Če spremljate katoliške razprave na socialnih omrežjih, ste verjetno videli vsaj odlomke intervjuja škofa Roberta Barrona s Shio LaBeoufom, igralcem, ki je postal katoličan, potem ko je v novem filmu upodobil svetega Pija iz Pietrecline. Najbolj deljena (vsaj v tradicionalnih katoliških krogih) je bila njegova izjava, da ima raje tradicionalno latinsko sveto mašo kot novejši obred, saj naj pri stari maši ne bi imel občutka, kot da bi mu nekdo “poskušal prodati avtomobil” (glej spodnji posnetek).

Ta izjava je seveda zelo razveselila tradicionaliste (in razburila precej ostalih katoličanov). Menim, da je njegovo izjavo vredno pojasniti, saj opozarja na pomembno razliko med starim in novim obredom. Vnaprej moram povedati, da ne mislim ponovno dokazovati superiornosti starega obreda (čeprav verjamem v njo) nad novim. Odpreti želim zgolj razpravo o tem, zakaj se nekaterim zdi nova maša neprijetna. To pravim zato, ker spreobrnjenci, ki h katoliški veri pridejo preko latinske maše, običajno navajajo svoje izkušnje in dajejo subjektivne razloge za njihovo navezanost na starodavni obred. Njihovo pričevanje je pomembno, vendar želim dokazati, da se za izjavami, kot je LaBeoufova, skriva nekaj objektivnega.

Nova maša je neavtentična

Enostavno povedano je glavna težava novega obreda njegova neavtentičnost. Pri tem ne govorim o teološki vsebini nove maše in celo ne o vprašanju latinščine v primerjavi z ljudskim jezikom, temveč o (ne)uspešnosti posredovanja vere Cerkve človeku preko obreda samega. To ne pomeni, da je nova maša neveljavna, heretična, ali brez izjeme duhovno škodljiva, ampak da posamezni elementi, ki so bistveni za novi misal, sami po sebi preprečujejo, da bi le-ta učinkovito izražal vero Cerkve.

Liturgija racionalizma

Da bi razumeli, zakaj je tako, moramo razumeti nekaj o teologih, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sestavili novo mašo. Na mnoge med njimi je vplival racionalizem, ki je dajal prednost abstraktni, verbalni komunikaciji pred telesnim, neverbalnim izražanjem. Kot poudarjajo številni tradicionalisti (in Joseph Ratzinger), večina članov Consiliuma (komisije, ki je bila zadolžena za izvajanje konstitucije o liturgiji Sacrosanctum Concilium, ki jo je določil drugi vatikanski koncil) ni bila pastirjev, ampak akademikov. Bili so ljudje, ki jim je ustrezala abstrakcija in so bili nezaupljivi do – po njihovem mnenju – arhaičnih in nesmiselnih gest, ki niso imele natančnega razloga za obstoj v liturgiji. To mnenje, ki so si ga že pred drugim vatikanskim koncilom pogosto delili profesionalni liturgisti, je prišla v sam Sacrosanctum Concilium (§ 34), ki pravi, da je treba iz liturgije odstraniti “nekoristna ponavljanja”, tako da je “ne bo treba veliko razlagati”.

… vsega, kar je ključno za razumevanje skrivnosti svete maše, ni mogoče razložiti na izrazito verbaliziran način …

Vprašali boste, kaj pa je vendarle narobe z jasnostjo in enostavnostjo obreda? Prvič, vsega, kar je ključno za razumevanje skrivnosti svete maše, ni mogoče razložiti na izrazito verbaliziran način, ki so ga imeli reformatorji raje. Dejansko se ljudje vedno sporazumevamo na neverbalen, pogosto nezaveden način: z gestami, govorico telesa, glasovnimi poudarki itd. Zamisel, da bi lahko samo s popolno besedno jasnostjo in preprostostjo izrazili vse, kar nam sporoča sveta maša, celo največjo Skrivnost v vsem vesolju – da se je Bog sam učlovečil in se žrtvoval za nas – je težko razumeti.

Antropologi ocenjujejo novo mašo

Na to težavo so opozarjali kritiki tako v času razglasitve nove maše kot tudi pozneje, in to ne le tradicionalisti. Cenjena antropologinja Mary Douglas je poudarila, da so bili ljudje, zadolženi za reformo liturgije, strokovnjaki srednjega kakovostnega razreda, ki so se dobro znašli v jezikovnih abstrakcijah, vendar niso videli pomena obredov, ki so se uveljavlili npr. pri manj izobraženih katoličanih v Angliji. Znana je bila njena kritika angleških škofov zaradi ukinitve petkovega posta, pri čemer je opozorila, kako pomemben je bil le-ta za generacije katoličanov iz delavskega razreda. Kritiki starodavnega obreda svete maše, ki v nedogled ponavljajo očitek, da verniki pri taki maši le “nemi gledalci”, dokazujejo to nerazumevanje. To, da mnogi niso mogli popolnoma jasno razložiti, kaj se med liturgijo dogaja, še ne pomeni, da je niso razumeli. Preprosto so jo razumeli na način, ki je bil reformatorjem liturgije tuj. Kot je Douglasova dejala o angleških škofih, “je tako, kot da bi liturgične signalne naprave upravljali barvno slepi signalisti”.

