Komentarji o Traditionis Custodes

Nekaj komentarjev vezanih na kanonsko pravo o aplikaciji motu propria papeža Frančiška Traditionis Custodes

povzeto po Latin Mass Society (Združenje za latinsko mašo Anglije in Walesa)

Original: https://lms.org.uk/sites/default/files/resource_documents/Trad_Cust_canonical_notes.pdf

V tem dokumentu želimo kratko navesti o čem apostolsko pismo govori in o čem ne; glede na kanonske obveznosti škofov in duhovnikov ter po nasvetih, ki smo jih prejeli od več kanonistov.

Škofova avtoriteta

Apostolsko pismo poudarja škofovo avtoriteto nad liturgijo v njegovi škofiji.

Čl. 2. Škofu ordinariju kot moderatorju, spodbujevalcu in varuhu vsega bogoslužnega življenja v delni Cerkvi, ki mu je zaupana, pripada urejanje bogoslužnih obhajanj v lastni škofiji. Zato je njegova izključna pristojnost, da dovoljuje v svoji škofiji uporabo Rimskega misala iz leta 1962 v skladu s smernicami Apostolskega sedeža.

Ta člen v opombah (inter alia) omeni odlok 2. vatikanskega cerkvenega zbora o pastirski službi škofov, Christus Dominus 11, ki pravi:

Škofje so s tem namenom glavni razdeljevalci Božjih skrivnosti, in tudi guvernerji, promotorji in varuhi celotnega liturgičnega življenja v cerkvi, ki jim je zaupana.

Podobno poudarja tudi koncilska Konstitucija o svetem bogoslužju, Sacrosanctum Concilium 22.

Apostolsko pismo se torej posluži že uveljavljenega disciplinskega načela v Cerkvi in zaključi (»torej«) da je škof ta, ki ima oblast nad misalom iz leta 1962 v svoji škofiji. Gre za podobno načelo, ki ga izpostavi že komentar spremnega pisma škofom motu propria Summorum Pontificum (2007) papeža Benedikta XVI.:

Za sklep, dragi sobratje, mi leži na srcu, da poudarim, da te nove norme nikakor ne zmanjšujejo vaše oblasti in vaše odgovornosti ne glede bogoslužja ne glede pastorale vaših vernikov. Vsak škof je namreč »voditelj« bogoslužja v svoji škofiji (prim. Konstitucijo o svetem bogoslužju – Sacrosanctum Concilium 22).[1]

Apostolsko pismo v tej točki ne predstavlja nobenih novosti, prav tako ne nalaga škofu posebne oblasti, ampak le potrjuje obstoječo pravno stanje, ki pa samo ni bilo spremenjeno z motu proprijem Summorum Pontificum.

Pravice duhovnikov in vernikov

Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. Summorum Pontificum v 1. členu poudarja, da, kot zgodovinsko dejstvo, Misal iz leta 1962 ni bil nikoli razveljavljen. Nadalje potrjuje pravne implikacije tega dejstva: da imajo duhovniki latinskega obreda pravico, da obhajajo svete maše po tem Misalu, in da imajo verniki pravico, da se tega udeležujejo.

Kljub temu pa na uveljavitev pravice duhovnikov, da mašujejo po Misalu iz leta 1962, vpliva liturgično življenje škofije in zaradi tega spada pod pristojnost škofa. Tako denimo Summorum Pontificum omejuje svobodno obhajanje starejše oblike velikonočnega tridnevja (2. člen).

Določbe motu proprija Traditionis Custodes je treba razumeti v enaki luči. Ne razveljavlja ali prepoveduje Misala iz leta 1962 in tako ohranja pravico duhovnikov nedotaknjeno. Ureja pa način uveljavljanja te pravice.

Opozoriti je treba, da apostolsko pismo nikjer ne omenja pravice vernikov do udeležbe maše po Misalu iz leta 1962, obhajanja drugih zakramentov po starejšem Rimskem obredniku (Rituale Romanum) ali bodisi javne bodisi zasebne molitve starejšega brevirja (db. Božjega opravila) s strani duhovnikov: v skladu s tem, vse te stvari ostajajo dovoljene. Splošno načelo kanonskega prava je, da je potrebno zakone, ki določajo prepovedi, razlagati ozko in ne široko:

Kan. 18: Zakone, ki določajo kazen, omejujejo svobodno izvrševanje pravic ali vsebujejo izjemo od zakona, je treba razlagati ozko.

»Skupine,« ki jim je blizu Misal iz leta 1962

Člen 3 se nanaša na »skupine, ki obhajajo sveto mašo v skladu z Misalom, ki je bil predhoden reformi iz leta 1970.« Ker so na voljo prevodi apostolskega pisma samo v domačih jezikih (op. p. ni na voljo latinskega izvirnika), je težje razjasniti kontekst uporabljenega izrazoslovja, vendar je iz konteksta in načina uporabe izraza (op. p. skupine) mogoče sklepati, da je apostolsko pismo imelo v mislih formalno združenje ali zvezo. To so entitete, ki bi lahko imeli enotne poglede in konsenz glede liturgične reforme (člen 3.1), imajo pravico do pastoralne oskrbe (člen 3.4) in so lahko bile do izdaje apostolskega  pisma  tudi »odobrene« s strani lokalnega ordinarija (člen 3.6). Določba člena 3.5 v povezavi z »župnijami, ki so bile kanonično ustanovljene v korist teh vernikov,« krepi to razlago.

