Na nadškofijo Ljubljana je bila pred nekaj tedni poslana pritožba, da je skupina mladih katoličanov po Novus Ordo sveti maši na prvi petek molila molitev, ki naj ne bi bila v skladu z učenjem 2. vatikanskega koncila (tako so napisali, a prav bi bilo “z naukom”). Gre za dva odstavka posvetitve Srcu Jezusovemu, v katerih se eksplicitno prosi Boga za spreobrnenje muslimanov, poganov in judov:

Kralj bodi tudi vseh tistih, ki žive še v zmotah poganstva ali islama; reši jih iz teme in privedi jih k luči in v Božje kraljestvo.

Ozri se slednjič z očmi usmiljenja na sinove onega rodu, ki je bilo tako dolgo izvoljeni narod, in Kri, ki je bila nekdaj nanje klicana, naj sedaj tudi nanje pride kot vir rešenja in življenja.

V luči tega dogodka sta bila na spletnem portalu Domovina objavljena dva članka. V enem od teh člankov se je avtorica odločila razširiti problematiko molitve za nevernike na vprašanje cerkvene edinosti in tradicionalne latinske svete maše, zato smo se odločili, da nekaj njenih očitkov in obsodb zberemo ter se nanje odzovemo.

Papež Frančišek je lani z motuproprijem Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) tradicionalistom v katoliški Cerkvi pokazal njihovo mesto. Kje je to mesto? To mesto je med ljubitelji tridentinske liturgije v edinosti s sveto katoliško Cerkvijo.

Edinost je temeljna značilnost Cerkve in pomeni enotnost v veri, zakramentih in apostolskem nasledstvu. Ali je vera, ki se drži Kristusovega navodila, ki pravi “Pojdite torej in učite vse narode: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19) enaka “veri” ki se boji spreobračati in celo moliti za tiste, ki se oklepajo krive vere ali verske zmote, namesto da bi sprejeli resnico? Tu seveda ne gre za isto vero, saj v Bogu ni nasprotij (4 Mz 23,19). Ali smo zvesti Kristusovemu naročilu, in želimo, da “bo zopet ena čreda in en Pastir”, ali pa nismo. Če avtorica meni (kar nakazuje problematiziranje povsem nedolžne molitve), da potrebe po tem, da se neverniki spreobrnejo, ni, potem ona sama ni v edinosti s Kristusovim naukom, ne pa verniki, ki spoštujejo Božjo voljo in molijo za ljudi izven Cerkve.

Ne v vzporedni Cerkvi, ne v maničnem študiju starih cerkvenih dokumentov, ne v duhovnem elitizmu, ne v malenkostnem malikovanju pravil, ne v zaničevanju sodobnega v Cerkvi … ampak v edinosti s Cerkvijo!

Če govorimo o nasprotju edinosti, pridemo do razkola, ki je “odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni” (KKC 2089). Pogosto slišimo obtožbe, da so nekateri katoličani, ki želijo ohraniti tridentinsko liturgijo (ki je v bistvu celo gregorijanska) in večne resnice katoliške vere, v razkolu s katoliško Cerkvijo, saj naj bi zavračali podrejenost papežu tako v nauku kot v disciplini. Na tej točki je treba potegniti ločnico med skupinami t.i. sedevakantistov, ki ne priznavajo papežev, škofov in duhovnikov od leta 1958 naprej, ter drugimi skupnostmi tradicionalnih duhovnikov in laikov, ki priznavajo papeža Frančiška za veljavnega papeža in lokalnega škofa za legitimnega pastirja. Tudi med sedevakantisti so primeri, ko bi se neka skupina dejansko razglasila za novo “cerkev” ločeno od rimske, redki. Najbolj znan je primer palmarijancev v Španiji, ki so izvolili celo svojega papeža in kardinale. Za drugo skupino, ki priznava trenutnega papeža in škofe ter del katere smo vsi tradicionalni katoličani v Sloveniji, pa ni dvoma, da je v edinosti s Cerkvijo. Poleg tega lahko na tej točki opazimo sledeče:

1. Ni jasno, kaj točno avtorica članka misli s pojmom “vzporedne cerkve”, saj očitno niti sama ne razume kaj to v strogem smislu pomeni. Vzporedne (razkolniške) so tiste Cerkve, ki v principu ne priznavajo avtoritete rimskega papeža in se ji ne podrejajo. Primer tega so vzhodni razkolniki. Verjetno avtorica želi katolike, ki ostajajo zvesti Izročilu Matere Cerkve in papežev iz preteklosti prikazati kot neke vrste odpadnike, ki so izgubili pravi nauk, saj z molitvijo za spreobrnenje nekristjanov ne pristajajo na novodobni ekumenizem. Vseeno pa bi za vzporedno cerkev potrebovali veliko več kot samo en odstavek iz starodavne molitve.
2. Avtorica nikjer ne pojasni, zakaj je poglabljanje v učiteljstvo papežev iz preteklosti nekaj škodljivega. Ali v “starih” cerkvenih dokumentih ni resnice ali pa volje Cerkve? Je “resnico” mogoče najti zgolj v novih cerkvenih dokumentih? Ravno 2. Vatikanski koncil laike nagovarja k bolj dejavnemu in gorečemu prizadevanju za resnico, ko pravi: 

“Ker se v našem času pojavljajo novi problemi in se širijo zelo resne zmote, ki spodkopavajo temelje vere, moralnega reda in same človeške družbe, ta sveta sinoda iskreno nagovarja laike – vsakega v skladu z njegovimi inteligenčnimi in učnimi sposobnostmi – naj se še bolj potrudijo, da bodo po svojih močeh pojasnili, branili in pravilno uporabili krščanska načela pri problemih naše dobe v skladu z voljo Cerkve.”

Apostolicam actuositatem

3. Če se dotaknemo še avtoričine obsodbe zavračanja novotarij v Cerkvi. Modernizem je krivoverstvo, ki je bilo večkrat obsojeno s strani Cerkve in najmanj enega svetniškega papeža. V središču krivoverstva modernizma je t.i. evolucija dogme, ki trdi, da se cerkvene dogme ne le lahko, ampak morajo spreminjati (Pascendi dominici gregis 13, sv. papež Pij X.). Zvesti katoličani se moramo podrediti cerkvenemu nauku v svojih srcih in ga živeti, ter jokati skupaj z Marijo, Materjo Cerkve, ko želi kdo od laikov, ali pa najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov spreminjati to, kar je ustanovil njen Sin, ki je “​​isti, včeraj in danes in na veke.” (Heb 13,8).

Ali lahko torej resnična edinost obstaja v lažnem ekumenizmu, ki ne želi moliti za spreobrnenje pripadnikov lažnih religij, v evoluciji dogme, ki je bila obsojena s strani Cerkve kot krivoverstvo in v mlačnosti do inovacij, ki to evolucijo vršijo? Ne. Resnična edinost je lahko zgolj in samo v sveti katoliški in apostolski veri, ki ima tri temelje: Sv. pismo, Izročilo in cerkveno učiteljstvo.

Ni problem v liturgiji. Nikoli ni bil. Problem je, da je liturgija postala bojno polje. Ni problem v samem obredu, ki je pravzaprav čudovit in izraža bogastvo zgodovine Cerkve. Latinski jezik je prelep, gregorijanski korali so čudoviti, liturgična oblačila so veličastna…

Iz zadnjega stavka tega odstavka je jasno razviden izjemno površinski pogled, ki ga ima avtorica na tradicionalno liturgijo, saj njeno dodano vrednost vidi zgolj v zunanji in zgodovinski pomembnosti, ne zaveda pa se (najbrž ne po lastni krivdi), da je razkorak med novo in “staro” obliko svete maše veliko večji, kot se morda zdi na prvi pogled. Na tej točki bi lahko napisali cel članek o globokih in resnih razlikah med Novus in Vetus Ordo, ampak stavek iz “Kratke kritične študije Novus Ordo maše” kardinalov Ottavianija (ki je bil takrat nekdanji prefekt Svete Kongregacije za nauk vere) in Baccija odlično povzame srčiko problema: 

“Očitno je, da Novus Ordo ne namerava podajati vere, kot jo je učil tridentinski koncil, in na katero je katoliška Cerkev za vedno vezana.” 

