Sv. Peter Damijanov

23. svečan ali februar.

Sv. Peter Damijanov, škof in cerkveni učenik (l. 1072)

Iz Življenja svetnikov in svetnic božjih – spisal dr. J. Rogač, Celovec, 1906.

Dve blagi sestri hodite med ljudmi kot nebeški poslanki, da oznanujete božjo svetost in pravičnost; ene se bojé in ogibljejo, zakaj njena prikazen je osorna, njena beseda ostra, njena obnaša gospodujoča; eno pa ljubijo in jo radi vidijo, zakaj njena vnanja postava je ljubezniva, njen pogled prijazen, njena beseda rahla, njena bliža prijetna; in vendar ste obe od Boga poslani — njima je ime: ostra resnoba pa mila ljubezen.

Peter je bil rojen l. 1006. ali 1007. iz otrok bogate, pa blaga revne meščanske hiše v Raveni. Materi je eden doraslih sinov očital, da z novorojenčkom le preveč raste družina in siroščina. To jo razjezi tako, da vrže otroka proč in ga ne mara več pobrati. Peterček bi moral zdaj na pragu svojega življenja glada in mraza umreti, ko bi se ga sosednja ženska ne bila usmilila, ki je mater zopet naklonila, po človeško z detetom ravnati. Po zgodnji smrti starišev ga vzame oženjeni stareji brat kot silno nadlogo k sebi v hišo, a mu le pičlo reže bridkega kruha; pusti ga stradati in zanikarno rasti brez odgoje in uka, pa ne brez vsakdanjega zmerjanja in pretepanja do 9. al 10. leta. Tedaj mora ubogi deček v šolo, ali kam? — s svinjami na pašo. To učenje je bilo zanj najsrečneje, saj je vendar mogel z zeliščem in sadjem lakoto si tolažiti in z rožicami se igrati pa — pretepanja se ne bati. Zanemarjenost, ki mu preži iz vdrtih oči, iz bledega obličja, iz raztrgane obleke, iz telesne nesnage in iz topega obnašanja, obudi usmiljeno srce drugega brata Damijana, duhovnika. Vzame ga k sebi, ravna lepo ž njim, ga uči v začetnih naukih in potem pošlje v šolo v Faenco in Parmo. Zatorej je hvaležni mladenič brata Damijana kot svojega častil in se po njegovem imenu »Damijanovega« imenoval. V šoli se mu vzbudijo bogati dušni darovi in s skrbno pridnostjo kmalu dohiti, kar je bil poprejšnja leta zamudil, tako da je z najboljšimi učenci vrstnik. Dovršivši šole, zasede sam lepoznanstveno leco, kakor je bila navada po vseučiliščih. S svojim bistroumnim in natanko vezanim razlaganjem zvabi veliko učencev okoli sebe, kar mu ni samo mnogo hvale pridobilo, ampak tudi obilno zaslužka naklonilo. Ali vso njegovo prikazen je obsenčevala nekaka osorna otožnost in srca mu ni navdajala tista topljena milina, ki življenje zveseljuje in delo oslaja. Njemu nikdar ni sijalo solnce ljubezni v srce, nikdar ga ni ljubovala skrbna mati, ni ga gladila prijazna očetova roka, ne radovala bratovska prisrčnost; mlado gorko srce so mu zalivali z mrzloto in družbe njegove se ogibali; nikdo se mu ni prijateljsko smehljal v sreči in veselju, nikdo milovaje žaloval v njegovih bolečinah; — bil je ptujec med sorodniki, neznanec med brati in tovariši. Večkrat in globoko je občutil bolečine svoje osamelosti. Tedaj pa je zopet pomislil, ali ni morda ravno Bog, modri vladar, po očetovsko tako naredil, da bi poleg ljudi na Boga ne pozabil, da bi njemu dal vse svoje srce. Pač je počutnost tudi njega mikala in vabila ter mu mnogo hudega boja prizadela, pa premagal jo je s stanovitno molitvijo, z romanjem po božjih potih, s postom, z bedenjem in z raznim mrtvenjem, noseč pod mehko obleko drzavo raševino. Zlasti pa si je milost božjo ohranil z milosrčno skrbečnostjo, ki jo je skazoval revežem, katere je zalagal s po-trebnim živežem, pa jim tudi sam stregel. — Vedno globeje je v njem rastlo prepričanje, da plemenitosti in časti človeku ne daje posest in vživanje zemeljskih dobrin, ampak le hrepenenje in povzdigovanje proti večnemu in neminljivemu. Dva meniha iz samostana pri Studencu Avelanskem prideta v mesto. Peter se ž njima pogovarja ter ju poprašuje po življenju v njihovem samostanu. Podari jima tudi težak srebrn kozarec kot darilo za njihovega opata; a ta se branita dar sprejeti. Pogovor ž njima in njiju vzgled ga popolnoma potrdita v sklepu, svetu odpovedati se in prave sreče si iskati le pri tistem, ki žalostne in zapuščene kliče k sebi. Da bi pa svoje moči prav spoznal, zapre se za 40 dni v celico, kjer se ostro vadi v vseh spokornih delih.