Takšna uporaba izraza »skupina« (v angleškem prevodu ‘group’) se sklada z uporabo v Summorumu Pontificum v členih 5 in 7. Na podlagi teh členov so »skupine« vernikov, navezane na starejši Misal imele pravico zahtevati redno obhajanje sveta maše po tem misalu (5. člen), če so bili zavrnjeni s strani župnika, so se pritožili škofu in nato svetemu sedežu (7. člen). V zvezi s tem je škofom dano dovoljenje, da ustvarijo »personalne župnije« (10. člen).

Navodilo Universae Ecclesiae (2011) je poskušalo vzpostaviti dokaj neformalno razumevanje tega, kaj je potrebno za obstoj »skupine« (glej Universae Ecclesiae 15), z namenom lajšanja uveljavljanja pravic povezanih s konceptom skupine v Summorumu Pontificum. Koncept »skupine«, ki je v Traditionis Custodes podrejena »avtorizaciji«, kljub temu predvideva dokaj formalno razumevanje.

Ureditev obhajanja svete maše po misalu iz leta 1962 za take »skupine« je edini namen člena 3 v Traditionis Custodes. Kjer te skupine trenutno obstajajo, je škofom naloženo, naj najdejo prostor za obhajanje bogoslužja v skladu s knjigami iz leta 1962 (3.2), da določijo čas obhajanja svetih maš (3.3) in določijo mašnika (3.4), ki bo zanje obhajal sveto mašo. Obstoj personalnih župnij je potrebno ponovno preučiti (3.5). Nove skupine pa naj se ne ustanavljajo (3.6).

Te določbe poudarjajo avtoriteto škofa pri urejanju dogovorov, ki so bili sklenjeni v skladu s čl. 5 Summorum Pontificum. Dokument škofom ne naroča, naj te dogovore prekinejo, nasprotno, škofu je naročeno, naj se poskrbi za oskrbo vernikov. Po drugi strani pa se razveljavi pravica do oblikovanja novih skupin te vrste in zahtevanja obhajanja svete maše. Iz tega izhaja, da tovrstne skupine ne bodo več nastajale (ali bile priznane kot take).

Naslednja člena 4 in 5, se nanašata na dovoljenje duhovnikov za obhajanje svete maše v skladu z Misalom iz leta 1962: v primeru novo posvečenih duhovnikov s sklicem na sveti sedež. Kakor je omenjeno že zgoraj, gre za to, kako škofje usmerjajo liturgično življenje v svoji škofiji in ne za načelno pravico duhovnikov, da obhajajo sveto daritev po misalu iz leta 1962, potrebno je vzeti na znanje zgolj, ko gre za javno obhajanje svete maše po starejšem Misalu. Torej duhovniku, za zasebno obhajanje svete maše po misalu iz leta 1962, ni potrebno zaprositi za dovoljenje.

Duhovniki, ki imajo zgoraj omenjeno dovoljenje, bodo lahko maševali po misalu iz leta 1962 v svojih župnijah oz. kjerkoli drugje, verniki pa se bodo maše lahko udeležili. Če ti verniki ne predstavljajo priznane »skupine«, določbe čl. 3 ne veljajo. Dejansko verniki tega ne morejo storiti: brezsmiselno bi bilo zahtevati od zbranih vernikov, ki se med seboj ne poznajo, in so se slučajno srečali pri sveti maši brez da bi se morda kadarkoli srečali poprej, kakšna enotna teolška mnenja imajo o 2. vatikanskem koncilu, kot to predvideva člen 3.1, ali da je njihov obstoj kolektivno »odobren« v skladu s čl. 3.6.

Če povzamemo; Traditiones Custodes si prizadeva za ohranjanje pastoralne oskrbe uradno ustanovljenih »skupin«, navezanih na starodavno mašo, na primer v obliki personalnih župnij, toda želi poudariti pristojnost škofa, da ureja, kje, kdaj in s strani koga, so te svete maše obhajane.

Hkrati pa duhovnikom na splošno ne preprečuje obhajanja starejše oblike svete maše, tudi v javnosti, vendar želi poudariti avtoriteto škofa, da to dovoli.

V obeh primerih je treba opozoriti, da so škofje v praksi tudi pod Summorum Pontificum skrbeli za oskrbo in nadzor, ki ga poudarja Traditionis Custodes, čeprav so to včasih morda storili neizraženo in posredno: na primer s tem, kam nastavi duhovnika. Čeprav jim je sedaj dana bolj neposredna oblast nad situacijo v primeru Traditionis Custodes. Dozdeva pa se, da bodo številni škofje še naprej izvrševali to oblast kot del splošnega nadzora, in ne na ravni mikro-upravljanja vsake župnije in apostolata.