Kardinala Ottaviani in Bacci

Problem je v tem, da je obred postal mesto razdora. Bil je uporabljen, lahko bi rekli ugrabljen in zlorabljen od posameznikov in njihovih privržencev, ki so ga uporabili za grajenje svojega duhovnega elitizma. To pa je zmota in je narobe. 

Strinjamo se z avtoričino ugotovitvijo, da je liturgija na žalost postala bojno polje. Treba pa se je vprašati, kdo je izstrelil prvi strel v tej vojni. So krivi katoličani, ki si želijo častiti Boga na način, kot so ga častili njihovi predniki, nešteti papeži, svetniki in svetnice in na ta način prejemati sveto vero, ki vodi v nebesa? Ali pa so morda krivi tisti, ki so v petih letih med 1965 do 1970 radikalno spremenili vse vidike rimske liturgije, vse od svete maše pa do najmanjšega blagoslova v Rimskem obredniku. 

Ali je res “duhovni elitizem” tisto, kar nagovarja tradicionalne katoličane k obiskovanju tridentinske sv. Maše? Vzemimo za primer odnos do Evharistije, ki je “izvir in vrh celotnega krščanskega življenja” (Lumen gentium III.11.1) in se vprašajmo naslednje:

• Zakaj je bil iz Novus Ordo izbrisan poklek mašnika po tem, ko izreče posvetilne besede, s katerim je počastil resnično navzočnost našega Gospoda v sv. Hostiji? 
• Zakaj so bili izbrisani pokleki, ki jih je moral duhovnik narediti vsakič, ko je razkril kelih s Presveto Krvjo? 
• Zakaj so bili ukinjeni kanonski prsti? 
• Zakaj je bilo izbrisano kesanje in odveza pred obhajilom? 
• Zakaj se od duhovnika in ministrantov ne zahteva več, da pokleknejo vsakič, ko gredo mimo tabernaklja?
• Zakaj se oltarjev ne prekriva več s tremi prti in zakaj v nekaterih oltarjih ni več reklivij mučencev?
• Zakaj se sedaj svete maše darujejo tako, da se Jezusu v tabernaklju kaže hrbet (oz., kakor je rekel neki duhovnik v eni od sosednjih držav, zadnjo plat)? 

Še in še bi lahko naštevali. Tridentinska sv. maša ima objektivno več zunanjih gest, znamenj pobožnosti in pa starodavnih molitev, ki dajejo čast in v vernikih gojijo pobožnost do Najsvetejšega. Ali je potemtakem “duhovni elitizem” to, da si želimo Bogu dajati največjo možno čast, ali pa gre tu zgolj za pobožnost, zvestobo in ljubezen do našega Boga? 

Tradicionalizem se je zataknil sam v sebi, že v prvi polovici 20. stoletja pravzaprav. Posledica tega je bil 2. vat. koncil. Kot je bil tridentinski koncil odgovor na vprašanja tedanjega časa, tako je bil koncil 1962-1965 odgovor na vprašanja svojega časa. Ljudstva so se narodnostno prebudila in želela slišati evangelij v svojem jeziku. Ljudje so odrasli do te mere, da niso želeli biti več samo kamenček v mozaiku, ampak se je težišče od kolektivne premaknilo na osebno vero.

V tem odstavku imamo opravka z več napačnimi trditvami. Povsem zgrešeno je trditi, da je bil 2. vat. koncil posledica tradicionalizma. To nikakor ni res, sploh zato, ker “tradicionalizem”, kakor ga pojmujemo danes, takrat ni obstajal. Še več, v tistem času je imela celotna latinska Cerkev podobo današnjih tradicionalnih skupnosti. Takrat ni bilo “kontrarnih” tradicionalistov, ki bi “izzivali papeža” s svojim “obešanjem na detajle” itd. Kar danes pojmujemo kot katoliški tradicionalizem je zgolj ohranjanje in zagovarjanje tega, kar je bilo pred koncilom (in še danes), katoliško Izročilo. 

