Ko pogovori stečejo o obhajanju tradicionalne oblike svete maše, navadno takoj sledijo določeni ugovori, češ da je prišlo do liturgične reforme zato, da bi se vrnili k pravemu izročilu, da bi se vrnili k starejšim in avtentičnim oblikam liturgije. Pravijo, da je bilo potrebno liturgijo oklestiti vseh srednjeveških dodatkov, da bi bila čistejša. Tradicionalno mašo navadno imenujejo »tridentinska«, kar takoj pove, da bi naj nastala kot iznajdba tridentinskega koncila in posledica protireformacije. Pravo izročilo bi naj bilo tudi v tem, da je duhovnik obrnjen proti ljudem, ker naj bi to bil izvirni položaj v liturgiji, ker seveda »Jezus ni kazal hrbta apostolom!«. K izvirom se je šlo tudi s prošnjami vernikov, kakor tudi z najpogosteje uporabljeno evharistično molitvijo, namreč drugo. Ta molitev bi naj bila najstarejša znana in naj bi jo napisal sv. Hipolit Rimski, zato pa naj bi tudi bila precej starejša od Rimskega Kanona, ki je bil v novi mašni obred uvrščen kot prva evharistična molitev. Ta naj bi bil znan šele od 4. stoletja naprej. Navadno slišimo in beremo takšne in podobne ugovore ter argumente. Ne samo navadnim vernikom, temveč tudi duhovnikom, se navadno potem skuša zapreti usta z argumentom avtoritete, češ da je nekaj res, ker je to izrekel nekdo, ki bi naj veljal za avtoriteto na nekem področju. V našem primeru je navadno to kak profesor bodisi liturgike bodisi patristike – prvi torej poučuje na teološki fakulteti »vedo o bogoslužju«, drugi pa »vedo o nauku cerkvenih očetov in učiteljev«. Navadno se torej ne preverja, ali je tisto, kar je nekdo rekel, res, ampak se gleda na to, kdo je nekaj rekel, in sicer v smislu, da gre za profesorja ali raziskovalca na »naši« fakulteti. Seveda se človek dandanes ne bo potrudil več kot toliko, da bi informacije kritično preveril, zato pa potem krožijo tako, kakor se jih je dobilo na »naši« fakulteti v času študija. Potrudili se bomo v več člankih stvari povedati in prikazati drugače, kot se podajajo na »naših« fakultetah. V desetih letih se je tovrstne članke sicer že objavljalo, res pa je, da so ravno tisti o liturgiji že več let stari in je torej dobro, da se pove stvari bodisi še enkrat bodisi na novo. Tudi zato, ker je v zadnjih letih izšlo kar veliko zelo tehtnih znanstvenih del na temo zgodovine bogoslužja in svete maše. Zgodovina in razvoj liturgije bo torej naša tema, cilj pa je ljudi glede tega izobraziti. Zdaj pa nekaj trditev, ki jih bomo sčasoma podrobneje prikazali in obdelali. 

1. Tradicionalna sveta maša ni predkoncilska sveta maša, temveč je koncilska. Med koncilom in nekaj let po njem se je namreč obhajala ta sveta maša. Leta 1965 se je le nekaj stvari odvzelo in nekaj dodalo, sicer pa je bila sveta maša popolnoma enaka kot pred tem. Je pa res novi mašni obred dobesedno pokoncilski obred, ker se obhaja od leta 1969. 
2. Novi mašni obred v ljudskih jezikih ni mašni obred papeža Pavla VI., saj se prevodi močno razlikujejo od izvirnika in se še spreminjajo.
3. Tridentinska sveta maša ni tridentinska, ker se je papež Pij V. omejil le na to, da je za univerzalni obred latinskega dela Cerkve napravil rimski obred, ki se je v Rimu uporabljal že stoletja pred tem, torej vse od časa najstarejših mašnih knjig ali misalov, prvi, ki je nekako kodificiral ta misal pa je bil papež Gregor Veliki. 
4. Obhajanje proti ljudstvu je popolna pogruntavščina moderne dobe, posebej 20. stoletja, pred tem pa tovrstno obhajanje ni obstajalo.
5. Sveta maša ni pred tem nikdar bila v ljudskem jeziku v pravem smislu tega, temveč je vselej imela svoj posebni jezik.

To je nekaj točk za ponazoritev tega, kar bomo v naših zapisih obravnavali.