Potem se napoti v novič postavljeni samostan menihov sv. Križa pri Studencu Avelanskem (pod apeninskimi gorami v Umbriji), v katerem je živela še prvotna gorečnost. Postavil ga je bil bl. Ludulf, učenec sv. Romualda. Menihi so tam živeli po dva in dva vkup v eni celici, vsaki teden so se štiri dni postili ob kruhu in vodi, vina niso nikdar pokusili, molili so z razpetimi rokami in spali le malo. V ta samostan tedaj stopi Peter. Tam navadno zatajevanje in pokorjenje še pomnoži tako, da se bratje čudijo njegovi gorečnosti in kreposti. Zraven tega pa sv. pismo prebira neprenehoma. Tukaj se je izolikal njegov skalnati značaj, namreč nekako zatajevanje samega sebe in nekaka posebna neobzirnost do sebe in do drugih tudi do zadnje kaplje krvi. Ker ga vikši spozna za zmožnega, zaukaže mu, menihom pridigovati in je navajati k popolnosti. To stori tolikanj vspešno, da se daleč na okoli razširi glas njegovih zatajevanjskih (ascetiških) čednosti in njegove bogoslovske učenosti. Zatorej ga kot učenika in pridigarja pokličejo v pompoziški samostan, in dve leti potem še v drugega, kjer je deloval res prav blagoslovljeno. Ko se l. 1043. vrne v avelanski samostan, odloči ga opat sebi za naslednika. Po njegovi zgodnji smrti prevzame Peter kot »prijor« vodstvo samostanske družbe, katera vidno raste pod njim v duhovnih in časnih rečeh. Pa ne samo domači samostan je on vladal modro in sveto, ampak ustanovil je še pet drugih puščavniških naselišč. Vsem je postavil »prijorje« za predstojnike in jim nasnoval pravila. — Peter je svojo iskreno skrbljivost poglavitno obračal le na meniško življenje, ker je v njem po pravici spoznal zdravilo za tisto po duši tolikanj sprijeno dobo; vendar pa je s svojo pisateljsko delavnostjo mnogo storil tudi za splošni blagor sv. cerkve. Napisal je mnogo knjig in listov do papežev in škofov, knezov in opatov, duhovnikov in menihov zoper nerodnosti, ki so se v sv. cerkvi godile in o ranah, ki so se jej zasekavale.

