mogoče uporabljati starega rimskega obreda (npr. obreda za spravo po starodavni obliki), Skratka, razen Rimskega misala je uporaba starih obrednikov izrecno prepovedana, kakor je zapisal kardinal Angelo de Donatis.
3. Podelitev dovoljenja za obhajanje maše po Rimskem misalu iz leta 1962
Ker v Sloveniji ni skupine, ki bi po koncilu nadaljevala obhajanje maše po misalu iz leta 1962, ni razloga, da bi katerikoli škof ordinarij podeljeval dovoljenje za obhajanje sv. maše po starem obredu. V luči motuproprija TC pa bi bilo dobro, da se obvesti duhovnike, »da mora vsak duhovnik, ki bi želel obhajati sveto mašo po starem obredu, pridobiti pisno dovoljenje škofa ordinarija« (TC 5). Za razliko od kardinala Angelo de Donatis, papeževega vikarja za Rim, ki je v svojem pismu duhovnikom zapisal, da predviden 4. odstavek 3. člena TC, ki govori o škofovem delegatu za posamezne skupine, ki so vezane na stari obred, zaenkrat v rimski škofiji ne bo aktiviran, je v ljubljanski nadškofiji nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore vendarle imenoval svojega delegata, vendar se je skupina po dveh mesecih odločila, da ne bo več obiskovala teh svetih maš. Skupina ali vsaj posamezniki so pokazali, da želijo pri maši sami odločati, kako in kdo bo sodeloval, ob tem pa so prisostvovali bogoslužju z namenom, kot se zdi, da najdejo kakšno napako in obtožijo duhovnika, da se ne zna rigorozno držati pravil prejšnjega obreda, saj je bil obtožen liturgične zlorabe, ker je trem vernikom podelil obhajilo na roke. Ker gre za neprave namene in ker se izključuje veljavnost in legitimnost bogoslužne prenove 2. vatikanskega cerkvenega zbora (gl. spletno stran Scutum Fidei itd.) menimo, da se naj po vzgledu rimske škofije 4. odstavek 3. člena TC v Sloveniji ne izvršuje.
4. Zavajajoče razlage motuproprija TC na spletnem omrežju in v dopisih predstavnikov novonastale skupine sv. Jožefa v Sloveniji
Ob tem, da se pripadniki spletne strani Scutum Fidei povsem norčujejo iz bogoslužne prenove 2. vatikanskega koncila, svetega očeta Frančiška (»češ, daje zaprl vrata k veri, onemogočil prakticiranje vere, ljudi preganjal iz Cerkve« itd.), prav tako se norčujejo iz škofov in sedanjih bogoslužij Katoliške cerkve v Sloveniji ter žalijo tako duhovnike kot laike, je spletna stran Ad Dominum tista, ki prinaša raznovrstne enostranske in zavajajoče razlage cerkvenih dokumentov, še posebej omenjenega motuproprija. Gre za pravno razlago angleške družbe Latin Mass Society, ki jo je perfekt kongregacija za bogoslužje msgr. Arthur Roche označil za zmotno in naročil, da se je ne objavlja v katoliških medijih. Tako imamo naslednje zavajajoče trditve:
4.1 Da zaradi tega, ker motuproprij nikjer ne omenja pravice vernikov do udeležbe maše po Misalu iz leta 1962 in obhajanja drugih zakramentov starejšem Rimskem obredniku ali brevirju, vse te stvari ostajajo dovoljene.« (Ad Dominum) In to trditev podkrepijo s tem, da je treba »zakone, ki določajo kazen, omejujejo svobodno izvrševanje pravic ali vsebujejo izjemo od zakona, razlagati ozko.« (ZCP kan. 18).
4.2 Komentar v Ad Dominum problematizira prevod izraza »skupine«, ki naj bi se nanašalo na »formalno združenje ali zvezo«, ne pa neformalne prošnje, V tej zvezi zapiše Matevž Hribernik takole: »Podana razlaga določila iz čl. 3 velja samo za maše formalnih skupin, ne pa za posamezne prošnje za izredne dogodke: poroke, romanja, ostali zakramenti, pa niso del tretjega člena, ampak se rešujejo s pomočjo člena 5, se pravi prošnje duhovnika za maševanja. Za te maše ne veljajo omejitve iz člena 3, te maše so lahko darovane v župnijski cerkvi, ker niso namenjene formalnim skupinam.«
4.3 Komentar v Ad Dominum pravi: da »duhovniku, za zasebno obhajanje svete maše po misalu iz leta 1962, ni potrebno zaprositi za dovoljenje, verniki pa se smejo udeleževati teh bogoslužij, če ti verniki ne predstavljajo priznane skupine.«
4.4 Obsojajoče trditve in nespoštovanje papeža Frančiśka:
- da je papeževo spremno pismo duhovnikom »izraz ničvrednosti naše pobožnosti«;
- da nadškof msgr. Stanislav Zore »prošnji ne želi ugoditi in da je odločitev škofa žalitev dveh pobožnih vernikov, ki si želita specifično duhovnost in da je to v nasprotju kar oznanja«;
- očitek, da si škof želi, da skupina vernikov, ki si želi stari obred, preprosto izgine (Matevž Hribernik, 23.8.2021) itd.
