(José Antonio Ureta)

Velikonočna skrivnost kot središče praznovanja

Pij XII. v svoji okrožnici ‘Mediator Dei’ poudarja osrednje mesto trpljenja v življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa in v našem odrešenju.

“V sveti liturgiji se nam predloži ves Kristus v vseh okoliščinah svojega življenja, kot Beseda večnega Očeta, kot rojeni iz deviške Božje Matere, kot tisti, ki nas uči resnice, ozdravlja bolne, tolaži trpeče, prenaša trpljenje in umre; končno kot tisti, ki je zmagoslavno vstal od mrtvih in ki nam v nebeški slavi pošilja Svetega Tolažnika ter večno ostaja v svoji Cerkvi: “Jezus Kristus, včeraj in danes, isti tudi na veke”. Poleg tega nam liturgija Kristusa ne kaže le kot vzor, ki ga je treba posnemati, ampak tudi kot učitelja, ki mu moramo z veseljem prisluhniti, kot Pastirja, ki mu moramo slediti, Avtorja našega odrešenja, Vir naše svetosti in Glavo skrivnostnega telesa, katerega udje smo in živimo po njegovem življenju samem.” (št. 163).

Vendar,

“Ker njegovo trpljenje predstavlja poglavitno skrivnost našega odrešenja, je edino primerno, da mu katoliška vera nameni največjo pozornost. Ta skrivnost je v samem središču božjega bogoslužja, saj jo maša vsak dan predstavlja in obnavlja in ker so vsi zakramenti najtesneje povezani s križem.” (št. 164).

Kasneje Pij XII. omenja namene evharistične žrtve (češčenje, zahvala, zadostitev in prošnja). Pri opisu tretjega namena papež Pij XII. ponovno poudari vlogo trpljenja in smrti Božjega Odrešenika ter v nekaj vrsticah povzame nauk sv. Anzelma o nadomestnem zadoščevanju Jezusa Kristusa na križu:

“Tretji predlagani cilj je pokora, zadostitev in sprava. Zagotovo nihče ni bil bolj primeren, da bi vsemogočnemu Bogu dal zadoščenje za vse človeške grehe kakor le Kristus. Zato je hotel biti darovan na križu ‘kot zadoščenje za naše grehe, ne samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta.’ (1 Jn 2,2)” (št. 73).

Ko opisuje sadove Božje daritve, ponavlja ta tradicionalni nauk in navaja sv. Avguština:

“Ker so zasluge te žrtve brezmejne in neizmerne, ne poznajo meja, saj so namenjene vsem ljudem vseh časov in krajev. To izhaja iz dejstva, da je v tej žrtvi Bogočlovek duhovnik in žrtev; da je bilo njegovo učlovečenje zares popolno, kakor tudi njegova poslušnost volji večnega Očeta; in tudi, da je pretrpel smrt kot Glava človeškega rodu: “Glej, kako smo bili odkupljeni: Kristus visi na križu, glej, za kakšno ceno je napravi svoj nakup … Preliva svojo kri, kupuje s svojo krvjo, kupuje s krvjo brezmadežnega Jagnjeta, kupuje s krvjo edinega Božjega Sina. Tisti, ki kupuje, je Kristus; cena je njegova kri; kupljena lastnina je svet (sv. Avguštin, In psalm. 147; P. L. 37, 1925)” (št. 76)

Reinterpretacija odrešenja preko vstajenja

To vztrajanje pri osrednjem pomenu žrtve križa za odrešenje človeškega rodu je bil odgovor na čudne razlage najbolj radikalnih teologov liturgičnega gibanja, ki so že v tistem času postavljali to resnico v senco tako, da so poudarjali Kristusovo zmagoslavje in vstajenje ter njegovo sedanjo slavo.

