Liturgija
je čas,
ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti
z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke,
se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past,
ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega
sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov
za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje
srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so
vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni
ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo
moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem.
Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino,
tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati
gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih
imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih
oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z
lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju
z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem
o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh
liturgije
je
sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana
svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda
živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad
z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost.
Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije,
dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije
ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim
posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem,
da bi vstopili v božansko.
je čas,
ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti
z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke,
se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past,
ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega
sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov
za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje
srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so
vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni
ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo
moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem.
Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino,
tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati
gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih
imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih
oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z
lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju
z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem
o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh
liturgije
je
sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana
svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda
živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad
z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost.
Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije,
dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije
ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim
posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem,
da bi vstopili v božansko.
Vir:
Kardinal
Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri.
Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 – 168
Kardinal
Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri.
Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 – 168