Na vse zgoraj našteto moremo reči, da gre:
- za apriorno zavračanje, izkrivljanje in za namerno zavajajoče razlage motuproprija in nestrinjanja s papeževim prizadevanjem »za cerkveno edinost«;
- za lastne interpretacije s katerimi dajejo vtis, da je motuproprij TC papeža Frančiška le delno obvezujoč, saj na primer dopušča razlikovanje med »formalno skupino vernikov« in neformalno skupino, to je za posamezne prošnje »izrednih dogodkov«, kot so poroka itd., ki so po njihovem vendarle dovoljeni;
- za simpatizerje starega obreda, ki ga uvajajo iz naveličanosti in nerazumevanja pokoncilskega bogoslužja;
- za posameznike (po večini laike), ki hočejo namesto škofov, po svojih interesih, odločati o liturgični disciplini v Cerkvi;
- za posameznike, ki iz osebnih razlogov zavračajo papeža Frančiška in prevzemajo vodstvo »vzporedne Cerkve.«
Kar pa zadeva pismo Matevža Hribernika, objavljeno v Ad Dominum z naslovom: Škofov odposlanec, neposlušnost papežu in TLM, pa razodeva avtoritarnost nekega laika, ki »vodi vzporedno Cerkev« in ji določa: kakšnega bogoslužja naj se udeležuje, kakšno je pravilno, kdo in kako ga sme obhajati in kakšno bogoslužje je »vredno njihovega ugleda«, kot je zapisal. Ob tem pa določa, da je obhajanje na roko zloraba, četudi je SŠK določila, da se v času pandemije obhaja le na roko, da določen mašnik, škofov delegat ne zna pravilno maševati in da nima pravice določiti kdo sme ministrirati itd. Ker škofov imenovani delegat, ki je v zadnjih treh mesecih obhajal sv. mašo po starem misalu ni dopustil, da bi g. Hribernik določal o liturgičnih sodelavcih, ampak je k pripravi vključil samostanskega ministranta, samostanskega mežnarja in organista ter pevsko skupino Insulae Memoriae, je zgoraj omenjeni g. Hribernik javno odsvetoval udeležbo bogoslužja v samostanski cerkvi v Stični in vernikom svetoval, da naj se udeležijo bogoslužja drugje ali v tujini. Zato je bilo v Stični pri zadnji maši v novembru le 5 vernikov, Gotovo pa je tudi, da se nekateri podpisniki seznama, ki tvorijo skupino sv. Jožefa ali pa simpatizerji, ki se sklicujejo na tradicijo, javno na družbenih omrežjih navdušujejo nad učinkom, ki ga je sprožil msgr. Lefebvre. Zato tudi vabijo k mašam pri bratovščini SSPX. Ker je bil del te bratovščine (in je mogoče še sedaj) neki duhovnik ljubljanske nadškofije, ki naj bi mu nadškof Rode izrekel izobčenje, je vabilo k nedopustnemu in neveljavnemu bogoslužju, ki ga opravlja le-ta, pravzaprav kaznivo dejanje, ker vabi k odpadu od vere in Cerkve.
Iz povedanega lahko sklepamo:
- da želijo od Cerkve le usluge in pravice brez dolžnosti;
- da sprejemajo od Cerkve le tisto, kar jim paše in jih potrjuje v samostojnosti;
- da jim je poslušnost škofu in Cerkvi povsem tuja;
- da izključujejo vsako najmanjšo pripadnost pokoncilskemu bogoslužju;
- da ne želijo graditi Cerkve, ampak se osamosvojiti in delati tisto, kar jim trenutno ugaja.
Tako menimo:
- da so že izven pripadnosti in izven edinosti občestva Katoliške cerkve,
- izven poslušnosti učiteljstvu Cerkve, še posebej sedanjemu papežu in
- izven sinodalnosti, ki deluje cum Petro et sub Petro.
Prepričan sem, da bi bilo treba po vzgledu nekaterih škofov po svetu — popolnoma prepovedati predkoncilski obred in si prizadevati za večjo enotnost in edinost v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Vedno več mladih se navdušuje nad to »liturgično samostojnostjo«. kar lahko v prihodnje rodi še večjo zmedo v pastoralnem delu. Vesel sem, da je papež Frančišek vendarle odločno nastopil in zastavil jasno besedo za ukinitev »vzporedne Cerkve in vzporednega bogoslužja.«
Slavko Krajnc
Tajnik SLK