Jezuit p. Martín-Moreno služi kot vodnik, da se pojasni spremembo poudarka, ki so ga uvedli inovatorji:

“Zahodna teologija je v procesu osvobajanja od tega anzelmovskega modela odrešenja, ki je tako negativno vplival na liturgijo. V resnici je bilo odrešenje zares pobuda Očeta, ki nas je ljubil že takrat, ko smo bili še grešniki (Rim 5,10). Očetova pobuda je bila, da nam je poslal svojega Sina Odrešenika kot glavo novega Človeštva. Jezus ni umrl zato, ker bi sam iskal smrt, niti zato, ker bi to od njega zahteval Oče. Oče ga ni poslal, da bi umrl, ampak da bi živel. Očetovo dejanje ni, da bi svojega Sina ubil, ampak da bi ga obudil in sprejel njegovo ljubečo daritev… Kruti način, na katerega je Jezus pretrpel svojo smrt, ni posledica neizogibne usode, ki jo je določil Bog Oče, temveč posledica okrutnosti ljudi, ki niso mogli prenesti navzočnosti Pravičnega med njimi. Ko rečemo, da je Jezus umrl “za naše grehe”, mislimo, da je umrl, ker si grešno človeštvo ni moglo pomagati, da ga ne bi ubilo. Umrl je, ker smo bili grešniki. Če bi bili pravični, ga ne bi nikoli ubili in Jezus ne bi trpel te smrti. Ni Oče tisti, ki želi Jezusovo smrt na križu, ampak grešno človeštvo. Jezus umre, ker je bil zvest liniji ravnanja, ki mu je bila začrtana, in nam je pokazal Očetov pravi obraz. V tem smislu lahko rečemo, da je umrl zaradi izpolnitve Božje volje … Ker je umrl zaradi izpolnitve svojega poslanstva in je prevzel nase našo človeško naravo do skrajnih posledic s smrtjo, podobno naši, zato je Oče Jezusovo človeškost obudil. S tem so se vrata vstajenja in večnega življenja odprla tudi za vse nas. … Naše odrešenje je učinek njegovega učlovečenja, njegovega življenja, smrti, vstajenja in daru njegovega Duha.” (Apuntes de Liturgia, st. 43-44).

Stvar ne bi mogla biti bolj jasna: vrata vstajenja in večnega življenja so se nam odprla ne toliko zaradi dragocene krvi, prelite na križu, temveč zato, ker je Oče obudil Jezusovo človeškost.

Ta sprememba paradigme, ki jo je p. Martín-Moreno pedagoško opisal, je prenehala biti zgolj špekulacija teologov in so jo začeli poučevati na cerkvenih katedrah že pred začetkom prvega koncilskega zasedanja, ko se je pripravljal predhodni osnutek konstitucije o liturgiji. Prvotni naslov poglavja o evharistiji, odobrenega 10. avgusta 1961, je bil De sacro sancto Missae sacrificio, na zasedanju 15. novembra istega leta pa je postal De sacro sancto Eucharistiae mysterio.

Kako je ta pogled prišel v liturgično konstitucijo

Ko so začeli razpravljati o liturgični shemi – edini, ki na koncilu ni bila neposredno zavrnjena zaradi svojega namerno zmernega inovativnega značaja, ki je omogočil, da so jo sprejeli in dopolnili – je škof Henri Jenny, tedaj pomožni škof v Cambraiju in član pripravljalne komisije za liturgijo (kasneje pa član Consiliuma, ki je zasnoval novo mašo), opazil, da shemi manjka bistvena stvar: nauk o skrivnosti liturgije. Nato je bila ustanovljena podkomisija, ki je pripravila prvo poglavje konstitucije Sacrosanctum Concilium, katerega vsebina je postala doktrinarno jedro ne samo te koncilske konstitucije, ampak tudi liturgične reforme papeža Pavla VI. in celotnega pokoncilskega nauka o liturgiji.

To prvo poglavje Sacrosanctum Concilium razvodeni osrednjo vlogo smrti na križu v celotno “velikonočno skrivnost”:

“Čudovita Božja dela med ljudstvom Stare zaveze so bila le uvod v delo Kristusa Gospoda, ki je odrešil človeštvo in Bogu podaril popolno slavo. Svojo nalogo je dosegel predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda, s katerim je ‘umirajoč uničil našo smrt in vstal, obnovil naše življenje’. Iz Kristusove strani, ko je na križu zaspal smrtni spanec, je namreč izšel ‘čudoviti zakrament celotne Cerkve'” (št. 5).

Ni dvoma, da se izraz paschale sacramentum (‘velikonočna skrivnost’) pogosto pojavlja v besedilih cerkvenih očetov in v molitvah tradicionalnega misala. Toda v vseh je bil izraz razumljen v okviru tradicionalnega pojmovanja odrešenja kot odkupnine, ki je bila izvršena predvsem s krvjo, prelito v Odrešenikovem trpljenju in smrti (glej na primer molitev na veliki petek: “Spomni se svojega usmiljenja, Gospod, in s svojim večnim varstvom posveti svoje služabnike, za katere je Kristus, tvoj Sin, s prelitjem svoje krvi vzpostavil velikonočno skrivnost” (per suum cruorem, instituit paschale mysterium).