Dalje beremo, da naj bi bil tridentinski koncil odgovor na vprašanja takratnega časa, kar sicer drži, a hkrati je (pravi) nauk vsakega ekumenskega koncila del učiteljstva katoliške Cerkve, ki nima roka trajanja. Dogmatični kanoni tridentinskega koncila niso veljali zgolj od konca tridentinskega do začetka 1. vatikanskega koncila, ampak veljajo tudi danes. 2. vatikanski koncil, na katerem je sodelovalo veliko (celo največje v zgodovini Cerkve) število cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli v srcu verjetno dober namen. V pripravljalni fazi je imel ta cerkveni zbor za enega od ciljev obsoditi zmote moderne dobe, kot so komunizem, evolucionizem, ateizem itd. Obsodbe zmot vsebujejo vsi koncili, razen 2. vatikanski, kar ga na ključen način ločuje od vseh ostalih. Na žalost pa koncil ni bil luč, ki bi svet, zatemnjen s temo zmote, razsvetlila z jasnostjo katoliškega nauka. Prišlo je do revolucije, ki so jo številni koncilski očetje kasneje grenko obžalovali.

V oči bode tudi to, kar naj bi po avtoričinem “zahteve časa” bile. Ljudstva naj bi se narodno prebudila in želela ljudski jezik pri bogoslužju. To ni res. Zahteve po ljudskem jeziku v bogoslužju latinske Cerkve so se pojavile že med reformacijo ter v času 1. vatikanskega koncila, vedno pa je bila ta ideja s strani Cerkve obsojena. 

Kdor pravi, da je treba obsoditi obred rimske Cerkve, pri katerem se del kanona in posvetilne besede izgovarjajo potiho, ali da je treba mašo obhajati samo v ljudskem jeziku, ali da se pri darovanju voda ne sme mešati z vinom, ker je to v nasprotju s Kristusovo ustanovo, bodi izobčen.

Kanon IX. 22. zasedanja tridentinskega koncila

Da, narodi so se res prebudili in razširil se je nacionalizem, ampak več kot stoletje pred začetkom koncila! Nacionalna zavest in poudarjanje z njo povezanega materinega jezika je bilo v resnici ob začetku koncila že iz mode. Težnje po ljudskem jeziku v bogoslužju, ki so obstajale takrat, niti slučajno niso imele takšnih zahtev, kakršne so imeli liturgični revolucionarji v drugi polovici 20. stoletja. Še na višku nacionalizma na Slovenskem so vsi zagrizeni domoljubi obiskovali maše v latinskem jeziku in spoštovali dragoceno izročilo Cerkve. Je bilo pa tudi pri tridentinski sv. maši dovoljeno petje v ljudskem jeziku, na kar kaže bogata zapuščina ljudskih pesmi. Avtorica tudi trdi, da je prehod iz liturgije v bogoslužnem na liturgijo v ljudskem jeziku znak nekakšne duhovne odraslosti. Ta trditev je žaljiva in anahronistična, saj dojemanje vere, kot so ga imeli ljudje pred 2. vatikanskim koncilom, označuje za infantilno. 

Dalje pravi, da se je versko težišče pri ljudeh iz kolektivne vere premaknilo na osebno. Pravzaprav izraz “osebna vera” lahko pomeni karkoli. Vero, ki jo poznamo iz Sv. pisma, Izročila in učiteljstva Cerkve imamo ali pa je nimamo. Osebne verske izkušnje niso enake veri, ampak jo lahko zgolj potrjujejo (če so od Boga) ali nas oddaljujejo od nje (če so od hudiča). Na žalost lahko vidimo, s čim imamo opravka – s strupenim individualizmom, ki je v bistvu malikovanje posameznika in njegovega subjektivizma. Človek je v resnici le “delček mozaika” stvarstva, saj je sam stvaritev Stvarnika, ki nas je ustvaril zato, da ga častimo. Ne pozabimo, da je Jezusova največja zapoved “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.” (Mr 12,37). Človeško dojemanje, čustva in volja se morajo vedno in povsod podrejati Božji volji. Avtorica (nehote) pravilno ugotavlja: modernost in 2. vatikanski koncil, zlasti negovi sadovi, katerih vrhunec je trenutna Sinoda o sinodalnosti, Boga pogosto postavljajo v neki mračen kot, medtem ko plešejo okrog človeka in njegovih zmot. 

