16. julija letos je papež Frančišek s svojim dokumentom “Traditionis Custodes” (Varuhi tradicije) presenetil in šokiral precejšnje število katolikov po vsem svetu. Odzivi na nova navodila in želje Svetega očeta so bili zelo različni. Medtem ko je dobršen del svetovnih škofov ohranil darovanje tradicionalne svete maše v svojih škofijah, so nekateri v želji po “vrnitvi” k “enotni obliki svete maše” prepovedali celo obhajanje moderne svete maše v latinskem jeziku.

Na nek način je mnogim laikom, duhovnikom in škofom počil “mehurček” v katerem so živeli od izida motuproprija “Summorum Pontificum” do danes, zaradi česar so se v polnosti zavedli krize v Cerkvi, ki traja zadnjih 50 let. Eden od takih duhovnikov je priznani poljski dominikanski teolog, p. Wojciech Gołaski, ki je bil v luči trenutnih dogodkov poklican nadaljevati svoje služenje Sveti Cerkvi pod okriljem Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Svojo odločitev je pojasnil v odprtem pismu papežu Frančišku, ki ga bomo na našem blogu objavili po delih.

Sveti oče,

Rojen sem bil pred 57 leti, dominikanskemu redu pa sem se pridružil pred 35 leti. Svoje večne zaobljube sem imel pred 29 leti, 28 let pa sem že duhovnik. Na sveto mašo pred reformo leta 1970 sem imel samo motne spomine iz otroštva. 16 let po mojem posvečenju sta me dva prijatelja laika (ki se med seboj nista poznala) prosila, da se naučim darovati sveto mašo v njeni tradicionalni obliki. Poslušal sem ju.

Bil sem šokiran. Odkril sem, da sveta maša v svoji klasični obliki:

• usmerja celotno pozornost duhovnika in vernikov k Skrivnosti,
• izraža, z veliko natančnostjo besed in gest, vero Cerkve v tem, kar se tukaj in zdaj dogaja na oltarju,
• krepi, z močjo ki je enaka svoji natančnosti, vero mašnika in vernikov,
• ne vodi niti duhovinika niti vernikov na pot lastnih inovacij ali kreativnosti med liturgijo,
• nasprotno, postavlja jih na pot tišine in kontemplacije,
• omogoča, po številu in naravi svojih gest, nenehna dejanja pobožnosti in ljubezni do Boga,
• združuje mašnika in vernika, jih postavlja na isto stran oltarja in jih obrača v isto smer: versus Crucem, versus Deum (proti Križu, proti Bogu).

Rekel sem si: to je torej tisto, kar sveta maša je! In jaz, ki sem duhovnik že 16 let, tega nisem vedel! Bilo je kot močna eureka, kot odkritje, po katerem moje dojemanje svete maše ni moglo ostati enako.

Moje veselje nad to cerkveno enotnostjo, ki presega vse čase, je bilo izjemno.

Na začetku me je najbolj presenetilo to, da je ta obred popolno nasprotje stereotipov, ki mu jih pripisujejo. Namesto formalizma, svoboden izraz duše pred Bogom. Namesto hladnosti, gorečnost božanskega češčenja. Namesto oddaljenosti, bližina. Namesto tujosti, intima. Namesto togosti, gotovost. Namesto pasivnosti laikov, njihova globoka in živa povezanost s Skrivnostjo (navsezadnje sem bil preko laikov priveden do tradicionalne maše). Namesto prepada med duhovnikom in verniki, tesna duhovna povezanost med vsemi prisotnimi, zaščitena in izražena s tišino Slovila svete maše. Med odkrivanjem vseh teh stvari mi je postalo jasno: ta oblika svete maše je naš most generacijam, ki so živele pred nami in nam predale vero. Moje veselje nad to cerkveno enotnostjo, ki presega vse čase, je bilo izjemno.

Na začetku sem začutil močno silo duhovne privlačnosti do maše v njeni tradicionalni obliki. Niso me privlačili simboli sami po sebi, ampak njihov pomen, ki ga duša zna brati. Samo misel na naslednjo priložnost darovanja te maše, me je napolnila z veseljem. Z zagnanostjo in hrepenenjem sem iskal vsako priložnost za darovanje. Kmalu je v meni dozorela popolna gotovost, da, če bi lahko obhajal mašo (kot tudi vse ostale zakramente in obrede) v njeni tradicionalni obliki do konca svojih dni, pokoncilske oblike ne bi pogrešal niti najmanj.

Bilo je, kot da bi srečal mater, ki je bila od nekdaj moja mati, a je nisem poznal.

