Ob izidu motu proprija Traditionis Custodes, so mnogi zagovorniki tega dokumenta, predvsem v konservativnih krogih Cerkve, zapadli v prekomerno mentalno gimnastiko in nekakšno iskanje kvadrature kroga. Odličen primer tega je izjava enega slovenskih škofov glede prepovedi darovanja tradicionalne svete maše v župnijskih cerkvah, ki pravi:
“Glavni razlog vidim v tem, da oba obreda, redni in izredni, predpostavljata za primerno obhajanje različno urejen liturgični prostor. Za izredno obliko je to laže zagotoviti v kakšnem drugem bogoslužnem prostoru, kajti župnijska cerkev mora biti oblikovana za obhajanje redne oblike bogoslužja.” (Vir: Časnik)
Podobne razlage zloglasnega motu proprija, četudi dobronamerne, so se izkazale za izredno naivne in brez podlage v resničnosti. Nekaj mesecev kasneje je namreč Kongregacija za nauk vere v Responsa ad Dubia pojasnila odločitev papeža Frančiška glede tradicionalnega bogoslužja v župnijskih cerkvah z besedami: “Izključitev iz župnijskih cerkva potrjuje, da obhajanje Evharistije po starem obredu … ni del rednega življenja župnijske skupnosti.”
Za mnoge škofe, duhovnike in laike, predvsem konservativne, so bili nedavni dokumenti iz Rima kakor alarm, ki jih je prebudil iz globokega spanca in jim pokazal tiste, ki želijo Cerkev oropati njene starodavne liturgije. Eden od takšnih laikov je Francoz Denis Crouan, ustanovitelj in predsednik organizacije Pro liturgia, ki se zavzema za “mašo, kot si jo je zares zamislil 2. vatikanski koncil”, torej z latinščino, gregorijanskim koralom, ad orientem itd. Gospod Crouan je trud za vzpostavitev tovrstne liturgije razglasil za “potrato časa” in priznal poraz.
Ker se v zadnjem času kot “alternativa” tradicionalni latinski sveti maši pojavlja vse več svetih maš po novem obredu, ki se na vizualni in estetski ravni poskušajo približati brezčasni veličastnosti starodavnega rimskega obreda, smo se odločili v slovenščino prevesti zapis g. Crouana (Vir: New Liturgical Movement), ki na enostaven način pojasni, zakaj takšna liturgija v trenutni situaciji ne more biti rešitev za liturgično krizo v Cerkvi, čeprav so tovrstne obogatitve novega obreda zagotovo nekaj dobrega in Bogu všečnega.
Pričakovati, da bo sodobni kler spoštoval liturgijo Cerkve, je zapravljanje časa. Tisti na položajih, iz katerih naj bi učili in vodili vernike – na vseh nivojih Cerkve, od papeža do navadnih župnikov – kažejo trmo, globoko pomanjkanje kultiviranosti in željo po sistematični sabotaži bogoslužja na način, ki se zdi popolnoma nedoumljiv.
Ločiti se moramo od klera, ki že dolga leta poskuša z nerazložljivo vztrajnostjo izdelati liturgične obrede, ki pritegnejo zgolj naivne in nespametne konformiste, ki svoje potrebe po prijaznosti in sentimentalnosti postavljajo nad verske resnice in liturgični smisel do te mere, da nanje pozabljajo, ali pa jih celo zanikajo in jih tako odvzemajo tistim, ki jih zares potrebujejo.
Naj tisti, ki pri sveti maši pletejo “zapestnice prijateljstva”, barvajo pobarvanke in pojejo neumnosti, še naprej svobodno alternirajo med kičem in všečnostjo. Takšni ljudje naslednjim generacijam ne bodo predali ničesar.
Naj tisti, ki se oklepajo svojih rimskih mašnih plaščev in čipkastih alb (zaščitnih znakov lažnih “tradicionalnih” bogoslužij) to, v kolikor jih ustreza, počnejo še naprej. Dandanes tako ali tako ne obstaja način obhajanja liturgije, ki bi bil nesprejemljiv.
Naj naši škofje, ki želijo ostati promotorji praznih pastoralnih metod (ki nikdar niso resnično delovale) v tem še naprej vztrajajo, če čutijo, da tako izpolnjujejo svoje poslanstvo. Nismo še videli vseh pretiranosti, katerih so sposobni.
To, da papeža Frančiška bolj zanimata Luther in Pachamama kakor nauk in morala Cerkve je njegova odločitev, na katero lahko vsak upravičeno gleda kot obžalovanja vredno in tvegano.
Trenutna usmeritev Cerkve in njene liturgije ne zanima običajnih vernikov, ki želijo pobegniti prevaram duhovnikov, ki se utapljajo v upravljanju prazih župnij, kjer rojijo “dejavni laiki”, in trdijo, da “poživljajo” bogoslužje, ki je v najboljšem primeru mlačna juha, ki jo laiki goltajo v požrtvovalnem duhu, in v najslabšem primeru strup za notranji mir in psihološko ravnovesje.
Obstajajo mirna zavetja, npr. samostani, ki so se uprli modernističnim vetrovom, ter so z vero in razumom sprejeli ter uveljavili 2. vatikanski koncil. A kljub temu, da lahko posamezni samostani ponudijo nekakšno osvežitev, to nikakor niso župnijska svetišča, ki naj bi jih verniki najpogosteje obiskovali ter tam varno živeli in negovali svojo vero v tišini in premišljevanju.
Ker se želimo umakniti iz te situacije v Cerkvi, ki je postala tako nerazumljiva in toksična, da lahko škoduje notranjemu miru in katoliški veri, smo se odločili, da “pustolovščino” z imenom Pro Liturgia končamo. Trenutna brezupna situacija, podprta delno s strani klera in laikov, ki so sprejeli to zmedenost in se ne sprašujejo več o tem, kaj nas silijo početi med sveto mašo, od nas zahteva takšno odločitev.
Naši škofje skrbi za sveto mašo ne želijo zaupati niti “tradicionalistom” niti tistim vernikom, ki spoštujejo določitve 2. vatikanskega koncila glede liturgije, ampak tistim, ki bogoslužje zlorabljajo. Zato so poskusi dialoga s takšnimi pastirji in njihovim nedoumljivim načinom razmišljanja potrata časa (in včasih tudi vere).