Lambert Ehrlich, Katoliška cerkev kraljestvo božje na zemlji

Tako je zadonela pesem v Cerkvi, v srcu ljudstva je zaplala neizrečena radost, nebeški žarek je zasijal vanje! Razpadla bo trohnoba sveta, truda in dela in solz bo konec. Nebesa! Nebesa bodo prišla, napočila bo večna Velika noč! Ni li to tista božja iskra, ki je vžgala srca vernega ljudstva? Verno ljudstvo si res zna napraviti praznike, velike, slovesne, svečane, ker doživlja Kristusa in ker kane radi tega ob praznikih kapljica nebeške radosti v kelih vsakdanjih tug in grenkob.

Pa bogoslužje katoliške Cerkve ni samo spomin in predstava Kristusovega življenja, ampak je več, je velika božja resničnost. Kristus je res pričujoč na oltarjih.

»Jaz sem živi kruh… Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem… Tisti, ki mene uživa, bo živel po meni” (Jan 6, 51 i. nasl.). Apostoli so bili prvi, ki so zaužili meso in kri Jezusa Kristusa, in sicer pri zadnji večerji. Bila je to prva sveta maša in odtlej je božja služba v katoliški Cerkvi vedno ista: darujemo telo in kri Kristusa, in ko ga zaužijemo, nismo več mi, ampak Kristus je v nas in zato smo edini.

Zgražajo se neverniki nad našo vero v sv. Rešnje Telo. Enim je v pohujšanje, drugim neumna blodnja.

Pa zgodovina človeštva nam ve povedati o strastni želji narodov po zbližanju z Najvišjim bitjem. Preprosti Pigmejci (pritlikavci) se razgovarjajo z njim v divji afriški prašumi kakor otroci s svojim očetom.»Vaka, ti si mi dal bivola, medu, vina…, daj mi življenje in moč.« V zahvalo pa mu darujejo nekoliko mesa, medu in vina kot prvenstveni dar. Pogani na Ognjeni zemlji pravijo:» Hajdi, naš Oče, bodi nam milostljiv!« Avstralci vedo povedati o Najvišjem bitju, da je naš Oče, da je veliki Biamban (vladar), ki stori, kar se mu ljubi in gre, kamor hoče.

Mnogoštevilna zamorska plemena osrednje Afrike priznavajo nad vsemi duhovi in čarovniki Najvišje bitje, ki se blesti v neskaljeni luči božanstva in je najvišje dobro.

Nomadi, ki se selijo po nedoglednih stepah osrednje Azije, darujejo vsako leto prvine Gospodarju nebes. Tega Gospodarja nebes so poznala od nekdaj ljudstva, ki tvorijo danes skoro tretjino človeškega rodu (okrog 500 milijonov).

Arijci in Indoevropci, ki tvorijo danes polovico človeštva (nad 400 milijonov v Evropi, nad 300 milijonov v Indiji in Sprednji Aziji), so poznali od nekdaj Najvišje bitje. Dyaus Indijcev je isti kot Zeus Grkov, Jupiter Rimljanov, Tius, Tuisko Germanov, Perun Slovanov. Narodi so »iskali Boga, če bi ga morebiti otipali ali našli,« kakor pravi sv. Pavel Atencem (Dej 17, 27). Bog narodov je tej strastni želji človeštva ustregel. Prišel je osebno na svet in ostal med ljudmi 33 let. Toda kaj je to, 33 let! Zakaj samo v Palestini? Ne, s tem žeja človeške duše po Bogu ni bila ugašena. Ko je bil enkrat na zemlji, je ni smel več zapustiti; »Ostani pri nas, večeri se že,« tako sta prosila učenca v Emavsu, ko sta okusila sladko milobo njegove prisotnosti. Bog, ki ima svoje otroke na Vzhodu in Zahodu, na kopnem in na morju, je storil čudež, da je mogel ostati telesno pričujoč pri vseh svojih otrocih. Ti lahko praviš, da tega ne veruješ; a prav ti sam, ko bi mogel, bi ustvaril tak čudež ljubezni za svoje otroke. Otroci so se morda razpršili na vse vetrove…, a ko čuješ, da je ta bolan, da te drugi potrebuje, bi se najrajši podvojil in potrojil, da bi šel za njimi. Pošta, brzojav, železnica… vse ti mora služiti, da nese tvojo besedo k tvojim otrokom, ali jih celo osebno obiščeš. Ali si upaš reči, da Bog manj ljubi svoje otrok, ko ti! Misli vendar bolj človeško, in razumel boš, kar je božje. V katoliškem bogoslužju se izpolnujejo najslajše, najgloblje želje in nade, ki so snovale od pamtiveka na dnu človeškega srca. Sveta maša je zaroka, združitev človeka z njegovim Stvarnikom in Bogom. »Daj nam, da bomo po skrivnosti te vode in tega vina deležni Tvojega božanstva,« moli duhovnik, ko si umiva roke med mašo. Zato vsa maša ni drugega kot skrivnostni pogovor duše z nebeškim ženinom.

Razumljivo je, da daje verno ljudstvo glavno besedo Cerkvi in duhovnikom, ki naj v dostojni in sveti besedi praznujejo te skrivnosti! Te besede so odmevale nekdaj od sten katakomb in danes imajo še isti čar. »Res, studenec je globok in nimam vedra, da bi črpal vodo iz njega,« pravi Durandus; a prav zato so duhovniki, da črpajo iz studenca in ljudstvu razlagajo svete skrivnosti. Pa vse ljudstvo, ki prisostvuje skupno sveti maši, občuti resnico besede: Pridite k meni vsi…, jaz vas bom poživil. »Eni so prišli, gnani od nesreče, da položijo svoje trpljenje Jezusu k vznožju; drugi, da si izprosijo milost ali poseben dokaz usmiljenja, vedoč, da nebeški Oče ne more odreči ničesar svojemu Sinu; druge spet je gnala v cerkev težnja, da izkažejo Bogu svojo hvaležnost, dobro vedoč, da ne morejo pokloniti Bogu nič višjega kot sv. telo in sv. kri Odrešenika itd.,« tako pravi sv. Bernard.

Vse te prošnje in težnje valovijo v božjem hramu proti oltarju in odtod jih dviga Božji Sin kvišku proti nebesom. Tako hodijo neprestano sli gori in doli, človeški rod je v rednem, stalnem stiku z Bogom.