Z zločinom splava okužena cepiva in kultura smrti

Škof A. Schneider

Svetovne proti-krščanske moči, ki pospešujejo kulturo smrti, merijo k cilju, da bi vsem svetovnemu prebivalstvu vsilile udeležbo, četudi oddaljeno in pasivno, pri zločinu splava. Takšna daljna vključenost je po sebi zlo zaradi izrednih zgodovinskih okoliščin, v katerih te svetovne moči pospešujejo umor nerojenih otrok in izkoriščanje ostankov njihovih teles. Z uporabo cepiv in zdravil, ki uporabljajo celične črte iz splavljenih otrok, imamo fizično »korist« in »sadove« od enega največjih zla človeštva, se pravi od krutega genocida nerojenih otrok. Kajti če nedolžen otrok ne bi bil kruto umorjen, bi ne imeli teh zdravil in cepiv v našem telesu. Ne smemo biti tako naivni, da ne bi vedeli, da za temi cepivi in zdravili niso zgolj koristi za zdravje: je tudi pospeševanje kulture smrti.

Gotovo nekateri trdijo, da tudi če ne bi sprejeli teh cepiv, bi se pač nadaljevala industrija splava. Če bi prenehali jemati takšna cepiva ali zdravila, ne bi zmanjšali števila splavov; vendar tukaj ne gre za to. Problem je naša moralna oslabitev odpora zločinu splava in zločinu trgovine, izkoriščanja in komercializacije delov teles splavljenih otrok. Uporaba takšnih zdravil in cepiv bo dodala na neki način moralno podporo, četudi posredno, temu groznemu zločinu. Gledajoč odgovor katoliške Cerkve, bodo abortisti in odgovorni za biomedicinske raziskave sklepali, da je hierarhija potrdila temu stanju, ki obsega celo verigo zločinov proti življenju, ki se po pravici lahko opiše kot »veriga smrti«. Resnično je potrebno, da se zbudimo, da bomo videli stvarne nevarnosti, posledice in okoliščine sedanjega stanja.

Teorije, ki opravičujejo uporabo s splavom okuženih cepiv

Pomembni dokumenti Svetega sedeža (2005; 2008; 2020), ki obravnavajo vprašanje cepiv izhajajočih iz celičnih črt umorjenega nerojenega otroka, niso odločitve nezmotnega cerkvenega učiteljstva. Argumenti v dokumentih v prid moralne dopustnosti uporabe s splavom okuženih cepiv so nazadnje preveč abstraktni. Moramo se poglobiti v ta problem in obstati v tem primeru pri pozitivnemu in pravnemu formalizmu abstraktnih teorij o »sodelovanju z zlom« ali »posredne prostovoljnosti« ali »dvojnega učinka« ali kakor sploh se imenujejo takšne opravičujoče se teorije.

Moramo iti globlje k temelju, h koreninam in premisliti sorazmerje. Ta posebna veriga groznih zločinov – umor, odvzem tkiv in delov tesel umorjenih otrok, trgovina in komercializacija delov njihovih teles za proizvodnjo in testiranje zdravil in cepiv – je nesorazmerna glede na druge zločine kot je »dobiček iz dela sužnjev«, »plačevanje davkov«, itn. Celo najbolj vznemirljivi zgodovinski primeri, ki jih včasih navajajo za opravičenje dopustnosti uporabe splava in rastoče industrije v zvezi s splavom in biomedicinske raziskave, ki obsega trgovino in izkoriščanje delov teles splavljenih otrok, ni mogoče uporabiti v tem primeru načela o »materialnem sodelovanju« ali podobnih teorij. Tudi je skrajno proti-pastoralno in proti-učinkovito dovoliti uporabo s splavom okuženih cepiv v tem zgodovinskem trenutku. Duše umorjenih otrok, s čigar telesnimi deli se ljudje okoriščajo po zdravilih in cepivih živijo in imajo ime pred Bogom.

Ko nekdo uporabi to s splavom okuženo cepivo, je neposredno osebno pred injekcijo s cepivom. Če nekdo plača davek, ni neposredno in osebno soočen z dejanjem določenega splava. Država ne zahteva posebej, da daš svoj denar za določeni splav. Država pogosto uporablja naš denar proti naši volji. Torej, uporaba takšnega cepiva je veliko bolj osebno soočenje in srečanje s pošastnimi zločini, nagrmadenimi s proizvodnjo tega cepiva, z ozirom na plačilo davka ali koristi iz hudobnih dejanj drugih. Če vlada zahteva neposredno in osebno: »Vzeli bomo tvoj denar za določeni splav«, tedaj moramo to zavrniti, četudi mi odvzamejo hišo in me spravijo v zapor.

V prvih stoletjih so kristjani plačevali davke poganski vladi in so vedeli, da bo vlada uporabila del davkov za malikovanje. Vendar ko je vlada zahtevala od kristjanov, naj se individualno in osebno udeležijo zločina malikovanja s tem da zažgejo majhno zrno kadila pred kipom malika, so to zavrnili, tudi za ceno mučeništva; so sprejeli smrt zaradi  zvestobe do prave Božje zapovedi.

