Posvetitev družin presvetemu Srcu Jezusovemu

 

Zgodovinski okvir

 

Leon XIII. je že leta 1880 v svoji
okrožnici Arcanum Divinae Sapientie napovedal nesreče, ki bodo zadele
svet zaradi vedno večjega moralnega propadanja družin. Za njim je sv. Pij X.
močno nastopil proti modernizmu in modernistih, skušal otroke in družine
opremiti za boj ter urediti razmere v Cerkvi. Benedikt XV. je spet pozval vse
družine po svetu, naj se slovesno izročijo presvetemu Srcu Jezusovemu in si ga
izberejo za svojega Kralja. Bl. Pij XI., ki je izdal slavno okrožnico o
krščanski vzgoji mladine, je prav tako priporočal posvetitev družin in si od
nje obetal obilnih sadov. Ugotovimo lahko, da zanimanje za družino, za njeno
ozdravljenje in obnovitev, ni samo vprašanje današnjega časa. Vsekakor pa je
danes zanimanje za družino še toliko potrebnejše, danes, ko na vseh straneh
opažamo toliko propadlih družin. Še pomembnejše pa je zavedanje, kako zelo je
takšna skrb potrebna vsem, ki kljub veri in dobri volji, predvsem zaradi
klavrnega stanja v svojih izvornih družinah, vstopajo na to težko pot slabo
pripravljeni.

Oče Mateo
Crawley-Boevey

Mlad duhovnik, bolan in izmučen, je
klečal v kapeli prikazovanj v Paray-le-Monialu v Franciji. Pisalo se je leto
1907, dogodek je sam opisal takole: »Molil sem, nenadoma sem v sebi čutil
nenavaden šok. Zadel me je udarec milosti, zelo močan, a neskončno nežen. Ko
sem vstal, sem bil popolnoma ozdravljen. Potem sem, klečeč v svetišču, utopljen
v dejanje zahvale, razumel, kaj naš Gospod želi od mene. Še isti večer sem
skoval načrt za osvojitev sveta, dom za domom, družino za družino, iz ljubezni
do Srca Jezusovega.«

Rodil se je leta 1875 v mestu
Arequipa v Peruju kot sin angleškega protestanta in pobožne španske matere. Pri
sedmih letih so se preselili v Čile. Pri desetih letih se je začel šolati pri
duhovnikih iz reda presvetih Src Jezusa in Marije ter pri petnajstih s pisnim
dovoljenjem staršev še sam vstopil v ta red. Slovesne zaobljube je izrekel leta
1892, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1898.

Ko je deloval kot tajnik svojega
redovnega predstojnika, je v arhivu našel sliko Srca Jezusovega, ki jo je dal
izdelati slavni predsednik Garcia Moreno in pod katero je bila njegova država
posvečena. Sliko je lahko obdržal. Leta 1906 je bilo mesto Valparaiso uničeno v
potresu. Oče Matej se je posvečal pomoči potrebnim in v tem toliko zbolel, da
so mu zdravniki predpisali letno prepoved težkega dela, zato se je predstojnik
odločil, da ga pošlje v Evropo. To potovanje mu je popolnoma spremenilo
življenje.

Junija 1907 je imel čast, da ga je
zasebno sprejel sv. Pij X., ko mu je razodel svoj pogumen načrt in prosil
dovoljenja, da bi smel osvojiti svet za presveto Srce s pomočjo posvečenja
družin. Po pozornem poslušanju je sveti papež odgovoril: »Ne, moj otrok,
zapovedujem ti, razumeš? Ne samo, da ti dovolim, zapovedujem ti, da daš svoje
življenje za to delo odrešenja. To je čudovito delo, posveti mu vse svoje
življenje.«

Vrnil se je v Čile in oktobra 1908
v hiši ugledne dobrotnice izvedel »ustoličenje Svetega Srca« z Morenovo sliko.
Naslednja leta se je posvetitev družin širila po različnih državah. Leta 1911
jo je izvršilo že okrog 120.000 družin. Te družine so se odlikovale po močnem
duhu vere, molitve in apostolske gorečnosti.

