Popuščanje v zvezi z rabo Misala iz leta 1962 ima sedaj drugačen značaj kot ga je imelo prej. Ne gre več za odziv na ljubezen, s katero so verniki navezani na tradicionalno obliko, ampak za dajanje vernikom časa – koliko časa, ne vemo – da se “vrnejo” k reformirani liturgiji. Besede motuproprija in vašega Pisma škofom jasno izražajo odločitev, ki ste jo sprejeli in jo že implementirate. Tradicionalno liturgijo želite odstraniti iz življenja Cerkve in jo pahniti v brezno pogube: ne sme se več obhajati v župnijskih cerkvah, ne sme se ustanavljati novih skupin, novi duhovniki z željo po darovanju tradicionalne maše se morajo posvetovati z Rimom. Škofje so dobesedno postali Traditionis Custodes, “varuhi tradicije”, a ne kot čuvaji, ki bi jo varovali, ampak kot pazniki v ječi. Menim, da “operacija Traditionis Custodes” nebo uspela. Zakaj? Previdna analiza obeh pisem iz 16. julija vrne štiri komponente: hegelianizem, nominalizem, prepričanje v papeževo vsemogočnost in kolektivno krivdo. Vsaka od njih je ključna za vaše sporočilo in niti ena od njih ni v skladu s Katoliškim izročilom. Ker se ne skladajo z Katoliško vero, ne bodo nikoli, niti v teoriji, niti v praksi, postale njen del. Preučimo vsako posebej.

Nekateri verjamejo, da lahko Sveti Duh prihodnjim generacijam govori nekaj, česar ni govoril prejšnjim, ali pa jim celo posreduje nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar je govoril poprej.

1. Hegelianizem. Gre za konvencionalen izraz: ne pomeni dobesedno sistema nemškega filozofa Hegla, ampak nekaj, kar izhaja iz tega sistema, predvsem razumevanje zgodovine kot dobrega, racionalnega in neizogibnega procesa nenehnih sprememb. Tak način razmišljanja ima dolgo zgodovino, od Heraklita in Plotina, do Joachima iz Fiore in nenazadnje do Hegla, Marxa in njunih modernih dedičev. Glavna značilnost hegelianističnega pristopa do zgodovine je delitev le-te v obdobja tako, da se začetek vsakega naslednjega stika s koncem prejšnjega. Poskusi “krsta” hegelianizma niso nič drugega kot poskusi, da bi se ta obdobja napojila z oblastjo Svetega Duha. Nekateri verjamejo, da lahko Sveti Duh prihodnjim generacijam govori nekaj, česar ni govoril prejšnjim, ali pa jim celo posreduje nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar je govoril poprej. Če drži slednje, moramo torej sprejeti eno od treh stvari: ali v nekaterih obdobjih Cerkvi ni uspelo poslušati Svetega Duha, ali se Sveti Duh lahko spreminja, ali pa ima v sebi kontradikcije. 

Tak način razmišljanja implicira, da to novo obdobje zahteva nove liturgične oblike, saj so stare primerne zgolj za prejšnje obdobje, ki pa se je končalo.

Še ena posledica tega svetovnega nazora je napačen način razumevanja Cerkve in njene Tradicije. Cerkev ni več videna kot skupnost, ki združuje vernike vseh časov, kakor uči Katoliška vera, ampak kot množica skupin, ki pripadajo različnim obdobjem. Te skupine nimajo več skupnega jezika, saj naši predniki niso imeli dostopa do tega, kar nam Sveti Duh govori danes. Tradicija sama ni več edinstveno sporočilo, ki se nenehno preučuje, ampak je sestavljena iz novosti, ki jih nenehno prejemamo od Svetega Duha. Zato lahko v vašem Pismu škofom zasledimo pojme, kot je “dinamika Tradicije”, pogosto v navezavi na specifične dogodke. Kot primer navajate, da je zadnja faza te dinamike “Drugi vatikanski koncil, na katerem so se zbrali katoliški škofje, da bi poslušali Svetega Duha in razpoznali pot, po kateri želi voditi Cerkev.” Tak način razmišljanja implicira, da to novo obdobje zahteva nove liturgične oblike, saj so stare primerne zgolj za prejšnje obdobje, ki pa se je končalo. Ker je bilo to “zaporedje obdobij” s Koncilom “blagoslovljeno” od Svetega Duha, tisti, ki se držijo starih oblik kljub temu, da imajo dostop do novih, nasprotujejo Svetemu Duhu.