Izredno težki in edinstveni značaj s splavom okuženih cepiv in zdravil

Kako moremo biti proti splavu in to tudi razglašati, če sprejemamo s splavom okužena cepiva? Logika in zdrav čut nalagata, da ni mogoče sprejeti takšnih cepiv in zdravil. Če ne bi bil otrok umorjen, ta cepiva ali zdravila, ne bi bila proizvedena. Osebe z zdravim čutom to vidijo. Pogosto, v težkih časih, v veliki skušnjavi, Bog uporabi preproste in ponižne, ki govorijo resnico, medtem ko večina gre s tokom. Na žalost, ko gre za posebno vprašanje s splavom okuženih cepiv in zdravil, tudi mnoge osebe v Cerkvi in nekatere katoliške organizacije za obrambo življenje, gredo s tokom. Zdi se tudi, da mnogi teologi in tudi Sveti sedež in velika večina škofov gredo s tokom in da ostaja samo nekaj manjšina v današnji Cerkvi, ki pravi: »Stop. To ni prav. Tukaj je nevarnost!« Kot kristjani moramo dati znamenje celotnemu svetu s tem, da sprejemamo teh cepiv in zdravil.

Lahko bi vprašali zagovornike moralne dopustnosti glede uporabe s splavom okuženih cepiv ali zdravil: »Predstavljaj si, da si v »časovnem stroju« in vidiš krut umor nerojenega otroka, raztelešenje njegovega telesa, odvzem celic iz njegovega telesa. Predstavljaj si, da vidiš te celice postavljene v epruvete in v procesu obdelave. In četudi bi bilo sto ali tisoč kemičnih postopkov, ki so se končali s tem posameznim cepivom ali zdravilom, ali bi lahko imeli v svojem telesu takšno cepivo ali zdravilo s čist vestjo, če imaš pred očmi vsa ta posamezna grozna dejanja? Težko si je predstavljati, da bi nosil to cepivo v svojem telesu, ko bi imel vedno pred očmi ta strahotni prizor: otrok je bil raztelešen, da imam sedaj jaz od njegovih organov telesno korist.«

Cepiva, ki uporabijo celice iz splavljenih zarodkov za poizkus

(…) Tudi v tem primeru obstaja grmada groznih zločinov. Prvi zločin je umor otroka. Drugi zločin je uporaba celičnih črt v postopkih v laboratoriju. Uporabi te celične črte za poizkus je nadaljnji zločin. Nikakor ne moremo biti udeleženi v tem kopičenju zločinov niti se okoristiti z njihovimi nadaljnjimi proizvodi.

Dolžnost odpora

Predstavljajmo si možnost, da bi vse človeštvo strogo prepovedalo splav v vsakem slučaju. Če bi bilo tako, tedaj bi farmacevtska in medicinska industrija morala iskati alternative in Bog bi jih dal, ča bi bolj dosledno izpolnjevali njegovo postavo, posebej peto zapoved – ne ubijaj. Bog pa nas bo kaznoval, če uporabljamo cepiva in zdravila, ki so bila izdelana ali preizkušena na podlagi celičnih črt umorjenih otrok. Moramo biti bolj nadnaravni in dosledni v naši odločitvi. Moramo nuditi odpor mitu, da ni alternativ. Seveda alternativa obstaja!

Vsekakor svetovne proti-krščanske moči ne bodo dopustile, da obstajajo alternative in bodo še naprej pospeševale s splavom okužena cepiva in zdravila. Zato se moramo upreti. Četudi smo maloštevilni, neka manjšina vernikov, duhovnikov in škofov, bo resnica še vedno prevladovala. Zgodovina bo nekega dne govorila, da so tudi nekateri vrli katoličani popustili, tudi visoki prelati Svetega sedeža so bili slabotni spričo rastoče biomedicinske in farmacevtske industrije, ki uporablja celične črte iz umorjenih nerojenih otrok, da bi proizvajala in preizkušala cepiva in zdravila. Zgodovina bo rekla, da so se vsi ti dali preslepiti teorijam o »materialni udeležbi«, »teoriji dobička«, izvlečenega iz hudobnih dejanj drugih, teorij »o posredni prostovoljnosti« ali »dvojnega učinka«, ali kakorkoli imenujemo takšne opravičujoče se teorije.

Moramo hoditi za resnico. Četudi bi izgubili vse svoje prijatelje, bi morali iti za našo vestjo, kot sta to storila sv. Tomaž More in sv. Janez Fisher. To je znamenje poslednjih časov, da so tudi vrli katoličani zmedeni glede tako pomembne stvari. Lahko pomislimo na besede našega Gospoda, ki je rekel, da bodo tudi izvoljeni prevarani (prim. Mt 24,24). Preteklo bo malo časa in Bog bo pokazal nekatere posledice tem osebam, ki tudi v Cerkvi branijo dopustnost uporabe s splavom omadeževanih cepiv. Njihove oči se bodo odprle, ker je resnica tako močna. Moramo živeti za resnico in za večnost.

