Povzeto po predavanju s. Marie Francesche Perillo, F.I.

Prvi del lahko preberete tukaj.

Sovražniki Cerkve načelo liturgije kot moljene dogme poznajo do potankosti. Dobro vedo, da se Božje ljudstvo uči predvsem po in v svetih zborovanjih. Če jih uničimo, smo uničili vero.

Dom Guéranger je s preroškim pogledom razumel, da je sovraštvo do katoliške liturgije skupni imenovalec različnih novotarjev, ki so si skozi stoletja sledili en za drugim in ki so, da bi napadli katoliški nauk, svoje divje delo uničevanja začeli z liturgijo. “Prva značilnost protiliturgičnega krivoverstva,” piše, “je sovraštvo do izročila v formulah svetega bogoslužja. Ne moremo oporekati temu, da najdemo to posebno značilnost pri vseh krivovercih, od Vigilancija do Kalvina, razlog pa se da zlahka razložiti. Vsak sektaš, ki hoče uvesti nov nauk, se nujno znajde pred liturgijo, ki je Izročilo v svoji najvišji obliki, in ne najde miru, dokler ne utiša tega glasu, dokler ne raztrga teh strani, ki se sklicujejo na vero preteklih stoletij. Kajti kako so se luteranstvo, kalvinizem in anglikanstvo uveljavili in ohranili v množicah? Da bi to dosegli, je bilo treba le zamenjati starodavne knjige in formule z novimi knjigami in novimi formulami, pa je vse bilo dopolnjeno.”

Izročilo je pred Svetim pismom in obsega precej širše področje. Je vir razodetja, ki se razlikuje od Svetega pisma, vir, ki si zasluži isto vero (tako tridentinski koncil in prvi vatikanski koncil). Sveti Vincencij iz Lérinsa (umrl okoli leta 450) je imel za pravo apostolsko izročilo tisto, ki hkrati izpolnjuje vse tri naslednje pogoje: Quod semper, quod ab omnibus, quod ubique, tj. tisto, kar so verovali v vseh časih, vsi verniki in povsod.

Izročilo je navzoče v liturgiji, ki vsebuje molitve in obrede javnega bogoslužja ter zakramente. Ni naključje, da se načelo “legem credendi lex statuat supplicandi” navaja že od prvih desetletij 15. stoletja, kar pomeni, da je liturgična molitev (lex supplicandi) vir (statuat) teološkega znanja (legem credendi).

To staro načelo – h kateremu se bomo še vrnili – kaže na ključni pomen in veliko koristnost ohranjanja tradicionalne liturgije, zlasti svete maše, v uporabi v nespremenjeni obliki zato, da se ohrani vera. Prav tako kaže, kako, navkljub prepričanjem o ustvarjalnosti tako duhovnikov kot vernikov, ustvarjanje novih liturgij zlahka pokvari vero (in jo tudi dejansko pokvari) z vnašanjem obredov in molitev brez teološke strogosti, ki zagotavlja njihovo enoznačno in pravoverno razlago.

V tem smislu je kljubovanje misalu sv. Pija V., ki je sinteza in izraz tisočletnega izročila, ki sega – skozi različne faze – v apostolske čase, še danes očitno znamenje sovraštva do izročila, ki je bilo vselej značilno za miselnost novotarjev vseh časov.

Božanski izvor liturgije

Častitljivi dom Prosper Guéranger, ugledni liturgik in opat v Solesmesu, v svojem znamenitem delu Liturgične inštitucije navaja, da je liturgija nekaj tako odličnega, da je treba za iskanje njenega izvora iti vse do samega Boga: Bog namreč v zrenju svojih neskončnih popolnosti nenehno hvali in poveličuje samega sebe ter se ljubi z večno ljubeznijo. Toda ta ista dejanja, ki se izvajajo v božjem bistvu, so dobila vidno in ustrezno liturgično pojavnost šele tedaj, ko je ena od treh božjih oseb, potem ko je prevzela človeško naravo, mogla opravljati svoje verske dolžnosti na čast slavni Trojici.

“Bog,” pravi Dom Guéranger, “je tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina, da bi svet poučil o izpolnjevanju liturgičnega dela. Po tem, ko je bila štirideset stoletij oznanjana in napovedana, je bila božanska molitev darovana, božanska žrtev izvršena in se še zdaj in za vso večnost Jagnje, ki je bilo žrtvovano vse od začetka sveta, daruje na vzvišenem nebeškem oltarju in na neskončen način izroča neizrekljivi Trojici vse verske dolžnosti v imenu članov, katerih Glava je.”

Vendar je treba upoštevati, da – tudi pred učlovečenjem Besede – svet nikoli ni bil brez liturgije: kajti tako kot se Cerkev po nauku svetega Avguština vrača na začetek sveta, se tudi liturgija vrača na ta isti začetek.

V Stari zavezi so prvi ljudje liturgijo izvajali v glavnem in najbolj vzvišenem dejanju, v žrtvovanju. Samo pomislimo na žrtev Kajna in Abela ter Noeta, ki jo je po potopu nadaljeval. Abraham, Izak in Jakob darujejo živalske žrtve in povzdigujejo kamne za oltar, ki zarišejo tako prihodnji oltar, kot tudi darovanje. Nato Melkizedek, zavit v skrivnost kralja-duhovnika, ki v rokah drži kruh in vino, daruje miroljubno žrtev, ki je prav tako podoba Kristusove žrtve.

V vsej tej prvobitni dobi liturgično izročilo ni spreminjajoče se in poljubno, temveč natančno in določeno. Očitno je, da to niso človekove iznajdbe, ampak jih je predpisal sam Bog; Gospod namreč hvali Abrahama, ker je upošteval ne le njegove zakone in zapovedi, ampak tudi njegove obrede.

Ko je prišla polnost časa, je Beseda postala meso in prebivala med nami: ni prišla, da bi uničila, ampak da bi izpolnila in izpopolnila tudi liturgična izročila. “Po svojem rojstvu je bil obrezan, darovan v templju, odrešen. Od dvanajstega leta starosti je izpolnjeval obisk templja, pozneje pa so ga pogosto videli prihajati, da bi daroval svojo molitev. Svoje poslanstvo je izpolnil tako, da se je štirideset dni postil; posvečeval je soboto; s svojim zgledom je posvetil nočno molitev. Pri zadnji večerji, pri kateri je obhajal veliko liturgično dejanje in poskrbel za njegovo prihodnjo izpolnjevanje vse do konca vekov, je pričel vse z umivanjem nog, ki so ga sveti očetje poimenovali skrivnost, končal pa s slovesnim hvalospevom, preden je šel van, da bi se napotil na Oljsko goro. Nekaj ur pozneje se je njegovo umrljivo življenje, ki ni bilo nič drugega kot eno samo veliko liturgično dejanje, končalo s prelitjem krvi na oltarju križa; pregrinjalo starodavnega templja, ki se je raztrgalo, je odprlo neke vrste prehod v nove skrivnosti, oznanilo nov tabernakelj, skrinjo večne zaveze, in od tedaj je liturgija pričela svoje popolno obdobje, kar zadeva bogoslužje na zemlji.” (P. Guéranger).