Pridiga: XV. nedelja po binkoštih, 13. 9. 2020

 


Cvetana
Priol
– živela
je od 1922 do 1973 v Mariboru. Bila je prva od treh hčera ugledne
družine Priol. Obiskovala je gimnazijo pri šolskih sestrah na
kateri je maturirala 1941. Bila je zelo nadarjena za glasbo. Med
gimnazijskimi leti se je učila klavir. S študijem glasbe je
nadaljevala še v Gradcu in Ljubljani. Cvetana je bila po naravi zelo
živahna, energična, močna osebnost, zelo naravna, neposredna in
zgodaj dozorela.

Prelomnica v njenem življenju
je bila spomladi 1939, ko se je v Mariborski stolnici darovala Bogu,
kot žrtev ljubezni. Bog je njeno darovanje vzel zares. Bila je
deležna velikih Božjih milosti ter mnogih bolezni, ki so jo po več
mesecev priklenile na posteljo in ji povzročale veliko trpljenja.


Iz njenega dnevnika moremo
dobiti vpogled v njeno doživljanje med boleznimi. Leta 1948 so ji
odkrili jetični proces na pljučih. Odšla je v Topolšico pri
Šoštanju za sedem mesecev. O tej bolezni je zapisala: »Negibno
sediš, pogreznjen v blazine. Svinčena teža ti mrtvi telo. Kot da
se ti po žilah pretaka svinec namesto krvi. Ne moreš ganiti ne rok
ne glave. Hrbet je ena sama strahotna razvalina. Ena sama bolečina.
Glava je težka. Misli se vrtinčijo in mešajo. Za hip splavaš
nekam kvišku. Zakriliš z roko. Zapoka ti v rami. Padaš. Zapeče.
Spet. Še huje. Zareže. Ko da se žareče igle vbadajo v meso.
Vztrajno seka. Za sekundo bolečina preneha. Zakljuva na drugem
mestu. Čez nekaj trenutkov je ves hrbet en sam ogenj. Peče.
Praskaš. Reže. Neusmiljeno reže. Loviš sapo, da se ti stresejo
pljuča. Sopeš, odpiraš usta. Čutiš, da ti v globini nekaj žgoče
pritiska. Napad kašlja. … Dušiš se. Daviš v belih penah, ki ti
vro na usta. Vse telo se krči od bolečine. Je že mimo. Za nekaj
minut bo mir. Le žge, tako hudo žge. Moj Bog!« (Darovana, 25)


To je bilo telesno trpljenja.
Doživljala pa je tudi notranje zapuščenosti in druge duševne
bolečine, v katerih je Boga imenovala celo Strašni, Grozni! (prim.
Darovana, 48)


Čeprav je bila sama izčrpana
je druge duhovno dvigala. Z berglami je stopala od postelje do
postelje, hrabrila bolnice, da so za trenutek pozabljale svoje
trpljenje in postajale pogumnejše, ko so zvedele koliko težav ima
Cvetana in kljub temu ostaja radoživa. Skupaj so molile, pele
cerkvene pesmi, praznovale praznike in se pripravljale na sv. spoved
ter sveto obhajilo.


Moč za njene številne
preizkušnje je črpala iz svete evharistije. Sveto mašo je
doživljala zelo močno, kar se je videlo na njenem obrazu, predvsem
pa v njenem življenju. Brez obhajila enostavno ni mogla biti. V
najtežjih okoliščinah si ga je priborila! Rekla je: »Zdi se mi,
da mi pota v cerkev, kratki, morda minuto dolgi obiski pred
tabernakljem, dva do tri obhajila tedensko dajejo edino moč, da ne
utonem v malodušju.« (Darovana) Poleg tega je gojila vsakdanjo
enourno meditacijo o Jezusovem življenju brez katere nebi mogla
vzdržati, kakor je sama povedala.


Bog je vse bolj postajal njeno
vse – svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna
stvar je ni več vezala. Gledala je samo še na to, da bi čim več
storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili
v glavnem o duhovnih stvareh. Rdeča nit njenega življenja je bila:
BITI DEKLA GOSPODOVA, samo služiti vsem in vsakomur.