Odločitev mnogih škofov, takoj po objavi Traditionis Custodes, da so podali splošno dovoljenje za obstoječe dogovore, je popolnoma razumen način izvrševanja njihovih posebnih privilegijev skladu z apostolskim pismom.

Župnijske cerkve

Pri členu 3 je najbolj presenetljiva trditev, da bogoslužni prostori, ki so dodeljeni »skupini«, ne vključujejo župnijskih cerkva. V italijanskem kontekstu in nekaterih drugih državah (op. p. tudi Slovenija), kjer imajo škofije iz zgodovinskih razlogov obilo ne-župnijskih cerkva, to ne predstavlja nobenih večjih težav. Personalne župnije namenjene maševanju po Misalu iz leta 1962, v teh državah, že sedaj navadno uporabljajo druge bogoslužne prostore: podružnične cerkve in kapele, kapelice bratovščin ter cerkve in kapele redovnih skupnosti itd.

V drugih državah temu ni tako. Torej, če škof ne more zlahka najti nadomestnega prostora za to skupino, lahko v skladu s kanonom 87 §1, za to omejitev podeliti spregled:

Kan. 87 §1: Krajevni škof lahko vernikom za svoje ozemlje podeli spregled splošnih in območnih disciplinskih zakonov, kadarkoli sodi, da ga podeli v njihovo korist, svojim podrejenim pa tudi spregled zakonov, izdanih od najvišje cerkvene oblasti, vendar ne procesnih in kazenskih zakonov, in ne tistih, ki so apostolskemu sedežu ali drugi oblasti posebej pridržani.

Kot že rečeno, se to vprašanje pojavlja le pri formalno ustanovljenih »skupinah«. Zanimivo pa je omeniti, da čeprav se personalne župnije ne bodo več ustanavljale, selitev »skupin« iz župnijskih cerkva v druge bogoslužne prostore, namiguje na uporabnost koncepta “svetišča” – posvečenega obhajanju svete maše po misalu iz leta 1962 – in bolj splošno »kaplanijam« za tiste, ki so navezani na to mašo.

Branje v domačem jeziku

Opozoriti je potrebno, da je zahteva o branju beril v domačem jeziku iz člena 3.3, ne izključuje tega, da so le-ta najprej oznanjena v latinščini, kar je zahtevano po liturgičnem zakonu misala iz leta 1962.

Skladnost prevodov, ki so uporabljeni skupaj z liturgičnim besedilom, je potrebno upoštevati, saj se ti včasih razlikujejo od hebrejskih ali grških različic, ki so osnova za najnovejše prevode.

V vsakem primeru ta zahteva velja le v okviru zagotavljanja svete maše za »skupine«, kot je razloženo zgoraj.

Dobro duš

Vsa cerkvena zakonodaja je usmerjena v dobro duš: sklepne besede Zakonika cerkvenega prava nam pravijo:

Kan. 1752: … rešenje duš, mora biti vedno najvišji zakon v Cerkev, ki ga je potrebno vedno imeti pred očmi.

Oblast Svetemu sedežu ter škofom in duhovnikom ni dana v dobro njih samih, ampak v dobro duš; to zlasti velja za škofe, za podrobnosti, glej ZCP kan. 383 §1. Kanon 87 §1 je bil že citiran zgoraj.

Vse te izjave nas opominjajo, da je glavni kontekst razlaganja in uporabljanja Cerkvenih zakonskih določb, dobro duš. V okviru cerkvenega izročila je uveljavljane uredbe na način, ki bi škodoval blagru duš, ne samo pastoralni ali praktični problem, ampak napaka pri ocenjevanju pravne veljave te uredbe.

Traditionis Custodes se neposredno ukvarja z blagrom duš in pismo svetega očeta škofom poudarja ta motiv. Razlog zakaj sveti oče starejšega misala ni preprosto dokončno prepovedal je, da se papež Frančišek zaveda pastoralne škode, ki bi jo takšno določilo povzročilo. V pismu sta poudarjeni dve načeli, ki naj bodo škofom v vodilo:

Po eni strani poskrbeti za blagor tistih, ki so zakoreninjeni v prejšnji obliki obhajanja in potrebujejo čas, da se vrnejo k rimskemu obredu, ki sta ga razglasila sveta Pavel VI. in Janez Pavel II.; po drugi strani pa prekiniti z ustanavljanjem novih personalnih župnij, ki so bolj vezane na želje in hotenja posameznih duhovnikov, kot pa na resnične potrebe »svetega vernega Božjega ljudstva«.

To je torej ključni premislek pri uveljavljanju apostolskega pisma po mišljenju zakonodajalca. Škofje naj urejajo (op. p. bogoslužje), naj dajo ali zadržijo dovoljenja, po tem, ali verjamejo, da bo to v duhovno korist vernikom, ki so navezani na starodavno mašo, in duhovnikom, ki želijo obhajati to obredje.

Prevod: Matevž Hribernik po Latin Mass Society


[1] »Urejati sveto bogoslužje sme samo cerkvena oblast; to oblast ima apostolski sedež in, v skladu s pravnimi določbami, škof«