Glas njegove učenosti, ki je bila tisti čas res vredna občudovanja, sloves ognjevitega prizadevanja in nenavadno ostrega življenja se je razširil po vsej Italiji. Cesar Henrik III. ga silo naganja, da naj gre v Rim in papežu (Klemenu II.) razloži žalostni stan cerkve ter popiše sprijenost duhovščine, pa naj mu nasvetuje tudi pripravnih pripomočkov, kako bi se moglo opomoči tem zgonobljivim nadlogam. Peter izvrši cesarsko naročilo po listu, in papež se napoti sam v tiste kraje, ali na poti zboli in umrje. Leta 1058. ga izvoli papež Štefan IX. za kardinal-škofa v Ostiji, da bi njegova luč, na svečnik postavljena, daleč svetila in bi njegova blagonosna delavnost segala iz cerkvenega središča tudi okrog po vnanjih krajih. Peter ne mara te časti; a vse prigovarjanje je zastonj, vse prošnje so prazne, kar mu papež naposled zapreti z izobčenjem iz cerkve. Le z žalostjo torej, ker se mora iz pokorščine, loči se od ljube samostanske samote in se da povzdigniti na prvi sedež v svetem zboru (med kardinali). Pred vsem napiše list do svojih tovarišev škofov, v katerem jim odkritosrčno razloži, da škofova čast ne obstoji v vnanji sijajni opravi, ampak v spolnovanju svetih dolžnosti. Poleg tega uravna tudi vse svoje življenje. Pridiguje pogostoma tudi po daljnih cerkvah, kjer je ljudstvo skupaj privrelo h kaki cerkveni slovesnosti, in sicer s tako mogočno in živo besedo, da se ga niso mogli naposlušati, če je še tako dolgo govoril. Vstaja prav zgodaj na svoja duhovna opravila tudi po nočeh, v katerih mu kaka bolezen še očesa ni pustila zatisniti; obrača cerkvene dohodke le za dela usmiljenja, nasičuje lačne, oblači nage in oskrbuje bolnike po mestu in po vsej svoji škofiji.

Ob najtežavniših časih je bil Peter rimski cerkvi in papežem s svojo učenostjo čudovit pomočnik, pa je tudi prevzemal kaj trudapolna poslanstva in dela. Po smrti Štefana IX. mogočni grofje tuskulski povzdignejo Janeza, veliterskega škofa, na papežev prestol. Ali Peter si vse prizadene, da bi pravilno izvoljeni Nikolaj II., mož brez madeža, obveljal za papeža. Zato vnema kardinale za najkrepkejo upornost, da je naposled ž njimi vred v prognanstvo pahnjen. — Pod papežem Nikolajem je vžil veselje, da je imenitni lateranski zbor 1. 1059. potrdil, za kar se je on potegoval, ter odločil, da svetni ljudje ne biti pri maši oženjenih duhovnikov, in da se mora simonija kaznovati z izgubo službe. Tudi ni bil zadovoljen s papežem in Hildebrandom, poznejim papežem Gregorijem VII., ker mu lateranskih postav zastran slabih duhovnikov nista dovolj resno izvrševala. Nejevoljni mož se je hotel škofovi službi odpovedati, ali v blagor cerkve mu ni obveljalo. Po smrti papeža Nikolaja se namreč pripeti žalostna nezgoda, da nastavijo dva papeža. Kanonično ali postavno je bil izvoljen Aleksander II., cesarska stranka pa mu je parmeškega škofa Kadalova za papeža postavila nasproti. Za Petra se torej odpre široko polje dejavnosti; pisari na vse strani in potuje, da bi z osebnim pogajanjem za Aleksandra pridobil vladarje in ljudstva, in ne jenja poprej, dokler ne doseže namena. Pri svojih trudapolnih prizadevah za blagor cerkve se Peter sicer čisto nič ni oziral na prijaznost in neprijaznost ljudi, vendar ni ostal popolnoma enakodušen, ko je čutil, da se vidno krhajo njegove razmere proti papežu in njegovim najboljšim svetovavcem, in da mu posebno spreumni Hildebrand, čeravno ima ž njim iste namene, vendar mnogo nasprotuje v izvolitvi pripomočkov. Zatorej ga vedno le želje ženô po tihi puščavi, da bi, kakor sam pravi, prah sveta s sebe otresel ter duha s pokojem okrepčal, in pač tudi, da bi kot glavar vseh meniških družeb po Italiji delal v okrožju zanj veliko bolj priležnem. Večkrat in silno je prosil, a dobil je komaj dovoljenje iti koliko časa v Avelan, kjer je z ostro spokornimi vajami — postom, bedenjem in bičanjem — čezmerno tolažil svoje puščavniške želje. Zavoljo njegove vnetosti in trdne značajnosti ga papeži niso mogli pogrešati, čeravno med njimi nikdar ni bilo prave prisrčnosti; on namreč ni imel na sebi nič prav milega in ljubeznivega v navadnem pomenu te besede, a bil je na vse strani visokega spoštovanja vreden — bil je živa podoba skalnate postavnosti. Okužna sprijenost tistega časa ga je gnala, da je ostro besedo kakor meč, ki na vse plati reže, zabadal v dremotne vesti. Ni poznal nobenih preudarnih ozirov, nobenega mehkotnega prizanašanja; ni se oziral na nikogar, nikogar se bal; kjerkoli je bilo treba, grmel je z drzovito, razdejavno besedo zoper krivico, kjerkoli jo je našel, ali je menil da se godi. Tudi papežem ni zakrival svoje nezadovoljnosti z marsikatero postavo in naredbo, ki se mu ni zdela dovolj vrezna in zdatna. A tudi njegovo najhuje karanje je zadevalo le reč samo na sebi, in kolikor mogoče se je ogibal vsega, kar bi utegnilo koga osebno žaliti in dražiti.

