Vsak, ki hodi po poti Tradicije, pride na neki točki do spoznanja, da progresivni hunti, ki nadzoruje Cerkev, pravzaprav ni mar, kaj je učil Drugi vatikanski koncil.

Spomnim se svoje miselnosti pred tem pretresljivim razodetjem! Spomnim se, da sem trdil, da potrebujemo zvestobo koncilskim dokumentom, da se vrnemo k temu, “kar je zares učil Drugi vatikanski koncil”. Objavljal sem eseje, v katerih sem razlagal koncilske dokumente, da bi pokazal, “kaj v resnici pomenijo”. Kupil sem enosmerno vozovnico za Weigelov ekspresni vlak in vedno zaman upal na “resnično implementacijo koncila”. Mislil sem, da je potrpežljiva razlaga “pravega pomena” teh dokumentov zadosten odgovor na modernistično krizo; da so duhovniki in škofje dopuščali nesmisle brez nadzora po svojih cerkvah zato, ker iskreno niso vedeli, da Sacrosanctum Concilium poziva k ohranitvi latinščine in petja, ali pa da niso zares razumeli pravega pomena participatio actuosa [aktivnega sodelovanja].

Toda koliko let se lahko človek izčrpava v takšnih prizadevanjih? Kako dolgo lahko z glavo udarja ob steno? Zagotovo je pomembno razumeti dokumente s teološkega vidika; nekaj drugega pa je, če mislimo, da je potrpežljivo razlaganje dokumentov v upanju, da se bo pojavil “pravi koncil”, kaj drugega kot iskanje zaklada na koncu mavrice.

Na neki točki sem spoznal, da je progresivcem vseeno, kaj piše v dokumentih Drugega vatikanskega koncila. Na Koncil ne gledajo kot na vrsto naukov, ampak kot na dogodek. In to ne samo dogodek, ampak dogodek, čigar narava je metazgodovinska. To ni le še en korak na dolgi poti zgodovinskega razvoja; to je pretres, ki razbija paradigme, ki podira četrti zid zgodovine in ne spreminja le zgodovinske poti Cerkve, temveč jo popolnoma osvobaja okov zgodovine in izročila. Kaj je ljudem s tako vzvišeno vizijo, s tako grandioznimi pretenzijami mar za natančno opredelitev participatio actuosa, rubrike Splošne ureditve Rimskega Misala ali kakršne koli druge pomisleke, ki so zgolj besedilni?

Ko govorimo o Svetem pismu, sveti Tomaž Akvinski pravi, da lahko z nasprotnikom smiselno razpravljamo le, če priznava vsaj nekaj resnic Božjega razodetja. “Proti tistim, ki zanikajo en člen vere,” pravi, “lahko argumentiramo z drugim.” Kaj pa, če nasprotnik ne priznava nobenega od členov Božjega razodetja? Tedaj argumentacija postane nemogoča, saj nimamo skupne podlage, kajti, nadaljuje, “če naš nasprotnik ne verjame v nič od Božjega razodetja, ni več možnosti, da bi z argumentacijo dokazali člene vere, ampak lahko zgolj še odgovarjamo na njegove ugovore” (TS I, V. 1, čl. 8).

Logiko svetega Tomaža lahko apliciramo tudi na neskončne debate med konservativci in progresivci. Ko nam postane jasno, da progresivci odlokom Drugega vatikanskega koncila ne priznavajo nobene prave avtoritete, se lahko vprašamo, na kakšnih skupnih temeljih lahko sploh stojimo. Na čem lahko stojimo, ko si domišljamo, da odkrivamo, “kaj je Koncil zares rekel”, ko pa naših nasprotnikov to ne zanima? Nimamo opravka z dvema različnima hermenevtičnima pristopoma h koncilskim dokumentom, temveč z dvema različnima paradigmama Koncila samega, med katerima je velikanski prepad. Tistim, ki bi radi prešli iz ene v drugo, prehod morda ne bo uspel.