Vendar pa so taki pogledi v nasprotju z Vero. Sveto Pismo, norma Katoliške vere, ne daje nobene podlage za tako razumevanje zgodovine. Še več, uči nas popolnoma drugačnega dojemanja. Ko je Kralj Jošija izvedel, da so odkrili staro knjigo Postave, je naročil da se praznik Pashe obhaja v skladu z njo, kljub prekinitvi, ki je trajala več kot pol stoletja (2 Kr 22-23). Na isti način sta Ezra in Nehemija, ko sta se vračala iz babilonskega ujetništva, praznovala Praznik tabernakljev s celotnim ljudstvom, strogo po starih zapisih Postave kljub temu, da je od prejšnjega praznovanja minilo več stoletij (Neh 8). V obeh primerih so bili starodavni pravni dokumenti uporabljeni za obnovo bogoslužja po obdobju nemira. Nihče ni zahteval sprememb v obredih v luči trenutnih dogodkov.

Ko nekdo razume resnično edinost kot nekaj, kar je duhovno, večno in drugačno od gole zunanje enotnosti, je ne želi več doseči zgolj z uniformiranostjo zunanjosti.

2. Nominalizem. Če hegelianizem vpliva na posameznikovo dojemanje zgodovine, nominalizem vpliva na njegovo dojemanje edinosti. Nominalizem implicira, da je zunanja uniformiranost (dosežena s hierarhično sprejetimi administrativnimi določitvami) ekvivalentna resnični edinosti. Razlog za to je ukinjanje duhovne realnosti in poskusi razumevanja in reguliranja le-te z materialnimi sredstvi, kar počne nominalizem. Vi, Sveti oče, pravite: “Dovoljenje, ki sta ga dala moja predhodnika, sem prisiljen odvzeti, da obvarujem edinost Kristusovega Telesa.” Ampak da bi bil dosežen ta cilj, resnična edinost, sta vaša predhodnika sprejela popolnoma nasprotno odločitev, in to z razlogom. Ko nekdo razume resnično edinost kot nekaj, kar je duhovno, večno, in drugačno od gole zunanje enotnosti, je ne želi več doseči zgolj z uniformiranostjo zunanjosti. Tako ne bomo dosegli resnične edinosti, ampak osiromašenost in nasprotje edinosti: razkol.

Edinost ni rezultat odvzemanja dovoljenj, preklicevanja soglasij in vsiljevanja omejitev.

Edinost ni rezultat odvzemanja dovoljenj, preklicevanja soglasij in vsiljevanja omejitev. Kralj Judeje Roboam se je, pred odločitvijo glede prošenj Izraelcev, ki so želeli, da izboljša njihove življenjske pogoje, posvetoval z dvema skupinama svetovalcev. Starejši izmed njih so mu svetovali prizanesljivost in zmanjševanje bremen ljudstva: v Svetem Pismu starost pogosto simbolizira zrelost. Mlajši, ki so bili kraljevi vrstniki so svetovali povečanje bremen in rabo strogih besed: mladost v Svetem Pismu simbolizira nezrelost. Kralj je sledil nasvetom mlajših. To ni prineslo edinosti med Judejo in Izraelom. Ravno nasprotno, začela se je delite dežele na dve kraljestvi (1 Kr 12). Naš Gospod je ta razkol zacelil z blagostjo saj je vedel, da je pomanjkanje te kreposti povzročilo delitev.