Cerkev mora iti naprej in se razvijati. Lahko se tudi zmoti, toda obljubljenega ima Svetega Duha, da bo do konca nosilka Kristusovega izročila. Zato je precej neumno izstopiti iz njene ladje. Nikoli ni bilo bolj ali manj pravega cerkvenega učiteljstva. V njem so vedno bila tudi gnila jabolka. Jezus nas je opozoril, da bosta ljuljka in pšenica rasli skupaj, toda ljuljka ne bo zmagala. Na koncu bo žetev, ljuljka bo prebrana in zavržena, žito bo ostalo in iz njega se bo spekel kruh, ki daje večno življenje.

Na tej točki avtorica v najslabšem primeru pleše izjemno blizu krivoverstva, v najboljšem pa je izjemno nelogična. Kako se lahko Cerkev (po njeno) “zmoti”, ko pa ima obljubo Sv. Duha? (Mt 16,18-19). Ravno ta obljuba Sv. Duha pa zagotavlja, da bodo morebitne pomankljivosti v cerkvenih dokumentih na neki točki obsojene in popravljene, kot se je že večkrat zgodilo v cerkveni zgodovini. Na ta način se Cerkev brani pred vdorom krivoverstev, ki jih prinašajo slabi duhovniki, škofje, kardinali, celo papeži (ki so nezmotljivi samo ex cathedra). Ljudje se lahko motijo, Cerkev kot mistično Kristusovo Telo pa se ne more motiti. Višek nekoherentnosti pa je izjava da je “neumno izstopiti iz njene [cerkvene] ladje”. Seveda je neumno, še bolj neumno pa je to, da se za tiste, ki so Cerkev zapustili ali pa vanjo nočejo vstopiti, ne moli in ne prosi Boga za njihovo spreobrnenje! Kot je seveda neumno tudi, da se izstop iz Cerkve očita tistim, ki to počnejo; torej molijo za spreobrnitev drugih, se pravi izpolnjujejo svojo krščansko dolžnost!

Bog nas vse vabi na globoko. Če je moja vera vezana le na točno določeno obliko liturgije in nauk iz točno določenega obdobja zgodovine Cerkve in je celo pogojena s tem, ostajam v plitvini.

Oblika liturgije je izredno pomembna, saj vodi k vsebini. Star katoliški pregovor pravi: lex orandi, lex credendi, lex vivendi (kakor molimo, tako verujemo in tako živimo). Molitve, geste, in liturgični jezik nas vodijo k vsebini sv. maše, ki je naša vera. Kakršno mašo obiskujemo, takšna bo tudi naša vera. Če torej obiskujemo maše ki ne spoštujejo liturgičnega izročila Matere Cerkve in kjer se dogajajo zlorabe, kjer se ponekod Bogu (dobesedno) kaže hrbet, ne moremo pričakovati, da se bo naša vera poglabljala. Če spijemo veliko vode, v kateri je samo majhen delež strupa, se bomo prej ali slej zastrupili.

Nič ni narobe, če ste ljubitelj starih obredov, tudi ni nič narobe, če opozarjate na zmote in stranpoti modernizma. Toda če vaša »tradicionalistična« vera maje edinost Cerkve, vnaša razdor, vas oddaljuje od cerkvenega učiteljstva (in to v detajlih, ki jih delate za ultra pomembne), izključuje druge, vas same povzdiguje nad druge … to ni pristna vera.

Povedali smo že, kaj pomeni edinost in njeno nasprotje – razkol. Zato se moramo vprašati sledeče: Mar ni bila edinost Cerkve omajana, ko so se nekateri ljudje odločili, da nauki, ki prihajajo od Kristusa (npr. spreobračanje nevernih), ne držijo več, namesto njih pa začeli nuditi svoje bizarne interpretacije svete katoliške vere? Takrat se je pričela in se še vedno maje edinost Cerkve. Nejasen in slab nauk se s svojo praznostjo in posvetnostjo odseva v praznih cerkvah in v vere izpraznjenih nominalnih katoličanih, ki imajo povsem heretične izjave. Te krize vere, morale in discipline niso začeli “tradicionalisti”, ampak nekdo drug. Le “tradicionalisti” smo tisti, ki želimo ustaviti to samouničenje naše Matere Cerkve tako, da z zvestobo dvatisočletnem izročilu svete Cerkve izpostavljamo dejavnike, ki so ga začeli. To, kar vi imenuejte “majanje edinosti” in “razkol”, je v resnici za pravoverne katoličane edina možnost. Med zmoto in resnico sprave ne more biti. Obtožbe o “razdoru” pa se, kot v zgodovini in v nešteto primerih danes, izkažejo za puhlico, brez resnične argumentativne vrednosti. Mi zahtevamo, da se katoličani, okuženi z modernimi nazori izrečejo, ali so s Kristusom in Njegovo Cerkvijo, ali pa proti. V primeru, da se svoji zmoti ne želijo odpovedati, naj bodo kot liberalni katoliki obsojeni za svoje zmote.

