Sedanje preganjanje tradicionalne liturgije spominja na arijansko preganjanje katoliške vere, je dejal škof Schneider.
Škof Atanazij Schneider je papeževo omejevanje tradicionalne maše označil za “hudo zlorabo papeške službe”, ki “krši 2000-letno tradicijo” Katoliške Cerkve.
Njegova ekscelenca je svoje mnenje o krizi v Cerkvi podal v nagovoru na konferenci o katoliški identiteti (Catholic Identity Conference), ki jo je konec tedna v Pittsburghu v ZDA organizirala organizacija The Remnant. Celoten posnetek njegovega govora ter govori drugih govornikov so na voljo na spletni strani konference.
Škof Schneider se je osredotočil na nedavne “drastične” omejitve, ki sta jih papež Frančišek in kardinal Arthur Roche uvedla glede tradicionalne svete maše. Izjavil je, da je “vsaka omejitev ali prepoved tradicionalne oblike liturgije neutemeljena”, saj “Sveti Duh ne more nasprotovati samemu sebi”.
Škof iz Astane je komentiral nenehno “vojno” papeža Frančiška proti tradicionalni liturgiji in označil, da je Cerkev v “boju”, ki se vodi “zoper vselej cenjeni tradicionalni obred svete maše, ki so ga vsi svetniki – vsaj tisočletje – ljubili in ga v primeru duhovnikov in škofov spoštljivo in z veliko duhovno koristjo obhajali”.
Dejanje ljubezni
Čeprav je bilo v zadnjih 60 letih na področju liturgije veliko pretresov, je pomožni škof v Astani poudaril, da Rim nima pravice, da bi “obliko rimskega obreda, ki je že tisočletje ostala skoraj nespremenjena, prikazoval kot škodljivo in odrejal diskriminatorne ukrepe proti njenemu obhajanju”.
Škof Schneider je dejal, da je naklonjenost tradicionalni liturgiji daleč od “rigidnosti”, s katero papež označuje privržence tradicionalne liturgije, in da je navezanost nanjo dejanje “ljubezni” do Cerkve:
Škofje, duhovniki in verniki, iz zvestobe in ljubezni do matere svete Cerkve ter zaradi časti do apostolskega sedeža v današnjem času, čutijo dolžnost ohranjati tradicionalno obliko svete maše in zakramentov.
“Oblastniki sovražijo, kar je sveto, in zato preganjajo tradicionalno mašo,” je izjavil. “Vendar naš odgovor ne smeta biti jeza in malodušje, ampak globoka gotovost v resnico ter notranji mir, veselje in zaupanje v Božjo previdnost.”
Meje papeške oblasti
Tako kot papež ne more odpraviti Apostolske veroizpovedi, je opozoril škof Schneider, tudi ne more “prepovedati uporabe tradicionalne maše”, saj bi to pomenilo “zlorabo oblasti”. Papež Frančišek se je v Traditionis Custodes skliceval na liturgične predpise papeža sv. Pija V., Schneider pojasnjuje, kako to ni primerljivo.
“Papež Pij V. ni razglasil, da je liturgija po Rimskem misalu, ki ga je izdal leta 1570, edini lex orandi rimske Cerkve in rimskega obreda,” je opozoril.
Če zdaj razglasimo reformo papeža Pavla VI. za edini izraz lex orandi rimskega obreda, kot to počne papež Frančišek, s tem kršimo 2000-letno tradicijo vseh rimskih papežev, ki nikoli niso pokazali tako rigidne nestrpnosti.
“Gre za rigidnost,” je nadaljeval škof in tako uporabil eno od Frančiškovih zmerljivk, ki so pogosto uperjene proti privržencem tradicionalne liturgije.
Tako je astanski škof zavrnil Frančiškove trditve v Traditionis Custodes in dejal, da “ni mogoče nenadoma ustvariti novega obreda, kot je to storil Pavel VI. in ga razglasiti za edini glas Svetega Duha v našem času, hkrati pa prejšnji obred – ki se v razponu vsaj tisoč let skorajda ni spremenil – prikazati kot pomanjkljiv in škodljiv za duhovno življenje vernikov.”
Takšna argumentacija “neizogibno vodi k sklepu, da Sveti Duh nasprotuje samemu sebi” – kar bi bilo nemogoče, je opozoril Schneider.
Šibka Novus Ordo maša
Škof Schneider je eden od najbolj znanih škofov, ki javno darujejo starodavno liturgijo, na konferenci je tudi pojasnil, da ta vsebuje in izžareva “eminentno doktrinarno celovitost in obredno vzvišenost”.
