oče
Dwight Longenecker, Crisis Magazine, 27. 8. 2020

Ko
sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se
sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy
je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne
prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo
oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva
mati izrazila svojo skrb.

“Oče,
zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v
iskanju moralne podpore.

“Zaskrbljena
sva, kajne dragi?”

Mož
poslušno prikima.

“Aha,
kaj pa je problem?” Vprašam.

“Skrbi
naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi
morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”

“Dobro.
Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”

“Jimmy
nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne
stokati mati.

“Vi
ste prezbiterijanci, kajne?”

“Drži,
oče.”

“Ali
pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”

Oglasi
se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo
ter moli.”

“Aha.”
Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy
ima prav, kajne?”

“Kaj
mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.

“Kar
mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako
dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali
vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?

“Mislim,
ne, ne ravno” okleva mati.

“Bil
sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz
spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo
treba hoditi v cerkev.”

“Da,
mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v
cerkev, kajne?”

“Ne
razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v
cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da
je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo
drugače. Bi želeli slišati kako?”

Sedaj
je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce
vznemirjena, presedla nazaj.

Oče
reče: “Da, kako gledate na to?”

“Mi
pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s
sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa
Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V
Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste
mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v
sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato
imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”

Oče
se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še
več!”

Na
tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo
pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz
naše šole.

❧

To
zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po
koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko
kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz
navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo.
COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano
Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.

Čeprav
mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev
zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov
in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je
zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora.
“Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”

Pošast
izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V
Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski
voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki
je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi
ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost,
medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi
pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa
je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo
nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.

Ker
je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene,
je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji
pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in
dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se
lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega
duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno
svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal
zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo
verske pesmi Joan Baez ali ersatz
Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen
motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?

Jaz
sem na Jimmyjevi strani.

Za
verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri
bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za
posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev
in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na
sentimentalni nadomestek – racionalistično kašico pomirjeval, ki
ni niti krščanstvo niti religija.

Religija,
vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli
obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za
Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so
meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje
za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo.
Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni
več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V
steakhouse pač ne greš na vegeburger.

Najbolj
zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem,
da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to
lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med
katoliki opazoval – od klavrne kateheze do butastega modernizma med
klerom in akademiki – ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki
se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo
vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v
cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče
Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”

Kaj
bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge
polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga
sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija.
Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi
rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa
zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker
tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.
Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne
zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo
dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko
in čudežno.

Kaj
bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo
in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika
krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje
življenjske dobe. Naj počiva v miru.