Naposled črez leta so zmagale njegove stanovitne prošnje. Papež mu dovoli Rim zapustiti in v svojo puščavo se vrniti, toda s tem resnim pristavkom, da mu naj nikdar ne piše kaj malega in površnega, ampak le kaj spodbudnega in ohranitve vrednega; zakaj v njegovih mnogoštevilnih listih se res nahajajo zasoljene šale, ostre puščice, manj potrebne opombe in vsakovrstne zgodbice. — Redovnik se zdaj odpove tudi meniškemu poglavarstvu in živi kot priprost brat med brati. Ali peresa vajena roka mu ne more niti zdaj počivati, glas niti v puščavi ne umolkniti. Peter pa ni bil naravnost oproščen vse službe, ampak papež si pridrži, da ga bo zopet poklical na delo, kadar bo treba. Zatorej je bil že črez nekaj mesecev v cerkveni zbor v Rim pozvan in potem na Francosko poslan, cerkvene razdore poravnat, a škofom je bilo naročeno, da ga morajo sprejeti z ravno tako častjo, kakor papeža samega. Na tem potu pride v Klunji (Clugny). Vsled posta ves zglojeni, v raševino oblečeni in z železno verigo okoli ledij opasani spokornik zajde tu v čudno zadrego: ne ve, ali bi se vzgledoval nad pobožnostjo in delavnostjo menihov, ali se spotikal nad njih bogatim posestvom, zadostno hrano in obleko. Ko se vrne na Laško, obišče goro Kasinsko, kjer pregovori menihe, da se zanaprej slednji petek postijo ob kruhu in vodi ter radovoljno bičajo. To šego bičanja samega sebe zavoljo storjenih pregreh je sploh priporočal. Razširjal je močno post v petek na čast sv. križa, urne molitve na čast Matere Božje in njeno posebno češčenje ob sobotah. — Leta 1069. dobi težavno naročilo na Nemško iti in v imenu rimskega prestola ugovarjati cesarju Henriku IV., ki se hoče ločiti od svoje prave in po krivici zavržene žene Berte; na kneškem zboru v Frankobrodu se obnaša s tolikanj veljavno krepostjo in zvedenostjo, da Henrik odstopi od svojega sramotnega naklepa. Na zadnje je bil poslan v Raveno, da bi, kar je davno želel in prosil, s cesarjem držeče in iz cerkve izobčeno mesto zopet spravil s cerkvijo. Ko srečno dovrši tudi ta posel, obnemore Petrovo, po trpljenju in pokorjenju zdelano telo. Po svetosti, učenosti, čudežih in trudih slavni mož se ob svoji vrnitvi v Rim 22. febr. 1072 v samostanu v Faenci preseli v večnost, da prejme plačilo za boje, ki jih je bil za postavo in pravico. Njegovo po čudežih mnogo oslavljeno truplo je tam pri cistercijanih visoko češčeno. Faenčani, po njem velike nevarnosti rešeni, so si ga izvolili za variha in prošnika pred Bogom.