Po vojni je zbirala okrog sebe
dekleta, ki bi pomagale pri delu na župnijah, imenovala jih je
župnijske pomočnice. Ker sama zaradi bolezni ni mogla sodelovati,
jih je spodbujala, zanje uglasbila pesmi, učila harmonij in vabila k
skupni posvetitvi. Zanje je molila in darovala svoje trpljenje.
Govorila je: »Jaz moram izginiti, da bo blagoslovljeno delo in
začetek naših župnijskih pomočnic.« (Darovana)


Leta 1969 je umrl njen oče
Josip. Po tem je še tri leta pogumno nosila križ bolezni. Težave
je imela z želodcem in posledično s prehranjevanjem. V tem času je
bila (kot običajno) nasmejanega in vedrega obraza, pripravljala je
župnijske pomočnice na njihovo službo, pisala pisma bolnikom, ki
jih je spoznala po bolnišnicah in jim dajala poguma. 11. avgusta
1973 zjutraj pa je prenehalo biti njeno velikodušno srce.


TRIJE POUDARKI IZ NJENEGA
ŽIVLJENJA:


  1. NJENO
    DAROVANJE. V 5. ali 6. razredu je Cvetana imela globoko srečanje z
    Bogom o katerem malo vemo. Ta dogodek jo je spodbudil, da se je, kot
    že omenjeno, leta 1939 v mariborski stolnici darovala Bogu kot
    žrtev ljubezni. Svoje življenje je darovala Bogu za Cerkev, za
    duhovnike, za misijone, za rešitev. To darovanje jo je zelo
    spremenilo. Prej neubogljiva (sama sebi je rekla, da je bila divjak)
    je postala zelo ubogljiva; prej častihlepna, potem skromna in
    nezahtevna. Leta 1945 je kovala načrt, da bi šla v misijone – ko
    je slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem pa je ponudila
    svoje življenje Bogu kot žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in
    Cerkev. Bog je sprejel to daritev in jo prečistil, utrdil in
    oplemenitil z mnogim trpljenjem, tako telesnim, kot tudi duševnim.
    Od tega leta se je začel njen križev pot po bolnicah in
    sanatorijih, ki je trajal do smrti leta 1973.


Njeno darovanje je konkreten
primer tega, za kar nas je Marija prišla prosit v Fatimi. Marija je
prosila naj se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu – kar pomeni,
naj svoje življenje razlastimo in ga damo Mariji (Marija ga bo potem
darovala Bogu) zato, da bi naša življenja uporabila za svoje
načrte.


Vsako darovanje pa ima dve
posledici: milost
in prečiščenje.
Cvetana je v svoj dnevnik zapisala:
»Milost.
Kaj bi dal kak materialist, … če bi mogel tako kot jaz prodreti v
duhovni svet? Kaj bi storili dvomljivci v veri, če bi videli oziroma
zaznali Boga? Kaj bi dali vsi trpeči, če bi se tako mogli spočiti
od svojega trpljenja pri Bogu, kot se morem jaz!« (Darovana) Na
drugem mestu pa piše: »Ali je sploh možna še kakšna večja
sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo
voljo…« (Darovana, 17) Pisala je tudi o veliki svobodi, ki prihaja
iz navezanosti le na Vsemogočnega Boga, ter, da ji nikoli ni bilo
žal, da se je popolnoma predala Božji roki. 22. februarja 1950 je
zapisala: »O Gospod, ko bi mogla iz svoje tihe sobe klicati v širni
svet, da si ti Ljubezen! O, ko bi mogla vreči plamenico ljubezni med
vse duše, da bi zagorela vsa srca in dogorela zate! Da ne boš zaman
umiral na križu.« (Darovana, 41-42)


Prečiščenje
pomeni rast v darovanju. Cvetana je v svoji daritvi Bogu rasla (enako
kot vsak kristjan, ki se podobno daruje Bog oz. Marijinemu
Brezmadežnemu Srcu in ostaja zvest). V svoj dnevnik večkrat zapiše,
kako je še vedno »brezno napuha«, kako je njena ljubezen do Boga
»še vedno slaba«, kako ob notranjih zapuščenostih pričakuje
tolažbo v ljudeh in ne »samo v Bogu«. V gimnaziji je igrala klavir
in kar nekaj časa v njej ni umrla želja po glasbeni karieri (prim.
Darovana, 58). Cvetana je bila v vsem tem prečiščevanju naravna –
imela je obdobje, ko se je instinktivno bala smrti in je bila le
človek, človek, ki za vsako ceno hoče živeti. (prim. Darovana,
60-61)