“Ne manjka takih, ki skušajo skleniti zvezo med lučjo in temo in družbo med pravico in krivico po naukih, katere imenujejo katoliško-liberalne … Katoliški liberalizem, kateri skuša spraviti… resnico z lažjo.“

bl. papež Pij IX.

Trditev glede “izključevanja” je naravnost absurdna. Kako smo lahko tradicionalisti tisti, ki kogarkoli “izključujemo”, ko pa je sam papež Frančišek z dokumentom Traditionis Custodes tradicionalno latinsko mašo izključil iz župnijskih cerkva? Še več, prefekt Dikasterija za bogoslužje, kardinal Arthur Roche, je decembra 2021 v obliki reponsa ad dubia glede implementacije Tradicionis Custodes zaukazal, da župnije v tedenskih oznanilih ne smejo objaviti niti ure, kdaj se darujejo tradicionalne maše, saj taka sv. maša ne sme biti “del rednega življenja župnijskga občestva” (glej objavo na spletni strani Vatikana). Poleg tega ni večje nadutosti od te, da neki rimski uradnik, povsem brez čuta in spoštovanja do cerkvenega izročila, Jezusa Kristusa in Božjega ljudstva, na tisoče vernikom zapre vrata njihovih cerkva zgolj zato, ker želijo ostati zvesti tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod učila, verovala in prakticirala. Kdo se tu “povzdiguje” in kdo koga zares izključuje? 

Bogu se je že v Stari zavezi zdelo fino, ko so ga slavili inštrumenti s strunami (harfa, cimbale …), zakaj bi nenadoma sprejemal samo orgelske pesmi? Zadovoljen je bil z blatom nazareških ulic in oslovskim hrbtom, zakaj bi zdaj potreboval zlato in gotsko katedralo?

“Kdor pravi, da obredi, oblačila in zunanja znamenja, ki jih Katoliška Cerkev uporablja pri obhajanju sv. maš, ne gojijo pobožnosti ampak brezbožnost, bodi izobčen!”

Kanon VII. 22. zasedanja tridentinskega koncila

Avtorica zagovarja popularno zmotno prepričanje, da je bila Bogu všeč beda na zemlji, ki je je bil deležen. Da je bil to Zanj v resnici primeren način, da se ga časti; “z blatom”. Niti slučajno. Bog se je namreč za nas ponižal na načine, ki zanj, za Boga, niso primerni, da bi s svojim ponižanjem odet v človeško meso plačal za naše grehe in nas odrešil. Tako so naši predniki, kot tudi Cerkev nasploh, razumeli, da je edino prav, da se Bogu na čast postavijo razkošna svetišča, ki jih venčata zlato in srebro, ki poudarjata Božje kraljevo dostojanstvo, kar se mimogrede potrjuje tudi v svetopisemskih dogodkih, na katere se avtorica sklicuje. Modernizem pa to zanika in dojema, da je primerno, da se Boga za nas ponižuje, kot je to sicer res bilo za časa Gospodovega življenja na zemlji in Kalvarije, ker to naj bi bil pravilen odnos do Boga, ne pa zato ker se je On za nas ponižal. Bogaboječnost in poudarjanje resničnega Božjega dostojanstva je za njih stvar “temine” preteklosti. Sveti Tomaž naj bi izpovedal po njihovem: “Moj prijatelj!” Kot smo zapisali zgoraj, gre za malikovanje posameznika, ki se ga postavlja nad Boga namesto pod Njega. Poudarjanje ponižnosti človeka pred neskončnim dostojanstvom Boga je torej potrebno za pravilno dojemanje vere, kar se mora kazati tudi in zlasti v bogoslužju, kakor prikazuje tudi navedeni kanon Tridentinskega koncila. Enako velja tudi za bogoslužno glasbo. Glasba je ena izmed bistvenih komponent svete maše in lahko izredno prispeva k njeni svečanosti, kot tudi, obratno, k njeni neprimernosti. Tega se je zavedal tudi Drugi vatikanski koncil, ki je jasno predpisal kakšna glasba je primerna za liturgijo, kar skavtske popevke ob spremljavi na kitaro niso. Ampak na predpise, ki jih mi baje malikujemo, se modernisti seveda požvižgajo, da menda ne bodo kot farizeji.