Po njegovo je ravno ta vidik za nasprotnike starodavnega obreda zelo zaskrbljujoč:
Razkošje resnice, svetost in nadnaravnost tradicionalnega obreda maše skrbi tiste klerike na visokih cerkvenih položajih v Vatikanu in druge, ki so sprejeli novo revolucionarno teološko stališče, ki je bližje protestantskemu pogledu na evharistijo in bogoslužje, za katerega sta značilna antropocentrizem in naturalizem.
“Novus Ordo Pavla VI. nedvomno,” je izjavil, “slabi doktrinarno jasnost žrtvenega značaja maše in znatno slabi značaj svetosti in skrivnosti samega bogoslužja.”
Nova maša Pavla VI. je bila dejanje “revolucije”, je dejal Schneider in poudaril, da je bil Montini “prvi papež v 2000 letih, ki si je upal narediti revolucijo mašnega reda”.
Selitev v katakombe
Škof, ki se je tudi sam kot otrok v Sovjetski zvezi soočal z velikimi preizkušnjami, da je ohranil katoliško vero, je opozoril, da se bo mogoče tradicionalna liturgija kmalu primorana preseliti v “katakombe”, da se bo lahko ohranila za naslednje generacije.
“Tako velikega liturgičnega zaklada Cerkve, kot ga predstavlja tradicionalna oblika maše, ni mogoče preprosto uničiti,” je dejal. “Ta liturgični zaklad pripada Cerkvi” je dodal, “in ni zasebna last nobenega papeža.”
“Sedanje preganjanje obreda, ki ga je rimska Cerkev skrbno in nespremenljivo varovala vsaj eno tisočletje – torej veliko pred tridentinskim koncilom – zdaj spominja na situacijo preganjanja celovitosti katoliške vere med arijansko krizo v 4. stoletju,” je dodal. “Tistim, ki so tedaj ohranjali nespremenjeno katoliško vero, je velika večina škofov prepovedala vstop v cerkve in so zato obhajali nekakšne skrivne maše.”
Škof Schneider je obširno citiral tudi pisma svetega Bazilija Velikega in naredil primerjavo med hierarhijo v svetnikovem času in sedanjem obdobju. Opozoril je, da “danes promovirajo klerike in škofe, ki spodbujajo brezboštvo”. Schneider je neposredno citiral svetega Bazilija o Cerkvi njegovega časa:
Nauki prave vere se ovračajo. Cerkveni zakoni so v zmedi. Ambicioznost ljudi, ki nimajo strahu pred Bogom, jih vleče na visoke položaje, in visoka cerkvena služba je sedaj videna kot nagrada za brezbožnost.
Odpor in upanje
Kljub takšnemu opozorilu o katakombah pa Schneider ni spodbujal strahu, temveč upanje za prihodnost Cerkve. “Cerkev je vedno, tudi v pontifikatu papeža Frančiška, v vsemogočnih Kristusovih rokah. Ne v naših rokah.” je dejal.
Sedanjo krizo Cerkve je opisal kot “ure Golgote”, ki jih bo Cerkev pretrpela “s Kristusom, glavo njenega skrivnostnega telesa”.
Spričo tega “preganjanja” je pomožni škof iz Astane katoličane pozval, naj “ohranijo trezno razmišljanje, zdravo pamet in nadnaravni uvid. Ne smemo podleči skušnjavi in zavzeti drže, da je zgolj s človeškimi sredstvi mogoče rešiti to ogromno krizo Cerkve”.
Namesto tega je katoličane pozval, naj svoje “liturgično izgnanstvo” sprejmejo kot preganjanje, ki ga trpijo za Boga.
Duhovno zaslepljenim in arogantnim cerkvenim dostojanstvenikom našega časa – ki prezirajo zaklad tradicionalnega mašnega obreda in preganjajo katoličane, ki so mu zvesti – lahko rečemo: “Ne bo vam uspelo premagati in uničiti tradicionalnega mašnega obreda. Sveti oče papež Frančišek, ne bo vam uspelo ukiniti tradicionalnega obreda. Zakaj? Borite se proti delu, ki ga je Sveti Duh tako skrbno in umetelno stkal skozi stoletja.”
“Katoliška Cerkev s svojo vidno glavo, rimskim papežem, bo spet steber lepote in svetosti obreda svete maše, saj Sveti Duh ne more nasprotovati samemu sebi,” je zaključil.