Obrazuje se kot puščavnik, ki ima bič v roki in kardinalski klobuk poleg sebe.

Olajšava bridkosti.

 Da, vse je lepo in veliko, kar beremo o sv. Petru Damijanovem! Iz njegovih mnogih spisov bi mogli še kaj krepkih izrekov pristaviti. Ali, ljubi bravec! vem, da tega spokornega in delavnega moža — velikana — nočeš in ne moreš vsega si v življenju izvoliti za vzgled. Zatorej hočem nazaj seči v njegova otroška leta in za te utrgati prezalo spomladansko cvetlico iz življenja tega sv. moža — v tem pa naj slednji posnema otroka Petra. Ti veš, da ga je bila otroka mati zavrgla, brat pretepal, in da je moral svinje pasti. — Kadar se kateremu otroku godi tako hudo, kakor Petru, da nobeden nanj ne pogleda s prijaznim očesom, tedaj ni samo v nevarnosti, da telesno hira in umira, ampak še v večji nevarnosti je, da tudi dušno sam postane takov, kakor se je ž njim ravnalo: neprijazen, osoren, togoten, neusmiljen, sovražen, zločest. Pri Petru pa ni premagala zla osoda, ampak blago srce. Enkrat, ko svinje pase, najde zlat denar. Dolgo premišlja, kaj bi si zanj kupil. In kaj misliš, kaj naposled stori? Blagi deček nese denar duhovniku in ga prosi, da bi za rajnega očeta in mater daroval sv. mašo. — Glej! to si zapomni in tega se uči od škofa in kardinala Petra iz njegove zgodnje mladosti, namreč: kadar ljudje, če tudi domači in sorodniki, grdo s teboj delajo, te povsod proč pehajo, ti nič tečnega jesti ne dajo, in ti najslabeja opravila nakladajo, nikar se ne togoti zavoljo tega nad ljudmi! Ravno takrat je ljubezen in milosrčnost posebno lepa, kadar cvete sredi med trpljenjem in krivicami. Kako milo, skoro ganljivo je, kadar popotnik o burni zimi zagleda zalo cvetlico na sneženi trati, ali ob ledenem potoku kako prijetno zelenjad: ali še lepše je dobro srce in usmiljeno dejanje sredi med zimo in snegom preganjanja in trdosrčnosti. Kadar se ti hudo godi in občutiš v srcu veliko žalost, ker so te na pr. odstavili od službe, katere si bil vreden; ali če te pri višjih , tožijo kot hudobnega in nevarnega človeka; ali če trpiš pomanjkanje in si bolan, in se te nihče ne usmili: ravno takrat se premagaj in stori kaj dobrega, na pr. bodi še pridnejši pri delu, stori kaj dobrega svojim sovražnikom, daj, če moreš, vbogaime kaj, obiskuj bolnike, tolaži še bolj žalostne itd. S tem ne storiš samo kaj lepega, ampak precej ti bo potem tudi olajšava in tolažba prisijala z nebes v žalostno dušo, kakor bi se v temni viharni noči črni oblaki pretrgali in bi zvezda s srebrno lučjo posvetila na zemljo.

Molitev

Oče nebeški! ki si sv. Petru že v mladosti tolikanj blago srce podelil, in ga za dobrosrčnost poplačal tukaj in v nebesih; skaži tudi meni to milost, da me neprijaznost in trdosrčnost ljudi nikdar ne odvrača od spolnevanja dobrih in blagih del. Amen.