Na tej točki že slišim ugovore mnogih: “Tudi tradicionalisti ne dajete avtoritete besedilom Drugega vatikanskega koncila!” Res je, da mu ne dajemo nezmotljive avtoritete, a to ni prav nič novega; to ni nič več od tega, kar je učil sam Pavel VI., ko je dejal:

Nekateri se sprašujejo, kakšno avtoriteto, kakšno teološko kvalifikacijo je koncil nameraval dati svojim naukom, saj vedo, da se je izogibal izdaji slovesnih dogmatičnih opredelitev, ki bi jih podpirala nezmotljiva učiteljska avtoriteta Cerkve. Odgovor poznajo tisti, ki se spominjajo koncilske izjave z dne 6. marca 1964, ponovljene 16. novembra 1964. Glede na pastoralno naravo koncila se je le-ta izogibal izrednemu razglašanju dogem, ki bi nosile pečat nezmotljivosti. 

Papež Pavel VI., splošna avdienca 12. januarja 1966

Tradicionalni katoličani so dejansko edini del Cerkve, ki poskuša oblikovati natančno razlago Drugega vatikanskega koncila, tako glede pomena kot avtoritete dokumentov. Čeprav je bilo razumevanje dokumentov le del pojava, znanega kot “Duh Koncila”, imajo ti še vedno objektivno vsebino, ki jo je treba razumeti.

To je v popolnem nasprotju s progresivnim načinom uporabe dokumentov. Primeri so številni, a če vzamemo eno nedavno priložnost, bi se lahko obrnili na članek iz America Magazine, kjer jezuitski kardinal govori o na novo odobrenih “cerkvenih konferencah” v Amazoniji, ki bodo nadomestile regionalne škofovske konference. Te nove “konference” bodo v vodstvo Cerkve vključevale laike – moške in ženske. Kardinal pravi, da taka ureditev Cerkve “izhaja iz Drugega vatikanskega koncila”, v svojo obrambo pa navaja koncilski dokument Lumen gentium, ki pa na kardinalovo nesrečo ne govori ničesar o tem, da bi Cerkev lahko vodili laiki. Še več, ta dokument izrecno pravi, da Cerkev po Božjem naročilu vodijo škofje, laiki pa zgolj sodelujejo pri Božjem delu s svojim posvetnim delom ter družinskim življenjem. Kardinala ne zanima, kaj uči Koncil. “Drugi vatikanski koncil” zaradi progresivcev postaja nepomembna oznaka, ki jo je mogoče pripisati vsaki novosti in jo na ta način potrditi.

Smešne novotarije, ki jih Vatikan v zadnjem času proizvaja hitreje kot Ameriška centralna banka tiska ameriške dolarje, prej izzovejo moj smeh kot pa presenečenje. Zagotovo sem globoko žalosten in zgrožen nad stanjem moje svete matere Cerkve, toda človek lahko prenese le določeno mero, preden se na njegovem izmučenem obrazu pojavi kisel nasmeh, nato pa izbruhne v smeh zaradi nesmiselnosti vsega skupaj. To je nenavaden, a naraven človeški odziv na absurd, zlasti v razmerah, ko se resnost stopnjuje do smešnosti. Če mi naložite deset tisoč dolarjev dolga, bom zaskrbljen; če mi naložite deset milijonov dolarjev dolga, se vam bom najverjetneje smejal v obraz.

Ni bolj nekoristnega početja od iskanja “pravega Drugega vatikanskega koncila”. Večja verjetnost je, da bomo našli izvir mladosti ali pa skrinjo zaveze. To je zato, ker “pravega Koncila”, ki bi ga bilo mogoče najti samo z analizo dokumentov, ni. Če mislimo drugače, je iskanje nadvse brezplodno. Drugega vatikanskega koncila ni mogoče najti zgolj v dokumentih, tako kot ni mogoče najti francoske revolucije zgolj z branjem Deklaracije o človekovih pravicah.

Zato se ne ukvarjam več z intelektualnim pisarjenjem glede “pravega pomena” Drugega vatikanskega koncila. Vsekakor priznavam objektivni pomen dokumentov in sem ga celo sposoben ekstrapolirati, če pred tem dovolj popijem. Vendar sem že zdavnaj skočil z weigelovskega hitrega vlaka in raje hodim po “stezah starodavnih časov, kjer je pot k dobremu” (Jer 6, 16), četudi se gibljem po polžje. Raje imam izgnanstvo v puščavi kot pa strmoglavljenje v prepad nepomembnosti, proti kateremu pelje vagon “pravega Koncila”.

Povzeto po: https://unamsanctamcatholicam.blogspot.com/2022/10/the-most-fruitless-search.html