Klerikalizem je nekoč veljal za področje duhovnikov, ki so z laiki lahko ravnali kot z otroki, sedaj pa se je prenesel na novo generacijo duhovnikov, ki skrivajo svoje hlastanje po moči z lažno ponižnostjo.

“Oh, tega tukaj ne nosimo.”

Vsa soba je utihnila, ko me je stari duhovnik pogledal. Bilo je moje prvo leto po posvečenju in skupaj z nekaj drugimi duhovniki smo v zakristiji čakali, da se začne šolsko spovedovanje. Duhovnik je ponovno pokazal na moj talar in glasneje rekel: “Ne, res, tega ne nosimo!” Poskušal sem to razumeti kot šalo, vendar je nadaljeval s svojim šikaniranjem. Nihče, ne mlad, ne star, ni posredoval. Samo gledali so, kako sem s svojimi krotkimi poskusi humorja odbijal njegove udarce. Ko je ugotovil, da se ne bom premaknil, se je obrnil stran, razočaran nad mojim neupoštevanjem njegovega klerikalnega opomina.

Klerikalizem je danes še kako živ in zdrav. Kar je nekoč veljalo za področje monsignorjev in duhovnikov, ki so verjeli, da morajo biti laiki kot otroci – redko videni in še redkeje slišani -, se je preneslo na novo generacijo duhovnikov, ki so svojo željo po moči oblekli v lažno ponižnost.

Stari klerikalizem je mrtev. Naj živi novi klerikalizem!

Kako je to mogoče? Da bi razumeli to kameleonsko bolezen, je treba iti mimo videza. Klerikalizem nima veliko opraviti z zunanjostjo. Je veliko bolj zahrbten kot izbira oblačil, klobukov ali celo izbire oblik misala. Klerikalizem je duhovna bolezen, oblika zlorabe moči. Kot ga je opredelil neki moj kolega: “Klerikalizem je uporaba struktur neke ustanove v nasprotju z vrednotami te ustanove.” Povedano drugače, gre za voljo do moči, ki jo omogoča trenutna cerkvena kultura.

Po svojih izkušnjah sem klerikalizem v duhovništvu videl na tri različne načine.

Prva oblika klerikalizma je v zasebnem in družabnem vedenju duhovnika in predstojnika. Ta klerikalizem se pojavi, kadar se življenjski slog ali kultura duhovništva uporablja za utrjevanje grešnih navad. To se lahko zgodi, ko duhovnik iz navade uporablja pornografijo in samozadovoljevanje, ne da bi si prizadeval za spremembo. Samota, ki je neločljivo povezana s kleriškim stanom, mu omogoča, da nadaljuje z grehom, ki bi, če bi bil poročen, imel posledice na družinskih odnosih. 

To se tudi vidi, ko se duhovniki obnašajo nekulturno in se med njimi celo spodbuja mladostniško obnašanje, pretirano pitje alkohola ali celo spolna srečanja. Namesto da bi bratje živeli v edinosti, prezbiterat postane fantovski klub, ki svojo kulturo ekscesa in pokvarjenosti varuje nad vsem. Nazadnje, najbolj skrajno pa to postane kultura, ki dopušča spolne zlorabe ali plenilsko vedenje; celo kriminalno početje duhovnika je lahko opravičuje, ker “dela toliko drugih dobrih stvari”.

Druga oblika klerikalizma vključuje pastoralno in zakonsko prakso samega klerika. Pri tem klerik meni, da je edino pravo merilo njegova lastna presoja. Sam določa, kdaj in kje je treba uporabiti, omiliti ali razlagati določene moralne nauke ali pravne norme. Takšnih primerov je veliko: Duhovnik ne upošteva zakonskega prava in osebi, ki je bila predhodno zvezana, brez odkrivanja ničnosti, dovoli, da poskuša novo obljubo skleniti z drugim. 

Spet drugi duhovnik lahko ne upošteva liturgičnih predpisov in dovoljuje, da se na pogrebu predvaja vnaprej posneta popularna glasba. Ali pa mu nekdo pri spovedi razkrije, da ima navado zasebnega spolnega greha, in duhovnik mu reče, naj ne skrbi za to, ker “ne učimo več, da je to greh”, ali pa “ni greh, če si zasvojen”. In končno, klerik na visokem položaju lahko pretirano razširi svojo oblast in si drzne omejevati ali spodbujati prakse, ki mu jih predpisi ne podeljujejo.

Takšno početje klerika se pogosto zagovarja kot “usmiljeno” ali “pastoralno”. Vendar pa so prav nasprotna. Kadar duhovnik ne upošteva moralnih zakonov, uporablja svojo duhovno oblast, da svojo čredo priklene na grešne navade, zaradi katerih trpijo, namesto da bi jih greha osvobodil. Z neupoštevanjem pozitivnega zakona, posredno uči, da je držanje predpisov prostovoljno. Sčasoma se v čredi pojavi prezir do predpisa samega in kmalu verjamejo, da je vsako pravilo nepravično omejevanje njihove svobode. Tako neposlušnost duhovnika postane neposlušnost ljudstva, in prave ljubezni ni nikjer.