  1. KAKO
    SE REŠUJE CERKEV? 20. 7. 1951 je zapisala: »Ponoči sem
    razmišljala, kaj naj storim za našega škofa in za Cerkev, da ne
    bi prišlo do razkola v Cerkvi – do narodne Cerkve. Božje Srce,
    ne morem gledati nezvestobe duhovnikov do škofa in papeža! Preveč
    ljubim tvojo Cerkev!« (Darovana, 62) Največ je Cvetana naredila na
    bolniški postelji s svojim trpljenjem. Poleg tega pa je po
    bolnišnicah zbirala duše, ki bi se Bogu darovale za plemenite
    namene.


Štiri dni kasneje je
zapisala: »Žal mi je tolikih življenj, ki neizkoriščena do kraja
ugasnejo. Potreb pa je toliko in tako ogromnih. Žrtve za Cerkev so
tako zelo potrebne. Ko bi smela, bi si nabrala v pljučnem
zdravilišču duš, ki bi se hotele popolnoma žrtvovati po zgledu
Terezije Deteta Jezusa za Cerkev. Kaka moč bi bila to! Naredili bi
iz svojih življenj šopek cvetja in ga podarili nebeški Kraljici.«
(prav tam)


Poslušajmo še delček pisma,
ki ga je pisala Cvetana svojim prijateljem v bolnico: »Da živimo –
ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru
in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih
dušah. Potem bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče. Gradimo ga mi
– male bele zvezde, ki ugašamo. Bratje in sestre – mi zvezde
neštete – ali bomo vso zemljo obsijali? Bratje in sestre – mi
zvezde trepetajoče – ali bomo ledena srca ogreli? Bratje in sestre
– mi zvezde gasnoče – ali bomo z zadnjo iskro vse druge luči
prižgali? Mi zvezde bele, ki se utrinjamo…« (Darovana 30-31)


Tako se gradi Božje
kraljestvo na zemlji. Tako se dela za Cerkev, Božje kraljestvo na
zemlji – ne pa z nadutim jezikom z izgovorom poguma, saj takih
jezikov imamo že dovolj.


3. NESPOSOBNOST JE PROSTOR ZA
BOŽJO MOČ. Ne bojmo se! Cvetana je večkrat priznala svojo
nesposobnost in nezmožnost za tako velike cilje, ki si jih je zadala
– ampak tolažilo jo je to, da Bog že ve koga si izbere – in če
je izbral tako slabotnega otroka, bo On sam moral delati. (prim.
Darovana, 32)


»Obujam spomine ne Topolšico,
kjer si ti ljubi Jezus, tako ljubeznivo pazil name. Skrival si moje
slabosti in pomanjkljivosti pred drugimi ljudmi, kazal pa samo
najlepše strani – svoje. Dal si mi pogum, da so se mi čudili,
kako prenašam operacijo, komplikacije po njej, punkcijo
– jaz, ki tako težko prenašam bolečine.

Dal si mi, da sem, čeprav tako sama vase zaprta, neprestano tolažila
in dvigala najbolj potrebne: dekleta so bila vedno okrog mene, tudi
pravoslavna in muslimanke. Govorile so o meni, da sem angel. Moralno
propale strežnice so jokale, kadar sem jim na njihovo željo pela.
Šef je pravil, da še ni imel tako čudovitega pacienta.«
(Darovana)


Ves čas pa se Cvetana
zahvaljuje Jezusu, kako dober je do nje, kako neizmerno skrbi za
svojo nevestico. 12. marca 1949 je zapisala: »Ljubim te in se ti
zahvaljujem za to, da si mi že pred desetimi leti dal milost, da se
je tvoj otrok daroval tebi kot žrtev ljubezni. Hvala ti za
neprestano trpljenje vseh dolgih deset let, za trpljenje, ki je sedaj
tako sladko, ko mi potekajo dnevi zemeljskega življenja! Hvala ti
zanj – Ljubezen!« (Darovana, 36)


Naj Cvetana Priol iz nebes
prosi tudi za nas, saj je obljubila, da bo svoje delo nadaljevala iz
nebes. Amen.