Namen svete maše je vzbuditi posebno izkušnjo, izkušnjo brezčasnosti.

Način, na katerega nam sveta maša sporoča svojo skrivnost, se razlikuje od drugih oblik sporočanja, saj mora maša za svoj učinek delovati na subliminalni, neverbalni ravni. Zdi se, da nekateri mislijo, da je liturgija le sredstvo za podajanje informacij. Namen svete maše je vzbuditi posebno izkušnjo, izkušnjo brezčasnosti. Antropolog Victor Turner, katoličan (tako kot Douglasova), je poudaril, da liturgija ustvarja to izkušnjo s tako imenovanim “obrednim tokom”, nenehnim ponavljanjem elementov, ki udeleženca iztrgajo iz občutka običajnega, linearnega časa.

Nova maša je pogosto videti le kot niz navodil in pozivov, ki se zaključi z nekaj pesmimi in veljavno evharistijo.

Turner je kritiziral novo liturgijo, češ da ni sposobna ustvariti tega “obrednega toka” prav zato, ker daje prednost temu, kar je imenoval “prehodna komunikacija”. Vsak, ki se je kdaj udeležil Novus Ordo maše, lahko to potrdi. Nova maša je pogosto videti le kot niz navodil in pozivov, ki se zaključi z nekaj pesmimi in veljavno evharistijo. To je načrtovano. Če cenite “dejavno sodelovanje” nad vsem drugim in zahtevate, da je vsak udeleženec ves čas samoumevno obveščen o tem, kaj se dogaja, so ti nenehni besedni posegi nujni.

Sodobna liturgija za sodobnega človeka

Na tak način se človek nikoli ne more premakniti v tisti “drugi prostor”, kot ga je poimenoval pesnik Czselaw Milosz, drugi svet onkraj čutov, ki ga liturgija prikliče s pomočjo čutov. V sodobnem obredu ponavljajoče se neverbalne prvine liturgije vedno prekinejo pozdravi, oznanila, podajanje rok in drugi besedni nagovori. Mislim, da je Shia LeBeouf želel izpostaviti ravno ta element Novus Ordo maše, ko je dejal, da se počuti, kot da mu pri njej nekdo poskuša “prodati avto”.

Razlog za takšno početje v okviru nove liturgije, čeprav so tovrstni pomisleki le del navodil Sacrosanctum Concilium o liturgični reformi, je prepričanje liturgistov in članov Consiliuma, da se človeška narava v sodobnem svetu ne odziva več na takšne drežljaje. To prepričanje se odraža v pismu papeža Frančiška o liturgiji Desierio desideravi (§27), kjer trdi, da so “sodobni ljudje … izgubili sposobnost vključevanja v simbolno delovanje”. Nekateri trdijo, da je bil namen liturgične reforme ponovno pridobiti liturgično izkušnjo zgodnje Cerkve, vendar so bili liturgisti, ki so vplivali na reformo v šestdesetih letih 20. stoletja, precej jasni glede svojih ciljev. Niso skrivali, da je bil njihov pravi motiv “razvoj novih oblik … iz potrebe po sodobnem in ustreznem izražanju” v liturgiji (Richard McManus) in da “ni bilo govora zgolj o želji po obnovi starodavne liturgične prakse”, temveč le o “pastoralni nujnosti … za reformo” (Charles Davis).

Kritike nove maše ne izginejo

Ravnokar opisane kritike niso nič novega; učeni in zgovorni možje od Dietricha von Hildebranda do Josepha Ratzingerja in mnogih drugih jih izražajo že vrsto let. To poudarjam zato, ker je pomembno, da tisti dobri katoličani, ki jih stara liturgija ne zanima, razumejo, da takšnih kritik ne moremo odpisati kot izraz osebnih preferenc, ampak so posledica zelo resničnih pomanjkljivosti, ki so lastne sodobni liturgiji.

In prav v tem je vrednost LaBeoufovih pripomb. Ni presenetljivo, da je igralec, ki je navajen na neverbalno komunikacijo, znal kratko in jedrnato izraziti eno glavnih težav nove maše. Cerkveni voditelji ne bi smeli bežati pred tem dejstvom, ampak bi morali razumeti, da porast zanimanja za stari obred ni posledica nekakšnega moralnega ali psihološkega problema obiskovalcev latinske maše, ampak kaže na večjo človeško potrebo, ki je liturgični reformatorji niso razumeli ali cenili. Če se ne lotimo teh in drugih težav z Novus Ordo, je to preprosto puščanje liturgije in vernikov na cedilu.

Povzeto po: https://onepeterfive.com/shia-labeouf-barron/