Eden od sadov te pobožnosti je
bilo spreobrnjenje admirala Lattorreja, narodnega junaka, ki je zmagal v
pomorski bitki proti Peruju. Oče Matej se je z njim spoznal in pričela sta se
družiti, čeprav je bil ta do vere brezbrižen. Nekega dne je prišel v njegovo
hišo in dejal: »Admiral, danes sem vam prišel dati odvezo.« Admiral mu je
odvrnil: »Torej, to je vojna napoved v imenu nebes.« Oče Matej se je nasmehnil
in dejal: »Da, admiral, v imenu nebes.« Nato se je obrnil proti sliki Srca
Jezusovega in nadaljeval: »Glejte to sliko, ustoličeno v vašem domu. On je vaš
in moj Kralj, vrhovni Zakonodajalec mogočnih in šibkih, admiralov in mornarjev.
On je Kralj vaše žene; vsi, ki živijo v tej hiši, ga na kolenih častijo, živijo
svojo vero, poslušajo Njegove zapovedi. Vsi, razen vas. V imenu Presvetega
Srca, ki vas ljubi in ki me je poslalo sem, da vam ponudim Njegovo usmiljenje,
predajte se Njegovemu Srcu.« Latorre, ki se je med tem prenehal smejati, je
prosil za nekaj trenutkov, da bi razmislil. Oče je odvrnil: »In če bo smrt
prišla nocoj, ji boste rekli, naj pride malo kasneje, ker potrebujete še malo
časa za premislek? Sedaj pa na vaša vrata ne trka smrt, ampak Življenje, sam Jezus.«
Admiral je pokleknil in se spovedal svojih grehov. Leto kasneje mu je oče Matej
pomagal, da se je dobro pripravil na svojo smrt.

Leta 1914 je oče Matej spet šel v
Evropo, kjer je pridigal in ustanavljal tajništva. Širile so se dejavnosti, a
tudi težave. Nekateri škofje so nasprotovali izrazu »ustoličenje«, saj so
mislili, da je nasproten običajem in brez potrebnega dovoljenja. 6. aprila 1915
je očeta Mateja sprejel Benedikt XV., ki mu je že 27. aprila napisal pismo
podpore in odobravanja. V tem pismu je opredelil ustoličenje kot »namestitev
podobe Presvetega Srca, kakor na prestolu, na mestu najvišje časti v hiši, tako
da naš Gospod Jezus Kristus vidno kraljuje v katoliških domovih«.

Odobrena s strani Cerkve in
potrjena po čudežno hitrem širjenju, je bila pobuda za posvetitev družin
pospremljena tudi s križi. Vedno na poti, je moral oče Matej pridigati v
različnih jezikih in v različnih deželah. Poleg tega je zbolel za protinom
(putiko). V Franciji so ga celo označili za agitatorja in mu odvzeli potni list
do leta 1919. Leta 1935 se je odpravil na Vzhod, kjer je tudi izvedel za smrt
svoje matere. Tam je prepotoval veliko dežel in še posebej pridigal duhovnikom
ter redovnikom, organiziral duhovne vaje in konference. Vse je pozival, da bi
postali apostoli Presvetega Srca.

Zadnja leta očeta Mateja so bila
prava kalvarija. Onemogočen zaradi bolezni, se je popolnoma predal v Gospodove
roke. »Modro je umreti pred smrtjo,« je napisal. »To je pokora, ki jo rabim.
Dobro je zame, da sem bil preskušan (Ps 118 (119),71).« Rekel je: »Ko ne bom
več sposoben pridigati, bom pisal. Ko ne bom več sposoben pisati, bom molil. Ko
ne bom več sposoben moliti, lahko še vedno ljubim v trpljenju in trpim v
ljubezni.«

Februarja 1956 se je vrnil v
Valparaiso, zibelko svojega poklica. Imel je levkemijo in zaradi gangrene je
bil prisiljen k amputaciji noge. V jutru 4. maja leta 1960 se je arterija
amputirane noge pretrgala. Podlegel je krvavitvi. Po prejemu poslednjih
zakramentov je mirno zaspal v Gospodu.