Če v svojem srcu mislim, da je nekdo slabši vernik, kot sem sam, ker prejema obhajilo na roko ali ker pride poleti v cerkev v kratkih hlačah in mu srce zaigra, ko sliši Kumbaya my Lord … sem zapadel duhovnemu napuhu. Tudi če menim, da sem sam boljši in bolj odprt vernik od nekoga, ki mu zunanjost, lepota in detajli v liturgiji pomenijo veliko, sem blizu duhovnega napuha. Če sem mnenja, da nek Amazonec sredi pragozda ne more tako lepo in čisto slaviti Boga kot jaz po tridentinskem obredu, potem krščanskega Boga pravzaprav sploh ne poznam. Kralj duhovnega napuha je Satan, ki se nadvse veselo smeji, ker mu je stara zvijača spet uspela.

V teh trditvah gre za nekakšen subjektivizem, ki lastno doživljanje posameznika postavlja nad objektivno realnost. Pomembno namreč ni, kako se, objektivno gledano, Bogu izkazuje spoštovanje, pomembno je, kako nekomu (ki ni Bog) “zaigra srce”, ko se nekaj zgodi. Zagotovo je osebno doživljanje bogoslužja zelo pomembno, a mora temeljiti na pravi veri in gojiti pobožnost, ne pa le praznih čustev (npr. veselja). Je pa kljub vsemu to osebno doživljanje sekundarne narave, saj je v središču sv. maše Bog. Srce nam mora “zaigrati”, ko se odpremo za Božjo milost, ki pride na nas po nekrvavi daritvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kakor pravi Psalm 42, ki ga molimo na začetku vsake tradicionalne sv. maše: “Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost”. Objektivno globoko pobožen in previden pristop k sveti evharistiji bi moral v resnično pobožnem človeku vzbuditi neizmerno veselje in ponižnost. Hibrid rokovskega koncerta in sv. maše nas ne more razveseliti bolj kot naš Gospod Jezus Kristus, zato je pomembno, da najprej “razveselimo” Njega. Naj ponovimo; ukvarjanje s tem, kar si mislijo ljudje, je povsem sekundarne narave, na prvem mestu mora biti všečnost Bogu in ne ljudem.

Molitev kot bojno polje? Pred kratkim je prah divignila poteza nekaj mladih, ki so za posvetitev Jezusovemu srcu izbrali verzijo molitve, ki jo je sicer pred drugim vatikanskim koncilom spemenil že Pij XII. Tako da pravzaprav ne moremo niti reči, da je predkoncilska. Molitev med drugim govori o tistih, ki žive v zmoti poganstva in islama. Pa tudi judovski narod (ki ga niti imenovati noče), še posebno v luči holokavsta, omenja v precej negativnem kontekstu.

Molitev kot bojno polje? Da. To namreč uči sveta katoliška vera, molitev je duhovni boj. Prav tako je boj tudi življenje, ta svet pa bojno polje, katerega boj odloča o naši večnosti. Če pa avtorica meri na boj, ki se je dvignil glede uporabe omenjene molitve, opozarjamo, da tega boja ni začel noben tradicionalist. Ta boj vodijo drugi in tudi ona sama, ko daje v nič plemenite poteze mladih, ki želijo moliti za tiste, ki so Jezusa zavrgli ali pa ga še ne poznajo. Ideja avtorice o nekakšni povezavi te molitve s poboji Judov med drugo svetovno vojno je presenetljiva in nelogična.

