V tradicionalnem bogoslužju prebiramo na 22. nedeljo po Binkoštih
vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva
podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno
razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti
tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu
svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v
resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso
želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih
ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so
sicer prezirali.
vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva
podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno
razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti
tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu
svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v
resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso
želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih
ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so
sicer prezirali.
Morda se bom
tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija
vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v
tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov,
to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje
farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami
od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji
Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno
bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik.
Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi
za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč
Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo
pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po
tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste
gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah,
pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz
ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi
in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in
dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga
zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo
svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem
svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako
celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.
tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija
vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v
tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov,
to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje
farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami
od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji
Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno
bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik.
Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi
za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč
Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo
pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po
tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste
gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah,
pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz
ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi
in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in
dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga
zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo
svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem
svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako
celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.
Nobenega
dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki
vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še
poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči
(Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas
sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda
naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To
pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.
dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki
vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še
poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči
(Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas
sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda
naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To
pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.
Če gremo
naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne
moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev,
temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo
upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da
človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da
človek pač obrača, a Bog obrne.
naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne
moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev,
temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo
upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da
človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da
človek pač obrača, a Bog obrne.
Sedaj se
moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo
razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko
področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma
napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo
celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili
priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne
samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno
delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre?
Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče
biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če
človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane
kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je
naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa,
pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si
domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo
opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje
naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet
ponoviti.
moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo
razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko
področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma
napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo
celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili
priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne
samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno
delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre?
Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče
biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če
človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane
kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je
naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa,
pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si
domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo
opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje
naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet
ponoviti.
Kot drugo –
Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav
nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so
se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več
Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone.
Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne
upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od
spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe
in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo
kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i.
evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more
izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo,
če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor
določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka,
zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.
Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav
nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so
se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več
Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone.
Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne
upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od
spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe
in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo
kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i.
evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more
izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo,
če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor
določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka,
zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.
Pri drugem
načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški
poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev
podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa
ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne
poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o
številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni
potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici
slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko
mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez
duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu,
naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje
na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč
tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo
koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do
drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi
apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).
načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški
poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev
podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa
ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne
poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o
številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni
potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici
slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko
mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez
duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu,
naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje
na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč
tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo
koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do
drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi
apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).