25. marca 2004 je Kongregacija za
bogoslužje in disciplino zakramentov izdala navodilo Redemptionis Sacramentum o
nekaterih rečeh, ki jih je treba upoštevati in o nekaterih, ki se jim je treba
izogniti pri obhajanju presvete evharistije.

Njena vzvišena normativna vrednost
se kaže s precejšnjo jasnostjo v splošnem tonu dokumenta in je pojasnjen v
sklepnih besedah: »To Navodilo, ki ga je po naročilu papeža Janeza Pavla II.
pripravila Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v sodelovanju s
Kongregacijo za verski nauk, je papež 19. marca 2004, na praznik sv. Jožefa,
potrdil in naročil njegovo objavo ter takojšnjo veljavnost za vse, ki jim je
namenjena.«

Očitno je bila skrb sv. Janeza
Pavla II., ki je ukazal izdajo dokumenta korekcija ne povsem sprejemljivih
praks, kakor tudi zajezitev pravih, pravcatih zlorab presvete Evharistije, in
sicer tako, da se razloži pravilne načine ravnanja v povezavi z Njo. Gre za
zelo bogato navodilo, ki ga velja v celoti preučiti in preštudirati, vendar bi
se na tem mestu to ne skladalo z nameni pišočega. Zato se bomo na kratko
ustavili predvsem pri dveh točkah, pri obhajilu na roko in pri purificiranju
svetih posod.

Navodilo glede obhajila na roko
trdi naslednje:

[92.] Čeprav ima vsak vernik po
svoji izbiri vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik (prim. RM 161), sme
obhajanec v krajih, kjer je škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega
sedeža to dovolila, prejeti sveto obhajilo na roko. Posebno je treba paziti, da
obhajanec takoj in pred duhovnikom zaužije sveto hostijo, tako da se nihče ne
oddalji, noseč v roki evharistični kruh. Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije),
naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.

Takoj zatem pa dodaja:

[93.] Obvezno je ohraniti uporabo
patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali
kak drobec padel na tla (RM 118).

Iz navedenega v dveh soslednjih
točkah (92. in 93.) kaže, da smemo z določeno gotovostjo trditi, da: – Obstaja pravica
vernika, da prejme obhajilo na usta.

Obstaja dovoljenje da ga
prejme na roko. Gre torej za neko dopuščeno možnost, za neko milost
(v pravnem smislu), ki pa je po svoji naravi še daleč od tega, da bi
predstavljala pravico in ki se jo more, kot tako, omejiti ali celo odreči, kar
lahko stori za to zadolžena avtoriteta, brez nobenega vpliva na zmanjšanje
pravičnosti. Dokument v dokaz temu namreč takoj narekuje neke omejitve, kot na
primer tisto, da je potrebno posebno paziti, da obhajanec takoj zaužije
sveto hostijo pred delivcem.

Poleg tega pa je ta dopustitev, dana vernikom, podvržena v končni meri presoji duhovnika, ki deli najsvetejši zakrament. Dokument namreč dodaja, da: »Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.«

Na tej točki bi se veljalo
vprašati, kaj dokument misli z izrazom »nevarnost skrunitve«. Če gremo k samemu
pomenu besed, nam slovar Treccani o skrunitvi podaja dve skladni definiciji, ki
se nanašata na primer:

1. Dejanje, s katerim se ogrozi
ali rani ali se izniči svetost neke reči, kraja, osebe: čistost svetišča,
oltarjev, svete podobe; čistost vestalke. 2. V širšem in figurativnem smislu,
pomanjkanje spoštljivosti do tistega, ki ali kar zahteva spoštovanje, čast.

Vrnimo se sedaj k temu, kar trdi
navodilo. Takoj zatem, ko opozarja, naj se svetega obhajila ne deli na roko v
primeru nevarnosti skrunitve, pravi, da je potrebno uporabiti pateno
(obhajilni krožniček), da bi se izognili temu, da sveta hostija ali kak
njen drobec padel. Ko sedaj imamo ustrezni pomen besede skrunitev, ki je
zgoraj naveden, opozarjamo, da zapovedovalni ton opozorila v št. 93, kakor tudi
mesto, kjer je navedeno, daje razumeti, da če se ne poskrbi, da hostija ali kak
njen drobec ne bi padel, bi to lahko v določenih okoliščinah bila skrunitev. Bi
ne bila torej malomarnost, ali tudi preprosta brezbrižnost glede usode malih
drobcev kakor omalovažitev same njihove svetosti? Stari ljudski rek
namreč pravi, brezbrižnost je največje zaničevanje. Mar to ne bi bilo pomanjkanje
spoštljivosti do Jezusa, ki je resnično navzoč tudi v najmanjšem drobcu?

Onkraj posebnih primerov, do
katerih lahko pride, je treba poudariti, da gre končna praktična presoja glede možnosti
deljenja obhajila na dlan, glede na to, kar se razbere iz navodila, vesti
posameznega duhovnika, ki je zavezan k vsakokratni presoji posameznih
konkretnih primerov. Kakršnokoli vsiljevanje ali ukaz glede tega, bi se torej
lahko razumelo kot nelegitimna zloraba duhovnikovega notranjega področja (lat.
forum internum). Konec koncev noben vernik ne bi mogel zahtevati, da bi prejel
obhajilo na roko, saj nihče ne more uresničiti pravice, ki v resnici ne
obstaja, noben predstojnik pa tudi ne more ukazati te prakse kar na splošno, na
ta način pa skoraj odvzeti presojo, ker ne sme nihče oskruniti svetišča
človekove vesti, ki pripada samo Gospodu.