Kljub temu pa se je velikonočno skrivnost v sodobnem pomenu pričelo razumeti predvsem kot popolno razodetje Očetove ljubezni, ki se izraža predvsem v Jezusovem vstajenju: “Ko preidemo od odrešenja k velikonočni skrivnosti, se poudarek popolnoma spremeni. Kdor govori o odrešenju, najprej pomisli na trpljenje in nato na vstajenje kot dopolnilo. Kdor govori o velikonočni skrivnosti, najprej pomisli na vstalega Kristusa,” je zapisal dominikanec Aimon-Marie Roguet v znamenitem članku, ki ga je objavila pariška revija Maison-Dieu, branik liturgičnega gibanja.

Frančišek podcenjuje Kristusovo odrešilno smrt

To enostransko poudarjanje velike noči na škodo trpljenja (v nasprotju s tradicionalnim ravnovesjem) se kaže skozi vse pore v Desiderio Desideravi. Dokument niti enkrat ne uporabi besed “odkupnina”, “odrešenik”, “odkupiti”, ki spominjajo na osvoboditev od greha s plačilom dolga. Vedno uporablja besedo “odrešenje”, ki nima te konotacije, in jo prednostno povezuje z veliko nočjo, ki je navedena kar 29-krat, medtem ko je vstajenje omenjeno 14-krat, Gospodova smrt pa je omenjena le 6-krat.

Že sama opredelitev liturgije v besedilu trpi zaradi te pristranskosti. Za Frančiška je to “Kristusovo duhovništvo, ki se nam razodeva in podarja v njegovi velikonočni skrivnosti, navzoče in dejavno preko čutnih znamenj (voda, olje, kruh, vino, geste, besede), da bi Duh, ki nas potaplja v velikonočno skrivnost, preoblikoval vse razsežnosti našega življenja in nas vedno bolj upodobil po Kristusu” (št. 21).

Ko govori o spoštovanju rubrik, pravi, da je treba zbranim ne odvzeti tistega, kar jim pripada, “namreč velikonočne skrivnosti, obhajane po obredu, ki ga je določila Cerkev” (št. 23), ki naj bi vzbudila začudenje udeležencev, opisano kot “čudenje nad dejstvom, da se je v Jezusovem velikonočnem dejanju razodel odrešilni Božji načrt (prim. Ef 1,3-14) in moč tega velikonočnega dejanja nas še naprej dosega pri obhajanju ‘skrivnosti’, zakramentov” (št. 25). Kasneje zatrdi, da je “liturgično dejanje kraj, kjer se prek spomina udejanja velikonočna skrivnost, tako da jo krščeni zaradi svoje udeležbe lahko doživljajo v svojem življenju” (št. 49).

Ta sprememba poudarka predstavlja nevarnost, da se vera (kar je je še ostalo) vernikov, popači v dveh razsežnostih. Po eni strani jih lahko privede do misli, da je treba odrešenjsko delo bolj pripisati Očetu in Svetemu Duhu kot pa Jezusu, utelešeni Besedi, Marijinemu sinu, ki je prelil svojo dragoceno kri za naše grehe. Po drugi strani pa bi bili lahko napeljani na misel, da Jezus Kristus ni ravno Odrešenik, ampak prej “kraj”, v katerem nas Bog odreši, saj se nam Očetova ljubezen razodeva v Kristusovi Pashi. Verniki bi lahko v svojih pobožnih praksah podcenjevali tudi vse tradicionalne pobožnosti, ki jih spodbujajo k zadoščevanju za njihove grehe in grehe človeštva, in jih napeljali k trditvi, da so odrešeni že samo z vero v Božji odrešilni načrt, ne da bi morali “v [svojem] telesu dopolniti, kar primanjkuje Kristusovemu trpljenju” (Kol 1,24); ali, še huje, da bi verjeli v splošno odrešenje zaradi nerazdružljive Božje zaveze s človeštvom.

Povzeto po: https://onepeterfive.com/removing-centrality-redemptive-passion/