Ostati tiho, sprejeti že razširjeno stanje uporabe delov teles umorjenih otrok za biomedicinsko raziskavo in potrditi tej nepravičnosti z argumenti abstraktne teorije o »materialnem sodelovanju« ali kakorkoli se imenuje takšna opravičujoča se teorija, pomeni duhovno slepoto in hudo opustitev v dramatičnem zgodovinskem trenutku, medtem ko bi kristjani morali vstati na noge in razglašati: »Ne bomo nikdar sprejeli krivice, četudi je že tako razširjena v medicini! Ni dovoljeno tako ravnati z nerojenimi; z življenji najbolj slabotnih in nezavarovanih oseb na vsem svetu, na tako dekadenten način, da bi že rojeni imeli začasne koristi za zdravje od umorjenih nerojenih.

Ivan Karamazov v slovitem romanu Dostojevskega »Bratje Karamazovi« postavi usodno vprašanje: »Predstavljaj si – vpraša Ivan Aleksija – da bi ti sam zidal stavbo človeške usode z vrhovnim ciljem, da bi napravil ljudi srečne, da bi jim dal nazadnje mir in spokojnost: toda, da bi to dosegel, bi bilo nujno in neizogibno trpljenje vsaj še tako majhnega človeškega bitja (…) in bi moral na njegovih nemaščevanih ubogih solzah utemeljiti to stavbo: bo privolil v to, da bi bil pod takšnimi pogoji njen arhitekt? Govori, ne da bi lagal.«

Spomina vredne so besede papeža Janeza Pavla II., s katerimi je odločno obsodil vsake poizkuse na zarodkih, ko je izjavil:

»Nikakršne okoliščine, noben cilj in noben zakon na svetu ne bo nikoli mogel dejanje, ki je samo po sebi dovoljeno, napraviti zakonito, ker nasprotuje božjemu zakonu, ki je napisan v srcu vsakega človeka, spoznaven z razumom, in ga razglaša Cerkev. Moralno presojo splava je treba uporabiti tudi pri novejših oblikah posegov s človeškimi zarodki, ki neogibno vključujejo uboj zarodka, četudi imajo po sebi zakonit cilj. Gre za primer preizkusov na zarodkih, ki se širijo na področju biomedicinskih raziskav in so v nekaterih državah zakonito dovoljeni. »Kakor pri vsakem medicinskem posegu na pacientu, tako je tudi posege na človeškem zarodku imeti za dovoljene pod pogojem, da spoštujejo življenje in neokrnjenost embrija in ne prinašajo s seboj zanj nesorazmernih tveganj, temveč imajo za cilj njegovo zdravljenje ter izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja ali njegovega individualnega preživetja.« Treba pa je izjaviti, da je uporaba človeških zarodkov ali fetusov kot predmet preizkusov zločin nad njihovim dostojanstvom človeških bitji, ki imajo pravico do istega spoštovanja, kot se dolguje že rojenemu otroku in vsakemu človeku.

Ista moralna obsodba velja tudi za postopek, ki zlorablja še žive zarodke in fetuse – včasih »izdralne« z umetno oploditvijo v epruveti (in vitro) prav s tem namenom – bodisi kot »biološka snov« za uporabo, bodisi kot dobavitelje organov ali tkiva za presaditev  za zdravljenje nekaterih bolezni. Dejansko je uboj nedolžnih človeških bitji absolutno nesprejemljivo dejanje, čeprav bi bilo v korist drugih.« ( sv. Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij življenja, 1995, str. 66-67)

 Kri umorjenih nerojenih otrok vpije k Bogu iz zdravil in iz cepiv, ki – ne glede kako – zlorabljajo ostanke njihovih teles. Moramo zadoščevati za te nakopičene zločine pri proizvodnji zdravil in cepiv. Ne moremo prositi odpuščanja samo Boga, ki preiskuje srca in obisti (prim. Apd 2,23), temveč je potrebno prositi za odpuščanje tudi duše vseh umorjenih nerojenih otrok, katerih telesni deli so uporabljeni na tako degradirane načine v korist zdravja živih. Nerazumljivo je, kako cerkveni ljudje in vrli katoličani s pomočjo abstraktne teorije moralne teologije, lahko pomirijo vesti vernikov in jim dovolijo uporabo takšnih zdravil in cepiv.

Kri umorjenih nerojenih otrok vpije k Bogu iz zdravil in iz cepiv, ki so okužena s splavom! Gospod naj bo do nas usmiljen! Kyrie eleison!

+ Atanazij Schneider, pomožni škof v nadškofiji presvete Marije v Astani v Kazahstanu.