Tretja oblika klerikalizma je zavzemanje za čistejši evangelij, očiščen s pomočjo današnjega sveta. Ti kleriki se držijo “luksuznih prepričanj” in jih branijo z nedomišljenimi argumentacijami in frazami, ki so tako površinske, da bi se jih sramoval tudi najbolj goreč lastnik nalepke z napisom “sobivanje”. Kompleksna moralna in teološka vprašanja olepšujejo s sladkimi besedami, svoje nasprotovanje pa z besedami, kot so “predkoncilski”, “rigiden”, “sodniški” ali “farizejski”. Postavljajo se celo nad cerkvene očete, sodijo kot sodniki cerkvenega nauka in izbirajo doktrine na enak način, kot deklica trga cvetne lističe marjetice in govori: “Me ljubi, me ne ljubi!” – kot deklica, ki trga cvetne listične marjetice.

Njihove ideje imenujem “luksuzna prepričanja”, ker ti kleriki ne nosijo glavne odgovornosti njihovih škodljivih praks. Za razliko od laikov, ki se morajo dan za dnem boriti za življenje v svetu, ki postaja vse bolj sovražen ne le krščanstvu, temveč tudi sami klasični antropologiji, lahko ti kleriki sedijo na svojih prestolih in pridigajo o vključevanju, ne da bi jih skrbelo, če TikTok ali spolna vzgoja v šoli manipulirata z njihovim sinovi in hčerami. Žanjejo družbeni vpliv, ker niso “eni od tistih zlobnih škofov”, bolečino in trpljenje pa prepuščajo drugim.

Paradoks je osupljiv, saj se ti kleriki promovirajo kot zavezniki tistih na obrobju, čeprav imajo prave prijatelje med elito. To je razvidno iz njihovega govoričenja, ki ima pogosto pokroviteljski ton do laikov. Tako je na primer neki duhovnik-teolog nedavno predlagal, da bi morali v nasprotju s tridentinskim koncilom, Pijem XII., Pavlom VI., Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI. iz cerkvenega razumevanja evharistije izločiti izraz “transsubstanciacija”. Njegova utemeljitev? Danes nihče več ne razume aristotelizma. Z drugimi besedami, laiki niso dovolj pametni, da bi ga razumeli.

Drug primer je klerik, ki je pred nedavnim objavil članek, v katerem navaja, da je cerkveno izročilo evharistične skladnosti zakoreninjeno v obsojanju in izključevanju. Najprej z jasnostjo bogoslovca v prvem letniku govori o smrtnem grehu. Nato, z nenavadnimi analogijami, ki se zdijo kot mešanica slike Salvadora Dalija in letaka UNESCO-a, govori o Cerkvi kot o šotoru, ki magično raste v vse večjega, z vrati, ki postajajo vedno bolj širša. Na koncu sklene, da moramo ponovno ovrednotiti stalni nauk Cerkve, ki sega vse do svetega Pavla – da se morajo tisti, ki se zavedajo hudega greha, izključiti iz prejema svetega obhajila. – Njegova utemeljitev? Laiki ne morejo sprejeti razlikovanja med osebami in dejanji; ne morejo razumeti razlike med storjenimi grehi in nagnjenostjo k storitvi določenih grehov. Še enkrat: laiki niso dovolj pametni.

Ko duhovništvo postane prostor za skrite razvade, nezanesljiv vir vodenja ali glasnik za še en hišni projekt, se v očeh vernikov in sveta degradira v zgolj sociološko institucijo. Tisti, ki verjamejo, da gre za sveti red z božjim poslanstvom, ostanejo osamljeni. Klerikalizem je elitizem, ki je za ohranitev moči in družbenih častnih položajev pripravljen vsakogar vreči pod preprogo, zlasti druge klerike.

Srečna novica pa je, da po mojih izkušnjah večina duhovnikov ne spada v nobeno od teh kategorij. Velika večina duhovnikov dela ure in ure ter svoje življenje preliva za svoje poslanstvo, v zameno za svoje delo pa dobijo le malo. Večina duhovnikov je dobrih, kljub pomanjkljivostim, ljubijo Gospoda in trpijo posledice klerikalizma prav tako kot laiki. Oni so tisti, ki oskrbujejo rane, ki jih je pustila klerikalna elita. Zaradi klerikalizma peščice je služenje večine toliko težje.

Odkar obstaja duhovništvo, so obstajali moški, ki so ga zlorabljali. Ko me je ta duhovnik nadrl zaradi mojega nošenja talarja, pri čemer nisem izjema, to ni imelo nobene zveze z mojim kleriškim oblačilom, ampak vse z njegovim izkazovanjem moči.

Karl Barth je populariziral frazo: “Ecclesia semper reformanda est.” – Cerkev se mora vedno reformirati. – Mislim pa, da je drugi vatikanski koncil to celo bolje izrazil, ko je dejal: “Cerkev, ki v svoje naročje sprejema grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščenja ter vedno hodi po poti pokore in prenove.”

Dokler bomo duhovniki pozabljali, da je pokora za naše grehe in grehe naših ljudi v središču našega poslanstva, se bo želja po prenovitvi Cerkve še naprej spreminjala v željo po moči posameznika in z vsako novo generacijo se bodo rojevali novi klerikalizmi.

Povzeto in prevedeno po: https://www.crisismagazine.com/