 

V Sloveniji

Pri nas se je slovesna posvetitev
družin presvetemu Srcu Jezusovemu začela širiti že leta 1915, in sicer zatem,
ko je papež Benedikt XV. to priporočil. Zanjo so se zavzeli škofje, duhovniki
in katoliški tisk. Leta 1925 so Glasnik presvetega Srca Jezusovega prevzeli
jezuiti pri svetem Jožefu v Ljubljani, kjer je bilo ustanovljeno osrednje
tajništvo posvečenja družin. Podružnici sta bili v Gorici (Italija) in v
Lemontu (ZDA). Tajništvo je začelo izdajati gradivo za posvetitev in zbirati
podatke o posvečenih družinah.

Maja 1925 je bilo posvečenih
družin že čez tisoč, julija še tisoč, septembra tri tisoč, novembra pet tisoč
in tako se je posvetitev vedno bolj širila. Do cvetne nedelje leta 1926 je bilo
zbranih že 11.365 družin, ki so bile po zgledu drugih narodov vpisane v prvo
slovensko Zlato knjigo. Knjiga je bila umetniško delo profesorja Plečnika. Med
velikonočnimi prazniki je bila razstavljena v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani,
zatem pa jo je lavantinski škof dr. Andrej Karlin s slovenskimi romarji odnesel
v svetišče presvetega Srca v Paray-Le-Monialu.

Posvetitve so se nadaljevale in
širile tudi na večja občestva. Tako so se posvečevale vasi, šole, župnije,
zavodi, društva in celo škofije. V dveh letih se je nabralo 10.350 novih
posvečenih družin. Sestavljena je bila druga slovenska Zlata knjiga. To so v
Francijo odnesli  romarji leta 1928.
Takrat so s seboj nesli tudi slovensko narodno zastavo z zlatim napisom, z
znakom Srca Jezusovega in s slovenskim grbom. Oboje je v Franciji izročil
tedanji urednik Glasnika, p. Janez Zore SJ.

Posvetitve so se širile tudi
kasneje, do leta 1933 se je nabralo še 4132 družin, ki so bile vpisane v tretjo
Zlato knjigo. To je slovesno pridružil prvima dvema ljubljanski škof dr.
Gregorij Rožman. V naslednjih letih je bilo posvečenih še veliko družin in
ocenjuje se, da je bila približno petina slovenskega naroda deležna te
posvetitve. Slovenski narod kot celota se je posvetil presvetemu Srcu
Jezusovemu na 5. katoliškem shodu v Ljubljani leta 1926 pod vodstvom škofa dr.
Antona Bonaventura Jegliča, lavantinska škofija pa še posebej ob evharističnem
kongresu v Mariboru leta 1934. Tako smo se takrat imeli Slovenci tudi za narod
Srca Jezusovega.

To častitljivo delo se je uradno
nehalo v atentatih, na moriščih in v rovih, ko so mnogi Slovenci svojo
posvetitev Srcu Jezusovemu zapečatili s svojo nedolžno krvjo.

 

Bistvo posvetitve

 

Posvetitev presvetemu Srcu je
velik dar božje milosti. Ne posvečujoče, ampak dejanske. Ta milost nam pomaga
opravljati dobra dela, jih začenjati, nadaljevati in izvrševati. Kristus hoče
kraljevati, hoče biti naš kralj. Njegovo kraljestvo je trojno. Prvo je vidno,
katoliška Cerkev, drugo nevidno, nebesa, tretje pa je v naših srcih in naših
dušah. Ko torej govorimo o posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu, mislimo na
to, kako lepo je živeti in umirati pod žezlom kraljevega Srca Jezusovega.

 

Bi želeli sodelovati?

Več v prihodnjem članku.