Zanimivo vprašanje
Pred časom se
je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot
pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja
bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila
in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato
me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako
nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil
sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne
potrebe dodatno podkrepil.
je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot
pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja
bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila
in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato
me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako
nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil
sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne
potrebe dodatno podkrepil.
Škof
Schneider in kardinal Sarah odgovarjata
Schneider in kardinal Sarah odgovarjata
Na začetku je
smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov,
msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third
millenium (link) škof
Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega
mističnega telesa« uči sledeče:
smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov,
msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third
millenium (link) škof
Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega
mističnega telesa« uči sledeče:
»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita
(ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih
oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta
navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla.
Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega
zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne
prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto
liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej
upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo
svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na
razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni
možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno
predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve
lektorjev in akolitov.
Črka II.vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali
uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v
točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo
tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih.
Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike.
Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki
so prejeli sveti red, nižji ali višji.«
Glede te teme
se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt
Kongregacije za bogoslužje, v intervjuju
z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register
(Link):
se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt
Kongregacije za bogoslužje, v intervjuju
z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register
(Link):
»Obžalovanja
vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto
bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v
božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus
navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo
primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo
besedo.«
vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto
bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v
božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus
navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo
primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo
besedo.«
Enotnost
svetega reda
svetega reda
Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o
duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško)
posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki
je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev
Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od
laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za
veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca
in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je
nerazdružljiv.
Jasno je, da Cerkevne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv.
Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše
»izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje
ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the
Sacrament of Holy Order – Link)
pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih
redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo, ker za to niso posvečene.
Rešitev
Najprej je
potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši
ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.
potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši
ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.
Sv. arški
župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi
vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki
in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko
odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem
smislu.
župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi
vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki
in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko
odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem
smislu.
Seveda tega
zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača
sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če
opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj
ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.
zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača
sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če
opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj
ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.
Za koneclahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem
ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti
župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam,
kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in
žena?
Avtor