Verjetno
ste se mnogokrat spraševali, kaj je s tem ubogim človekom, ki ni
imel svatovskega oblačila. Sam evangelij nam ne nudi dobrega
razloga, ki bi lahko upravičil kraljevo jezo in ukaz, naj tega
človeka zvežejo in vržejo v najglobljo temo, kar pomeni pekel. Kaj
če je bil ta človek eden izmed revežev in si ni mogel kupiti
svatovskega oblačila. Zakaj človek ni dal odgovora na kraljevo
vprašanje? Vse skupaj nam je zelo nerazumljivo.

Odgovor
na to vprašanje moremo najti v hermenevtiki. V judovski kulturi
Jezusovega časa je bilo normalno in pričakovano, da gostitelj, ki
vabi na gostijo, svojim gostom pripravi tudi svatovska oblačila. Iz
tega podatka pa nam ta dogodek in kraljevo dejanje zasijeta v
popolnoma drugačni luči. Ta človek ni bil ubog, ta človek ni
hotel obleči svatovskega oblačila. To nam razloži tudi njegov
molk.

V
tem evangeliju smo torej slišali, da nam je Bog priprav dve dobrini:
1. gostijo, ki so sveta nebesa in 2. svatovsko oblačilo, ki pa je po
učenju cerkvenih očetov POSVEČUJOČA MILOST. Prva je na onem
svetu, druga je na zemlji.

Iz
tega evangelija tudi sledi, da sto tri vrste ljudi, ki bodo končali
v peklu – prvi, ki se za nebeško gostijo (Božje vabilo) sploh ne
zmenijo in drugi so tisti, ki se borijo proti Bogu (njegovim
glasnikom,… tisti, ki kakorkoli preganjajo Božjo Cerkev in Božje
delo) in tretji so tisti, ki si želijo nebes pa tja ne morejo priti,
ker si v tem življenju ne oblečejo svatovskega oblačila.

Kaj
je to svatovsko oblačilo, ki ga nam je pripravil Bog na tej svetu,
ga ta nesrečni človek ni hotel obleči in ga imenujemo posvečujoča
milost?

Posvečujočo
milost smo prejeli, ko smo bili krščeni. Takrat se je zgodilo, da
smo bili očiščeni izvirnega greha in da smo postali Božji otroci,
otrok pa je dedič.

Naštejmo
nekaj mest iz Svetega pisma, da nam bo posvečujoča milost bolj
jasna.

• Jaz sem trta
  vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu.
  (prim. Jn 15) Ostati v Jezusu pomeni ostati v posvečujoči milosti.

• »Brez
  mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5)- drugače povedano –
  brez posvečujoče milosti ne moremo storiti ničesar koristnega za
  Božje kraljestvo.

• Jezus pravi:
  Kdor me ljubi bo spolnjeval moje zapovedi (prim. Jn 14,21), kar
  pomeni, da je naša ljubezen do Boga enaka posvečujoči milosti. Ko
  zapraviš posvečujočo milost zapraviš – zapraviš ljubezen do
  Boga.

• Pri apostolu
  Pavlu lahko zamenjamo besedo »ljubezen« z besedo posvečujoča
  milost in dobimo razlago posvečujoče milosti: »Ko bi govoril
  človeške in angelske jezike, posvečujoče milosti pa bi ne
  imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar
  preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in
  ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, posvečujoče
  milosti pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje
  imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi
  zgorel, posvečujoče milosti pa bi ne imel, mi nič ne
  koristi..« (1 Kor 13,1-3)

• Za zdaj pa
  ostanejo vera, upanje, posvečujoča milost, to troje. In
  največja od teh je posvečujoča milost. (1 Kor 13,13)
  Ljubezen do Boga ima tisti, ki ima posvečujočo milosti.

• Apostol Pavel
  pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)
  Biti v Bogu, pomeni biti v posvečujoči milosti. Vso Božjo voljo
  lahko izpolnimo le če smo v posvečujoči milosti.

Kako
posvečujočo milost zapravim?

Z
malimi grehi se posvečujoča milost oslabi, s smrtnim grehom (v
katerega mali greh vodi) pa jo zapravim. Ne moreš služiti Bogu in
mamonu. Smrtni greh je tisti, ki je zaprl temu človeku usta, da ni
imel kaj odgovoriti kralju. Smrtni greh je tisti, ki me oropa
gostije, čeprav si jo želim. Da se razumemo – smrtni greh ni
tisto, kar jaz čutim, da bi naj bil smrtni greh. Smrtni greh je 1.
velika stvar; 2. ki jo storim prostovoljno in 3. vem, da je nebi
smel storiti. Velika stvar je prestopiti 10 Božjih zapovedi, 5.
cerkvenih, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V razodetju so
zapisani grehi in nam posredovani po katekizmu katoliške Cerkve
(obstajajo članki v angleščini).

Odpuščanje
smrtnih grehov in ponovno pridobitev svatovskega oblačila
posvečujoče milosti je mogoče dobiti pri dobri, iskreni in skesani
sveti spovedi. Obstajajo pa tudi stanja smrtnega greha, ki so lahko
odpuščena samo če se stanje prekine:

• koruzništvo

• skupno
  življenje s poročenim moškim ali poročeno žensko

• uporabljanje
  kontracepije

• nerojeni
  zamrznjeni spočeti otroci v semenki banki

• vztrajanje v
  sovraštvu

• pridrževanje
  tuje lastnine

• in druge

Posvečujoča
milost je lahko močnejša ali šibkejša. Po katekizmu vemo, da
sveto obhajilo poveča posvečujočo milost. Tako je tudi stanje
smrtnega greha hujše ali slabše. Kakor sveto obhajilo posvečujočo
milost poveča in utrdi, tako sveto obhajilo v stanju smrtnega greha
močno poslabša in še bolj zakrkne srce.

Vsi
si želimo priti na večno gostijo zato vse vedno skrbimo, da bomo
ves čas v posvečujoči milosti, da bo tudi za nas veljal stavek:
»Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)

Mali
grehi pomagajo k temu, da končno storimo smrtni greh in zgubimo
posvečujočo milosti. Kaj pa pomaga pri ohranitvi posvečujoča
milosti? Poleg rednih stvari kot so pogosto vredno obhajilo, dobra
dela, pogosta spoved pa je verjetno na četrtem mestu že molitev
ROŽNEGA VENCA.

ROŽNI
VENEC pomaga ohraniti vero, upanje in ljubezen. Efekt rožnega venca
je dvojen. Najprej kognitivni efekt – razmišljam o evangeliju.
Potem tudi nadnaravni efekt – Božja milost se po Mariji steka k
nam. Marija je naročila to molitev, da bi mogli ohraniti posvečujočo
milosti. Jezus je rekel: molite takole – Oče naš. Ko molim rožni
venec premišljujem evangelij, ko pa molim s svojimi besedami, pa se
običajno bolj vrtim okrog samega sebe. Pri rožnem vencu ponavljamo
eno in isto, ker vedno znova izražamo to isto čutenje, ki ga
nosimo. Sam Bog je na to molitev vezal milosti, papeži pa odpustke.

Zato
molimo sveti rožni venec, da ohranimo posvečujočo milost in
dospemo v sveta nebesa.