Lambert Ehrlich, Katoliška cerkev kraljestvo božje na zemlji

Sv. Rešnje Telo je srce katoliške Cerkve in to srce bije povsod enako: v cerkvi sv. Petra v Rimu in v naših slovenskih cerkvah. Povsod je ista daritev, isti kelih, isto telo, ista kri Kristusova. Zato se čuti katoličan domačega v vsaki cerkvi. Če stopi v tujini v božji hram, vidi isti prizor kakor doma: pozvoni in mašnik pristopi. Na oltarju je velika knjiga; mašnik jo odpre, bere svete, stare besede, ki so jih izrekali pri sveti daritvi že stari očetje, sv. Avguštin, sv. Hieronim! »Kyrie eleison, Christe eleison, Kyrie eleison – Gospod usmili se nas, Kristus usmili se nas, Gospodine pomiluj! Gospod z Vami,« pravi duhovnik, ko se obrne k ljudstvu in ga takorekoč vabi, da naj z njim moli, z njim daruje. Duhovnik nadaljuje, dvigne kruh, dvigne kelih z vinom in trepetaje daruje Bogu »za vse okrog stoječe«, pa tudi za svoje lastne pregrehe in napake. Glasno počasti Vsemogočnega: Svet, svet, svet si, Gospod, Bog vojnih trum; a zdaj utihne in le šepetaje moli iz velike knjige. Besedice ne sme spremeniti; končno zašepeta one pretresljive besede: »Hoc est enim corpus meum to je moje telo.« Tako so opravljali sveto mašo sv. Peter in sv. Pavel, tako sv. Avguštin in sv. Ambrozij, tako sv. Tomaž Akvinski in sv. Bernard, tako sv. Ciril in Metod, tako jo opravljajo danes vsi duhovniki! Tam na vzhodu imajo v bogoslužju druge jezike, grški, slovanski itd. Toda ista je daritev, isti je Kristus, ki pride na oltar.

Pri tej daritvi zaužije kristjan Boga: »Kruh, ki ga lomimo, ali ni delež Kristusovega telesa?« Zato postane z njim eno, a ne samo on, vsi postanejo eno z Bogom in zato eno med seboj. Ta skrivnostna vzajemnost obsega preteklost in sedanjost; imenujemo jo občestvo svetnikov. Kako tolažljiv je ta nauk! Trpljenja, molitve preteklih rodov so tudi naša last. Kako sladko nam doni v cerkvi na uho molitev pri sveti maši: »Tudi nam grešnikom, tvojim služabnikom, ki upamo v tvoje obilno usmiljenje, daj delež in skupnost s svojimi svetimi apostoli in mučenci, z Janezom, Štefanom, Matijo, Barnabo, Ignacijem, Aleksandrom, Marcelinom, Petrom, s Felicito, Perpetuo, Agato, Lucijo, Nežo, Cecilijo, Anastazijo in z vsemi svetniki, v katerih družbo… nas sprejmi.« Ti svetniki in svetnice za nas še živijo, udje so Kristusovega telesa kakor mi; zato se z njimi pogovarjamo, kot bi bili še med nami. Protestant stoji sam pred svojim Bogom. Stene njegovega templja so gole, ni več svetnikov kakor pri nas, oltar je prazen, ni več Kristusa kakor pri nas; sam bere, sam moli; duši je mraz v taki veri. Sama naj nastopi strašno pot v večnost.

Skupno bogoslužje

Kristusova daritev spaja vse vernike v eno telo. En kruh in eno telo smo mi množica. Vsi smo namreč deležni enega kruha” (1 Kor 10, 17). Zato imamo skupno bogoslužje. Kako lepo se to strinja s človeško naravo! Nisem namreč sam na svetu, tudi nočem biti sam na svetu. Hočem drugemu govoriti, hočem drugega slišati. Ne stojim sam sredi sveta; so starši, bratje in sestre, ki so iste krvi. Moja usoda je del njihove usode, in obratno. Nočem biti sam na svetu; sem član naroda, ki govori isti jezik in ima iste šege. Ta narod mi je izročil kulturo pradedov, temu narodu bi rad posvetil svoje moči, da se mu oddolžim. Grešnik sem kakor ves človeški rod, toda rešiti se hočem, ne sam, ampak v zvezi z drugimi, kajti »Kristusovo telo smo in udje med seboj, on združuje in veže vse telo.«

Cerkev in verno ljudstvo se prav posebno v bogoslužju in ob praznikih zlijeta v eno. Praznični zvon zadoni iz visokih lin; ljudstvo razume dobro ta glas: Glas življenja sem, vabim vas, pridite, molite!« In ljudstvo pride. Brez zvonov pride ta in oni, zvon pa vsemu ljudstvu glasno govori, vabi ga k skupni molitvi. Cerkev zbira vernike večkrat v procesijah. Procesija predstavlja potovanje krščanskega ljudstva v večni Jeruzalem. Dva in dva gresta; za ljubezen je treba dveh: mi pa smo vsi v ljubezni združeni! Če se kdo sam vriva in hodi po svoje, neprijetno moti: to je slika onih, ki se ne uklonijo, ki hodijo sami ali po stranskih potih in se ne brigajo za edinstvo v duhu. Pri procesiji nosijo goreče sveče; to so dobra dela, navdahnjena po božji milosti, ki jih nosijo verniki v večno življenje in ki jim razsvetljujejo pot. Vsi hodijo, nihče ne obstane; na poti v nebesa ni premirja! Vedno naprej, vedno pogumno v boj zoper zle sile, zoper greh. V procesiji je red: spredaj otroci, mladeniči, moški; zadaj ženske dekleta, matere: nedolžnost gre naprej pod zastavo križa v večno zveličanje, za njo pa odrasli, fantje, možje, žene. Deloma zato, da se ob pogledu na nedolžno mladino nebesa usmilijo vsega ljudstva, tudi onih, ki so gobavi na duši, deloma zato, da starejši varujejo mladino zahrbtnih napadov na romarski poti v nebesa.

Pri maši, pri procesiji, pri božji službi sploh se ponavlja isti prizor; vsi stanovi, vse starosti, različni spoli, različni jeziki tvorijo eno množico in Kristusu se izvije kakor nekdaj pred množico lačnih vzklik: »Množica se mi smili…«

Kako neenaki in različni ljudje so to, oglej si jih! Prihajajo iz podstrešnih sobic in iz trgovin, iz uradov in kmečkih hiš, iz samostanov in palač. Tu stoji visoko izobražen mož, tam kruljava ženica, ki komaj leze; spredaj otroci: res, pestra množica, ki je istočasno v avdijenci pri Kralju nebes in zemlje, vzor prave demokracije: tu vsaj so res vsi enaki.

Krščanskemu ljudstvu, ki je zbrano v cerkvi kot eno telo, je Bog sam poklonil iz svojih zakladov zvoke in glasove, da se laže dvigne do Njega: to je godba in petje. Od nekdaj so slutili ljudje v godbi nekaj božjega in angelov v nebesih si brez petja niti prav misliti ne moremo. Grk Strabo pravi, da je godba božjega izvora. Orgle in ubrano petje izražajo misli in čustva krščanskega ljudstva v cerkvi na popoln način. Ne čudimo se, da so orgle in ubrano petje nastale v cerkvi. Gosli, flavta in solospev so tudi lepi; saj je tudi molitev posameznika, ki kipi proti nebu kot osamljena struna, lepa; toda vernemu ljudstvu, ki skupno moli, se hoče nekaj drugega. Orgle nekako družijo vsa godala v sebi, vežejo vse glasove v trajne akorde in tako izražajo občestvo vernikov. Orgle vabijo človeške glasove k petju, in kadar vsa množica v cerkvi skupno dvigne svoj glas ter za poje: Gospod, usmili se nas! Ali Te Deum laudamus, tedaj se čutimo bolj kot kedaj eno telo. »Pridite, vzklikajmo Gospodu! Prepevajmo Bogu, Zveličarju našemu… s psalmi ga slavimo!« Tako vabi neprestano vse vernike k petju! Povrnimo se k ljudskemu petju: močnejša bo naša molitev, ker se bomo čutili eno ljudstvo pred Bogom.