O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

dr. Ivo Kerže
 
Med komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja
sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku
ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih
trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju?
Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu
nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor
bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno
odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo
zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je
zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno
grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v
nebesa.
Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p.
Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot
je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker
spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar)
presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v
Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako
priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo
vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš
naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse
dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od
spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje
herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog
sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem
odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem
primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti.
Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno
predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v
pekel.
Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal.
Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno
duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot
to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje
herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v
tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika,
pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na
kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega
duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo
Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.
Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:
»Hvalimo pozitivni in sholastični
nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv.
Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati
čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je
za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da
stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za
naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare
« (str. 92).
Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob
teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako
pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.
Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je
proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah
tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki
jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do
hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih
za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):
»Zelo moramo biti pozorni na razplet
misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj
čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli,
ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je
manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to
dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in
zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha,
sovražnika našega napredka in večnega zveličanja
« (str. 86).
Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo,
katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk
Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi
tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se
zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično
zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne
resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot
Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše
zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).
 Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni
apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu
razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen
prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje
usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje
in hudo kaznuje«.
Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako
zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo
torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem
času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne
podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko
ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na
raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta
velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih
razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja
v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:
»Vedno sem bila tega mnenja in sem
tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri
temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so
tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo
v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta
« (str. 99).
In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski
učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih
mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu
izkstvu:
»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje
ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji
molitvi; to bi bila zmota!
(…) Mnenja sem, da je molitvi
predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred
sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena;
mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s
ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo
bodo morali odkuriti z zgubo
« (prav tam).
V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj
ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in
ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233,
237, 269…).
Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v
Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20.
stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim)
miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa.
Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje
videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.
Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik; 4. 6. 2019