Če bi me nekdo prosil, da svoje občutke o tradicionalni liturgiji v kontekstu novega obreda izrazim z eno besedo, bi odgovoril z “olajšanje”. Zame je bilo res neopisljivo globoko olajšanje. Bilo je kot da bi nekomu, ki je celo svoje življenje hodil v čevljih, v katerih je bil majhen kamenček, ki drgne in žuli njegova stopala, ampak nima drugačne izkušnje s hojo, po 16 letih ponudili par čevljev brez kamenčka in mu rekli “Izvoli, obuj jih in poizkusi!” Ne samo, da sem odkril sveto mašo, ampak tudi šokantno razliko med obema oblikama: med tisto, ki se je uporabljala stoletja, in pa pokoncilsko. Te razlike nisem poznal, saj nisem poznal starejše oblike. Svojega srečanja s tradicionalno liturgijo ne morem primerjati s srečanjem nekoga, ki me je posvojil in postal moj krušni oče. Bilo je, kot da bi srečal mater, ki je bila od nekdaj moja mati, a je nisem poznal.

Spremljal me je blagoslov papežev. Glede Misala iz leta 1962 so učili: “nikoli ni bil pravno ukinjen in je zato v principu vedno ostal dovoljen” in pa “Kar je bilo sveto za prejšnje generacije ostaja veliko in sveto tudi za nas, in ne more nenadoma postati popolnoma prepovedano ali celo škodljivo. Vsi smo dolžni ohranjati bogastvo, ki sta ga razvila vera in molitev Cerkve, in mu dajati pravo mesto.” (papež Benedikt XVI., Pismo škofom 2007). Vernike so učili: “Spričo njene častitljive in starodavne rabe se mora forma extraordinaria ohranjati s častmi, ki ji pripadajo.” Bila je opisana kot “dragocen zaklad, ki ga je treba ohraniti” (Navodilo Universæ Ecclesiæ, 2011). Te besede so sledile predhodnim dokumentom, ki so omogočili vernikom dostop do tradicionalne liturgije tudi po reformi leta 1970, s prvim med njimi, Quattor abhinc annos leta 1984. Temelj in izvor vseh teh dokumentov ostaja Bula svetega Pija V., Quo primum tempore (1570).

Obstaja taka pot. Lahko hodite po njej.

Sveti oče, brez da pozabimo na svečani dokument papeža Pija V. Če vzamemo v obzir časovno obdobje, ki pokriva deklaracije vaših predhodnikov, imamo obdobje 37 let, od 1984 do 2021, med katerim je Cerkev govorila vernikom, kar se tiče tradicionalne liturgije, in vse močneje: “Obstaja taka pot. Lahko hodite po njej.”

Zatorej sem hodil po poti, ki mi jo je ponudila Cerkev.

Kdorkoli stopi na to pot, kdorkoli želi ta obred, ki je posoda Božje navzočnosti in daritve, kdorkoli želi sadove v svojem življenju, naj se popolnoma odpre in popolnoma zaupa sebe in druge Bogu, ki je prisoten in deluje v nas po tem svojem svetem obredu. To sem počel s popolnim zaupanjem.

Nato pa je prišel 16. julij 2021. 

Sveti oče, iz vaših dokumentov sem izvedel, da je pot, po kateri sem hodil 12 let, prenehala obstajati.

Imamo potrditev dveh papežev. Njegova svetost Benedikt XVI. je rekel, da moramo na Rimski misal svetega Pija V. gledati kot “izredni izraz lex orandi Katoliške Cerkve in Rimskega obreda”.

Kljub temu pa njegova svetost papež Frančišek pravi: “Liturgične knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. so edini izraz lex orandi Rimskega obreda.” Trditev naslednika torej zanika potrditev njegovega še živečega predhodnika.

Dolžni smo zaključiti, da ima prva izmed papeških trditev trdne temelje in je resnična, druga pa neutemeljena in lažna.

Ali je mogoče, da nek način darovanja svete maše, ki je potrjen s starodavno in stoletno Tradicijo, ki je bil priznan s strani vsakega papeža, vključno z vami, Sveti oče, do 16. julija 2021, in ki je bil posvečen s svojo stoletno rabo, nenadoma preneha biti lex orandi Rimskega obreda? Če bi bilo to mogoče, bi to pomenilo, da ta karakteristika ni neločljivo povezana z obredom samim, ampak je zgolj zunanja lastnost, odvisna od odločitev tistih z avtoriteto. V realnosti tradicionalna liturgija izraža lex orandi Rimskega obreda z vsako gesto, z vsako povedjo in z vso celoto, ki jo sestavljajo. Tradicionalna liturgija zagotavlja, da zaradi svoje neprekinjene in starodavne rabe izraža takšen lex orandi, kot ga je Cerkev vedno razumela. Dolžni smo zaključiti, da ima prva izmed papeških trditev [Benediktova] trdne temelje in je resnična, druga [Frančiškova] pa neutemeljena in lažna. Kljub temu, da je lažna, pa ima pravno moč. To ima posledice, o katerih bom pisal spodaj.

Prevod: Nejc Škrbec