Tradicionalna latinska sveta maša je izredna oblika bogoslužja Rimokatoliške Cerkve. Je oblika obreda svete maše, ki se je skozi stoletja pod vodstvom Svetega Duha razvijal in svojo dokončno obliko dosegel po koncilu v Tridentu (1545-1563) s svetim papežem Pijem V. Zadnji dopolnjeni misal je izdal blaženi papež Janez XXIII. leta 1962. Ta oblika je bila v Katoliški Cerkvi redna oblika svete maše do reforme po drugem vatikanskem koncilu (1962-1965), ko je blaženi papež Pavel VI. leta 1970 izdal novo obliko svete maše (nov red oz. latinsko novus ordo), ki je postal reden (forma ordinaria). Tradicionalna latinska sveta maša se sedaj imenuje stara (stari red oz. latinsko vetus ordo) oz. izredna oblika latinskega obreda (forma extraordnaria).

Kdo lahko daruje sveto mašo po izredni obliki latinskega obreda?

Leta 2007 je papež Benedikt XVI. izdal apostolsko pismo – motuproprij Summorum pontificum v katerem dovoljuje vsem katoliškim duhovnikom rimskega obreda pri mašah brez ljudstva uporabo misala, ki ga je leta 1962 izdal blaženi papež Janez XXIII. in sicer kateri koli dan, razen svetega tridnevja. Za to ne potrebujejo nobenega dovoljenja, ne apostolskega sedeža, ne svojega ordinarija. Papež Benedikt XVI. v istem dokumentu pravi, da se morejo verniki pridružiti tej obliki svete maše, če sami za to prosijo.

V čem se na zunaj izredna oblika obreda razlikuje od redne?

Odgovor na to vprašanje bomo podali v grobem. Pri tem je potrebno opozoriti na razlikovanje kako se redno obliko svete maše obhaja v praksi in kako naj bi se jo obhajalo. V našem primerjavi se bomo omejili  razlikovanje bogoslužja redne oblike svete maše, kakor ga obhajajo v povprečni slovenski župniji, ki se v mnogočem razlikuje od predpisane oblike in bogoslužja izredne oblike svete maše.

Latinski jezik. Čeprav sta obe obliki v latinskem jeziku so redno obliko prevedli v narodne jezike (kar je dovoljeno). V izredni obliki se sveto mašo bere samo v latinskem jeziku (dovoljeno je brati v narodnem jeziku samo berila in evangelij).

Tihota. V izredni obliki obreda je mnogo več tihote. Duhovnik mnoge molitve bere s tihim glasom (npr. evharistično molitev).

Liturgično petje. V izredni obliki je bogoslužje prepleteno s koralnim petjem in polifonijo.

Prejemanje svetega obhajila. Pri izredni obliki je mogoče prejeti obhajilo samo kleče in na jezik.

Usmerjenost. Izredni obred je potrebno obhajati vedno proti vzhodu oz. proti razpelu (liturgični vzhod). Duhovnik in verniki so obrnjeni v isto smer proti Kristusu. Redni obred pa je z obratom duhovnika proti Božjemu ljudstvu ustvaril zaprt krog.

Duhovnikove molitve. Pri redni obliki so mnoge molitve opuščene, spremenjene in osiromašene (npr. molitve pri darovanju).

Skrivnostnost. To navajamo kot izkušnjo mnogih ljudi, ki prihajajo k izredni obliki. Mnogi trdijo, da se je lažje zberejo v molitvi in čaščenju Jezusa, ki se daruje na oltarju.