Molitev, katerakoli, sama na sebi ni nikoli problematična. Naj bo vzeta iz kateregakoli obdobja cerkvene zgodovine ali nenazadnje iz kateregakoli srca. Lahko pa je problematična naravnanost in razlogi, zakaj so izbrali točno to molitev. So jo izbrali, ker jih nagovarja, in kaj točno jih v njej nagovarja? Sodobna verzija ni dovolj dobra? Dovolj ostra?

Avtorica si najprej umije roke, nas pomiri z lepimi izjavami, nato pa udari po takorekoč isti stvari, ki naj ne bi bila problematična. Razlogi ne morejo biti problematični, ker ta molitev v sebi nosi del razodete katoliške resnice in je bila kot taka dolgo uporabljana. Tako tudi ne more biti nič narobe z njeno uporabo danes, ko svet na sploh zabrisuje mejo med dobrim in zlom, med lažjo in resnico in tudi med pravo vero in herezijo. Ne vemo do potankosti vzgibov, ki so stali za odločitvijo za to molitev, a prav gotovo je njena dobra stran, da naslavlja to zmoto polovičarstva, ki smo ji priča v naših dneh. Ostrina je dobrodošla, ko gre za rešenje duš. Pritoževanje nad negativnim kontekstom je nesmiselno, saj ta kontekst ne obstaja nikjer, razen v glavah avtorice in tistih, ki so podali pritožbo na nadškofijo. Če je bil tak kontekst nekoč primeren, zakaj ni danes? Ali so se mar vsi Judje spreobrnili in priznali Jezusa Kristusa za pravega Odrešenika? Ali so Muslimani obsodili Mohameda kot lažnega preroka ter začeli častiti Presveto Trojico? Nikakor, oboji v svojih starih zmotah vztrajajo, in jih še naprej širijo. Zato je molitev za njihovo spreobrnitev še toliko bolj zaželjena.

Jih nagovarja dejstvo, da je vzeta iz drugega obdobja in lahko z njeno izbiro pokažejo malo individualnosti ali celo uporništva? Jih nagovarja ravno tisti stavek, ki je bil preoblikovan? Zakaj? Jih nagovarja občutek duhovne superiornosti nad muslimani, Judi in pogani, ki veje iz stare oblike? Ker, posodobljena verzija dotičnega molitvenega obrazca je skoraj povsem enaka in prav tako govori o spreobrnitvi tistih, ki Kristusa ne poznajo, le da to pove na malo bolj prijazen način? Je problem ta malo bolj prijazen način?

Avtorica se omenjenih mladih loteva z neko čudno reducirajočo, v nič dajajočo držo. Jih morda nagovarja občutek duhovne superiornosti nad krivoverci? Duhovne superiornosti, ki je objektivno dejstvo, saj imamo katoličani edino pravo in zveličavno vero, oni pa ne? Je mar imeti pravo vero nekaj slabega? In če je nekaj slabega, kaj potem pomeni, da “veje iz stare oblike”? So torej vsi nekoč živeli v grehu zaradi te svoje “nestrpnosti”? Moliti za tiste, ki Kristusa ne poznajo, ni popolnoma enako molitvi za tiste, ki ga poznajo, a ga zavračajo. Kristus je namreč znan po praktično vsem svetu, a človeštvo ga v veliki meri zavrača, med njimi pa prednjačijo Muslimani, Judje in razne poganske religije, kot so hinduizem in budizem. Pri tej molitvi gre torej za specifično naslavljanje krivovercev, ki naj se pokorijo Kristusu in Njegovi Cerkvi, kar pa gre modernim preobčutljivežem, ki vidijo glavne probleme sveta v namišljeni “nestrpnosti” in ne nezvestobi Bogu, v nos. Če si resnično želimo spreobrnenje tistih, ki Kristusa zavračajo, zakaj bi to zavijali v celofan in skrivali pred komerkoli, najmanj pa takrat, ko na kolenih molimo pred Bogom? Tudi Bog vidi našo neiskrenost in človeški strah pred tem, da bi izpadli “nestrpni”, zato pa takšne hinavske molitve ne sliši.