Edinstvo bogoslužja

Lambert Ehrlich, Katoliška cerkev kraljestvo božje na zemlji

,,Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu… Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici” (Jan 4, 21, 24). Tako je dejal Zveličar Samarijanki. Samarijani so molili Boga po svoje na gori Garizim, Judje pa po svoje v Jeruzalemu; oboji so mislili, da je samo njihov kraj pravi kraj molitve in da samo oni prav molijo. Ko se je pa širilo pravo spoznanje Boga po svetu, se je širila tudi prava molitev med narodi, pravo bogoslužje: Ista vera kakor pravi sv. Avguštin : Lex credendi lex orandi. ista molitev,

Katoliška Cerkev je posvetila vse ure dneva z molitvijo. Pred jutranjim svitom, Stvarnik, te prosimo, da si nam dobrotljivi vodnik in varuh!” tako molijo katoliški duhovniki ob ranem jutru in nadaljujejo molitev ob raznih urah dneva. Ob večerni uri, pred zatonom sonca, prosijo, da naj nas obvaruje Bog po svoji dobrotljivosti ponoči, a ob polnoči moli Cerkev znova po samostanih: „Odpri, Gospod, moje ustnice, da hvalim Tvoje ime.”

Posvetila je Cerkev tudi dobe leta: razdelila je praznike na razne letne čase; vrh tega zbira nedeljo za nedeljo vernike k skupni božji službi. Zakaj?

V bogoslužju doživljajo verniki Kristusa

Vera uči, naj postanemo podobni Kristusu, naj se prenovimo v Kristusu. To moremo doseči le v bogoslužju. Le v bogoslužju moremo doživljati Kristusa, brez bogoslužja bi naša vera umrla. Če hočeš otroka učiti, kako naj hodi, postavi ga na noge, hodi z njim! Zaman bi bilo, če bi mu to samo v besedah razlagal. Če se hočeš učiti obrti, poskusi, vadi se v njej. Oni, ki hočejo odpraviti obrede, češ, da so prazne zunanjosti, ali ne poznajo človeške narave ali pa hočejo vero uničiti. Moderni svet ne posveča več redno božje službe, ne pokleka več na pepelnično sredo pred duhovnika, da mu ta na trosi pepela na glavo, ne moli več skupno križevega pota, ne hodi rad v procesiji s svečo v roki, ne pokleka rad ob povzdigovanju itd. Zato pa izgublja čut vzajemnosti s Kristusom. Najgotovejša pot do brezverstva je, če se odpravlja bogoslužje in se zaničujejo verski obredi.

Cerkveno leto je predstava Kristusovega življenja in verniki naj med letom doživljajo Kristusa ter se z njim veselé in žalostė. Ljudstvo ureja svoje življenje po nedeljah in praznikih. V soboto popoldne zazvoni, ljudje zložijo orodje in pustijo delo, dan Gospodov bo: opomin na delopust, ki bo nastopil po trudapolnem življenju.

Bližajo se sveti prazniki. Ljudstvo čuti, da se je treba otresti posvetnega prahu in poduhoviti samega sebe. Zato strogi post. Kmet je iztrkal pipo in jo položil na polico, šele na Veliko noč jo bo prižgal. Fantje so sklenili, da ne bodo prepevali skozi vas in ne bodo vasovali. Vsi pa brez izjeme se bodo postili in si pritrgavali pri hrani.

Cerkev moli v postnem času, da mora človeški naravi, ki jo je pokvarila nezmernost, spet vrniti prejšnjo čast in dostojanstvo vzdržnost. Srce, ki je tako streznjeno in očiščeno, uživa duhovno veselje praznika. Pravo verno ljudstvo še sveto drži postne čase. Kjer se post izgublja, izginja čut vzajemnosti in sožitja s Kristusom. Posti pred prazniki so slika našega življenja. Vse življenje je kristjanu en sam dolg post pred velikim praznikom v večnem življenju. Svet je stvar obrnil! Goduje sedaj, se bo postil po smrti; kristjan se posti sedaj, godoval bo po smrti. Cerkveno bogoslužje je živa slika naše usode.

Ob postnih nedeljah moli ljudstvo skupno križev pot. Kdo je kedaj tako globoko razumel tajnosti križa kot verno ljudstvo, ki moli ob postajah: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!« in ki poje: »Daj mi, Jezus, da žalujem, smrt, trpljenje objokujem.« Veliki teden je za vsako vas čas zbranosti, molčanja; vsaka hiša diha nadnaravno ozračje. Gospodinje čedijo, snažijo, pospravljajo. Vsi mrzlično pričakujejo veliki dan vstajenja. Vstajenje, kako si ga zna ljudstvo praznično napraviti! Kako resne priprave se vrše že doma! Iz skrinj prihajajo na dan skrbno shranjeni zakladi, nova obleka je pripravljena. Bogu na čast jo hočejo prvikrat nositi. Vse to je gospodinja najskrbneje pripravila. Moški so počedili okrog hiše in postavili mlaje: procesija bo. Čarobna beseda. Vse ljudstvo gre s procesijo, vsi nosijo goreče sveče, ki so se blagoslovile na svečnico in prižgale ob velikonočni sveči v cerkvi, ki predstavlja Kristusa luč sveta.

Drugi dan Velika noč! Kdo bi mogel opisati praznična, svečana čustva, ki jih ima verno ljudstvo ta dan! Kdaj je zvon še tako slovesno pel iz visokih lin kakor to jutro! Kdaj je spomladansko sonce sijalo v verna srca tako gorko in oznanjalo novo življenje kakor ta dan! Naše ljudstvo ta dan drugače hodi, drugače govori predvsem drugače moli!