PRIDIGA

Pri Bogu ni slučajnosti. V Svetem pismu pripoveduje apostol Luka: »Ko je prišel binkoštni dan…« Binkoštni dan je bil namreč praznik, ki so ga praznovali že judje. Imenovali so ga Šavuot, praznik tednov ali binkošti. Praznovali so ga petdeset dni po pashi oz. izhodu iz Egipta, ko je bilo Izraelcem v puščavi izročeno deset Božjih zapovedi – postava. To se zgodilo sedem tednov po izhodu iz Egipta.

Izraelci so jo prejeli postavo ob sklenitvi zaveze z Bogom v puščavi, ko so 40 let potovali iz suženjstva v svobodo. V duhovnem smislu razumemo, da je življenje po postavi oz. desetih Božjih zapovedih duhovna pot v svobodo.

Na isti dan je Oče po Sinu poslal Svetega Duha nad apostole zbrane skupaj z Devico Marijo v binkoštni dvorani, potem ko so devet dni enodušno vztrajali v molitvi.

Ob tem se lahko spomnimo Jezusovih besed na gori (kar je spet podoba Mojzesa, ki je iz gore prinesel deset Božjih zapovedi in učil Izraelsko ljudstvo) kjer pravi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17)

V omenjenem ujemanju obeh dogodkov vidimo pomen Jezusovih besed, ko govori o dopolnitvi postave.  

1. Dopolnitev postave najprej pomeni prečiščenje postave vsega človeškega, ki se je vrinilo v 613 predpisov, ki so se jih judje držali. Jezus je očital farizejem in nekaterim pismoukom: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« (Mt 7,8) Podobno na drugem mestu, ko so apostoli ob nedeljah smukali klasje: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« (Mt 2,27) Omenimo še dovoljenje, ki jim ga je dal Mojzes zaradi njihove trdosrčnosti: »… od začetka pa ni bilo tako.« (Mt 19,8) Poleg naštetega, ko je Jezus v svojem učenju očiščeval Božjo postavo vsega človeškega pa se je na binkošti zgodilo še nekaj več: Oče je po Jezusu poslal Svetega Duha svoji Cerkvi in ji s tem podaril karizmo nezmotljivosti. Sveti Duh ostaja v svoji Cerkvi s karizmo nezmotljivosti, ki je dana nasledniku apostola Petra in z njim povezani škofje do današnjega dne. Zato je nauk Cerkve resnična Božja postava, ki je prečiščena vsega človeškega.

Danes se rado sliši ljudi, ki trdijo, da je enako kot farizeji storila Cerkev in »duši« Svetega Duha z zapovedmi (nerazvezljivost zakonske vezi, celibat, vprašanje ženskega duhovništva, obisk nedeljske svete maše, spolna morala). Kdor bi tako trdil, bi zašel v isto zmoto kot farizeji in bi mu šel očitek apostola Pavla: »Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.« (2 Tim 4,4)

2. Dopolnitev postave na binkoštni dan je nadalje tudi v uvedbi nove resnične liturgije. Jezus je dopolnil postavo s sveto spovedjo (»Prejmite Svetega Duha, komur grehe odpustite so jim odpuščeni; komur jih zadržite so jim zadržani.« (Jn 20,23)), obhajanjem kalvarijske daritve v sveti maši in v drugih zakramentih. Po njih se Bog časti tako, kakor si zasluži: »Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov.« (Heb 10,4)

3. Dopolnitev postave na binkoštni dan pa se kaže tudi v našem lastnem duhovnem življenju. Izraelovi sinovi so prejeli postavo, pa so vedno znova odpadali. V knjigi sodnikov se velikokrat ponovi stavek: »Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram.« (Sod 3,7) Apostol Pavel pravi, da je človeku mogoče le želeti izpolnjevati postavo, ni pa to tudi v njegovi moči (Prim.: Rim 7,18). V stari zavezi so upanje vzbujale Božje obljube: »Dal jim bom novo srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce.« (Ezk 11,19)

Z binkoštmi je bilo Bogaboječim ljudem dano to, kar sami ne zmorejo – dobro delati oz. izpolnjevati postavo. Potrebno se je zavedati, da na prime zvestoba ali pa potrpežljivost ni sad človeškega prizadevanja, ampak sad Duha (Gal 5,22sl.), kar pomeni, da je nekaj pred tem. Na primeru prav vseh svetnikov moremo ugotoviti, kaj je tisto pred krepostjo zvestobe in potrpežljivosti. Če vzamemo za primer Carla Acutisa, ki je v zadnjih dneh svojega življenja veliko trpel zaradi agresivne levkemije tipa M3. Kljub temu so ga klicali »najpotrpežljivejši pacient«. To je storil, ker je prej hodil vsak dan k sveti maši, vsak dan molil rožni venec in enkrat tedensko hodil k sveti spovedi. Sad tega njegovega življenja po Duhu je bila potrpežljivost in vdanost v Božjo voljo. Tako je izpolnil Božjo postavo.

Glede na povedano premislimo kako naj katoličan ravna v primeru skušnjav.

1. Začeti je potrebno »staro zavezo« oz. s prvim delom stavka apostola Pavla: »dobro hoteti je sicer v moji môči« (Rim 7,18) – z voljo! Potrebno je hoteti, odločiti se za krepost, odpovedati se skušnjavi, vzbujati željo po zvestobi in obrniti svoje Srce k Jezusu. To željo potrditi s konkretnimi dejanji. Zavedajmo pa se, da to ni dovolj saj obstaja nevarnost oholosti oz. zanašanje le na svoje moči, človek se more utruditi in lahko postane zamorjen in obsojajoč, kar pa je smrt za dušo.

2. Končati je potrebno z dopolnitvijo, ki jo je Sveti Duh prinesel v Novi zavezi oz. z odgovorom na drugi del stavka apostola Pavla: V moji moči ni delati dobro, je pa mogoče delati dobro v Jezusu, ki po Svetem Duhu prebiva v nas. Ob skušnjavi, potem ko smo naredili sklep je nujno potrebno pasti pred Boga in ga prositi za Svetega Duha, za moč. To se stori v zakramentih in drugih sredstvih posvečenja (zakramentali, molitev,…), ki jih je Bog podaril svoji Cerkvi na binkošti in dopolnil postavo in preroke.

Dodajmo še nekaj svetopisemkih odlomkov, ki potrjujejo našo razmišljanje: »Ne vpelji nas v skušnjavo.«(Mt 6,13);  »koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,13); »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5) in celotno petnajsto poglavje v Janezovem evangeliju. »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22); »Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave.« (Rim 3,28)

Brez dopolnitve na binkoštni dan nihče od nas ne more hoditi po poti Božje postave in se zveličati. Amen.

NEKAJ UTRINKOV: