Povzeto po predavanju s. Marie Francesche Perillo, F.I.

Izraz “tridentinska maša” ali “maša svetega Pija V.” se uporablja za obhajanje obreda po tako imenovanem Vetus Ordo, tj. pred pokoncilsko liturgično reformo. Oba izraza sta neprimerna, saj je sveti papež Pij V. sicer res izdal misal po tridentinskem koncilu, vendar v resnici ni storil nič drugega kot modro določil in ustrezno uredil obred, ki se je v Rimu uporabljal že stoletja. V svojih bistvenih elementih je izhajal izpred vsaj tisočletja prej, natančneje od papeža svetega Gregorja Velikega. Od tega zadnjega papeža izvira tudi ime, ki je pravilnejše, a še vedno ne izčrpno – gregorijanski obred. Ne izčrpno, saj se od svetega Gregorja Velikega, kot bomo videli, obred vrača v same apostolske čase, da bi se končno povezal z zadnjo večerjo in krvavo žrtvijo našega Gospoda Jezusa Kristusa na križu, katere nenehno ponavzočenje in nekrvava aktualizacija je vsaka maša. Pravzaprav je dobro poimenovanje »gregorijanska latinska maša«, zaradi razširjenosti in praktičnosti pa je izraz, vzet iz angleščine, kar dober – tradicionalna latinska maša. Videli bomo, o katerem izročilu tu govorimo.

Pravilno je bilo ugotovljeno, da maša in tudi starodavni brevir (molitveno bogoslužje, ki ga molijo duhovniki in redovniki ter redovnice) nimata avtorja, saj za večino besedil ni mogoče reči, kdaj so nastala in kdaj so dobila svoje dokončno mesto. Zato so vsi “zaznali, da je to nekaj večnega in da tega ni zgradila človeška roka” (M. Mosebach). Dejansko je gotovo, da Rimski misal – kot zatrjuje blaženi Ildefonso Schuster (milanski nadškof) – v celoti predstavlja “najbolj vzvišeno in pomembno delo cerkvene literature, tisto, ki najbolj zvesto odraža življenje Cerkve, sveto pesem, na katero sta roko položila nebo in zemlja”.

“Naš kanon,” pravi Adrien Fortescue, “je nedotaknjen, kot tudi celotna zgradba maše. Naš misal je še vedno misal sv. Pija V. Moramo mu biti hvaležni, da je njegova komisija tako vestno ohranila ali obnovila staro rimsko izročilo. V bistvu je misal sv. Pija V. gregorijanski zakramentarij po vzoru Gelazijeve knjige, ki pa je sama izvira iz zbirke sv. Leona Velikega. Molitve našega kanona najdemo v traktatu De Sacramentis, sklicevanja na sam kanon pa v 4. stoletju. Tako se naša maša brez bistvenih sprememb vrača v čas, ko se je prvič razvila iz starejše liturgije. […] kljub nerešenim težavam in poznejšim spremembam v krščanstvu ni nobenega drugega obreda, ki bi bil tako častitljiv kot naš”.

Preden se lotimo posebnosti te teme, se zdi primerno spomniti in ponovno potrditi nekatera temeljna načela svete liturgije, za katera se zdi, da so padla v pozabo s tako odklonskimi posledicami, da so sveto mašo zreducirala na praznovanja “etsi Deus non daretur” (Kakor bi Boga ne bilo), kar dejansko pomeni smrt liturgije.

Prvo načelo je, da liturgija ni, nikoli ni bila in nikoli ne more biti izraz čustev vernikov do njihovega Stvarnika. Namesto tega gre za izpolnjevanje vernikove dolžnosti do Boga, ki jo mora izraziti v skladu s samimi Božjimi nauki. Gre za tako imenovani ius divinum, tj. pravico Boga, da ga častimo, kakor je on sam določil. Liturgija ni kakršnakoli molitev, ki jo verniki spontano naslavljajo na Boga, ampak “uradna” molitev Cerkve: v njej ni ničesar, kar bi bilo treba izumiti, inovirati ali prilagoditi. “Liturgija ni nikoli nikogaršnja zasebna lastnina, niti tistega, ki jo vrši niti skupnosti” (okrožnica Ecclesia de Eucharistia, 52). Ni “izraz vesti skupnosti, ki je razpršena in spremenljiva”. Zaradi tega katoliška liturgija ni in ne more biti “ustvarjalna”. Ne more biti iz preprostega razloga, ker ni človeški izdelek, temveč Božje delo, kot je večkrat ponovil papež Benedikt XVI.. V zvezi s tem je zanimivo poudariti, da je imela liturgija že v prvem stoletju – čeprav je bila še vedno v primitivna – svoj red, za katerega so kristjani verjeli, da sega do samega Kristusa. Fortescue ugotavlja, da molitev prvih kristjanov že od samega začetka ni bila nikdar sestavljena iz srečanj, ki bi bila organizirana po lastni volji. To je jasno razvidno iz prvega pisma sv. Klemena Korinčanom, v katerem beremo: “1. Vse, kar nam Gospod zapoveduje, moramo opravljati urejeno in ob določenih časih. 2. Predpisal nam je, da opravljamo daritve in liturgije, in to ne naključno ali brez reda, ampak v predpisanih okoliščinah in ob predpisanem času. 3. On sam po svoji suvereni volji določa, kje in kdo naj jih opravlja, da bi bilo vse, kar se opravlja sveto z njegovo sveto odobritvijo in njemu po volji. 4. Tisti, ki opravljajo svoje daritve in ob za to določenih časih, so sprejeti in ljubljeni. Sledijo Gospodovim zakonom in se ne motijo. 5. Velikemu duhovniku so zaupani posebne liturgične službe, duhovnikom posebne dolžnosti, levitom pa njihove lastne službe [Manjši redovi, ki jih je Pavel VI. odpravil, Ministeria quaedam]. Laiki so zavezani laiškim zapovedim” (poglavje XL). Od 1. stoletja naprej sta torej v bogoslužju uveljavljena red in hierarhija, za katera velja, da izhajata od Gospoda.

Drugič, liturgija je zasidrana v izročilu, ki je vir razodetja, in je enakovredno Svetemu pismu. “Liturgija,” pravi veliki liturgist Dom Guéranger, “je Izročilo samo na najvišji stopnji moči in slovesnosti”; je “najsvetejša misel modrosti Cerkve zaradi dejstva, da jo izvaja Cerkev v neposredni povezanosti z Bogom v izpovedovanju (vere), molitvi in češčenju”. Z drugimi besedami, liturgija je moljena dogma.