Pred Binkoštmi so apostoli na edinost gledali zgolj iz vidika zunanjosti. Ta pristop je popravil naš Odrešenik sam, ko je na besede sv. Janeza: “Učenik, nekoga smo videli, ki je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.” odgovoril: “Ne branite! Kdor ni zoper vas, je za vas.” (Lk 9,49-50, Mt 9,38-41) Sveti oče, na tisoče vernikov ni bilo “zoper vas”, a ste kljub temu storili mnoge stvari zoper njih. Mar ne bi bilo bolje slediti besedam Odrešenika, ki kažejo na globlji duhovni temelj enotnosti? Hegelianizem in nominalizem sta zaveznika, saj materialistično razumevanje zgodovine vodi v prepričanje, da se mora vsako obdobje nepreklicno končati.

… tudi papeška oblast ne more preprečiti, da bi tradicionalno obredje, ki je stoletja izražalo vero Cerkve (lex credendi) nenadoma, nekega dne, prenehalo izražati molitveni zakon te iste Cerkve (lex orandi).

3. Prepričanje v papeževo vsemogočnost. Ko je papež Benedikt XVI. klasični obliki liturgije dal več svobode, se je pri tem skliceval na stoletja staro navado in usus. To dvoje daje njegovi odločitvi trdno podlago. Vaša odločitev, Sveti oče, takih temeljev nima. Ravno nasprotno, ukinja nekaj, kar je obstajalo in držalo izjemno dolgo. Pišete, da iščete potrditev v odločitvah sv. Pija V., čigar kriteriji pa so bili popolno nasprotje vaših. Po njegovi volji se je tisto, kar je obstajalo in zdržalo stoletja, neprekinjeno nadaljevalo. Unkinjeno je bilo zgolj tisto, kar je bilo novost. Edina podlaga, ki torej ostane za vašo odločitev je želja osebe, ki ji je bila podarjena papeška avtoriteta. Ali je kljub temu mogoče, da ta avtoriteta, ne glede na njeno moč, prepreči, da starodavne liturgične navade prenehajo biti lex orandi rimskega obreda? Sveti Tomaž Akvinski se sprašuje, ali lahko Bog nekaj, kar obstaja od nekdaj, spremeni tako, da to sploh nikdar ni obstajalo? Odgovor je ne, saj protislovje ni del Božje vsemogočnosti (Summa Theologiæ). Na podoben način tudi papeška oblast ne more preprečiti, da bi tradicionalno obredje, ki je stoletja izražalo vero Cerkve (lex credendi) nenadoma, nekega dne, prenehalo izražati molitveni zakon te iste Cerkve (lex orandi). Papež lahko sprejema odločitve, a ne takih, ki ogrožajo enotnost, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost, mnogo dlje od trajanja njegovega pontifikata. Papež je služabnik edinosti, ki presega njegovo avtoriteto. Gre za edinost, ki je dana od Boga, ne pa ustvarjena s človeškimi napori. Zatorej ima edinost prednost pred oblastjo, in ne obratno.

Papež lahko sprejema odločitve, a ne takih, ki ogrožajo enotnost, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost, mnogo dlje od trajanja njegovega pontifikata.

4. Kolektivna krivda. Ko v pismu škofom namigujete na namene vaših odločitev, Sveti oče, na različne načine resno obtožujete tiste, ki izvršujejo svoja s strani papeža Benedikta XVI. odobrena pooblastila. Nikjer pa ni napisano, kdo je kriv za te zlorabe, ali kje se dogajajo, in pa kako pogosto. Napisani sta zgolj besedi “pogosto” in “veliko”. Ne vemo niti, ali gre za večino. Verjetno ne. Kljub temu pa krute sankcije zadevajo prav vse, ki imajo prej omenjena pooblastila, in ne zgolj večine. Oropali ste jih njihove duhovne poti, ali nemudoma, ali pa boste to storili enkrat v prihodnosti. Obstajajo npr. ljudje, ki zlorabljajo nože. Ali to pomeni, da bi morali popolnoma ustaviti proizvodnjo in distribucijo nožev? Vaša odločitev, Sveti oče, je veliko hujša kot hipotetični absurd splošne prepovedi proizvajanja nožev.

Prevod: Nejc Škrbec