 |
| Barthe je dolgoletni kaplan romanja Summorum Pontificum v Rimu |
Abbé
Claude Barthe
Claude Barthe
Predavanje
v okviru študijskega dne na temo »Stari in novi modernizem –
korenine krize v Cerkvi« (Rim – 23. junij 2018)
v okviru študijskega dne na temo »Stari in novi modernizem –
korenine krize v Cerkvi« (Rim – 23. junij 2018)
Kot
ponovitev gesla lex
orandi, lex credendi
lahko rečemo, da od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej (v
nadaljevanju 2VCZ) »pastoralnemu nauku« ustreza »pastoralna
liturgija«. Gre za precej obširno temo, v okviru katere sem se na
tem mestu omejil na nekatere značilnosti maše nastale po 2VCZ, a bi
se vse skupaj lahko razširilo na vse vidike nove liturgije.
ponovitev gesla lex
orandi, lex credendi
lahko rečemo, da od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej (v
nadaljevanju 2VCZ) »pastoralnemu nauku« ustreza »pastoralna
liturgija«. Gre za precej obširno temo, v okviru katere sem se na
tem mestu omejil na nekatere značilnosti maše nastale po 2VCZ, a bi
se vse skupaj lahko razširilo na vse vidike nove liturgije.
Ekumenska
ekleziologija kot poskus kompromisa s sodobnostjo (moderno)
V
uvodu v apostolsko spodbudo Amoris
laetitia je
v izogib neskladnosti nauka s predhodnim,
sicer
brez neposredne uporabe termina, ponovno uporabljena nova
kategorija »pastoralnega nauka«. Slednja se nanaša na nauk, ki je
zavestno nedogmatičen, s slednjim pa je pričel prav 2. vatikanski
koncil (2VCZ).
uvodu v apostolsko spodbudo Amoris
laetitia je
v izogib neskladnosti nauka s predhodnim,
sicer
brez neposredne uporabe termina, ponovno uporabljena nova
kategorija »pastoralnega nauka«. Slednja se nanaša na nauk, ki je
zavestno nedogmatičen, s slednjim pa je pričel prav 2. vatikanski
koncil (2VCZ).
Ta
netipični vesoljni cerkveni zbor je napravil ekleziološke luknje,
podobne moralnim, ki jih je osmo poglavje apostolske spodbude Amoris
laetitia ustvarilo
približno petdeset let kasneje.
V obeh primerih lahko rečemo, da so učiteljski organi prepustili
ozemlje drugim možnostim pod liberalnim pritiskom, ki se je z vse
večjo močjo vršil, tako da so poskusili najti določen stik s
sodobnostjo.
netipični vesoljni cerkveni zbor je napravil ekleziološke luknje,
podobne moralnim, ki jih je osmo poglavje apostolske spodbude Amoris
laetitia ustvarilo
približno petdeset let kasneje.
V obeh primerih lahko rečemo, da so učiteljski organi prepustili
ozemlje drugim možnostim pod liberalnim pritiskom, ki se je z vse
večjo močjo vršil, tako da so poskusili najti določen stik s
sodobnostjo.
Zelo
konkretno rečeno je bila na 2VCZ Cerkev predstavljena ne več kot
edina nadnaravna skupnost, edina Kristusova nevesta, temveč tako,
kot da bi obstajale še druge cerkvene skupnosti, ki bi imele neke
vrste nadnaravno obliko obstoja, ki je sicer nepopolna, a resnična.
Tak premik lahko zaznamo zlasti v najbolj kontroverznih besedilih
2VCZ – v dekretu Unitatis
redintegratio,
ki govori o ekumenizmu, v izjavi Nostra
Aeate,
ki govori o odnosu Cerkve z drugimi nekrščanskimi religijami, in v
izjavi Dignitatis
humanae,
ki govori o verski svobodi. Spomnimo le na doktrinarni kompromis, v
katerega se je spustil dekret Unitatis
redintegratio.
Katoliški ekumenizem, ne da bi bil jasno definiran, bi se rad
ohranil na enaki oddaljenosti od tradicionalnega uniatstva (ločene
skupnosti so poklicane k temu, da se vrnejo pod okrilje katoliške
Cerkve) in od protestantskega ekumenizma (ki si prizadeva za eno
konfederalno Kristusovo Cerkev, ki bi združevala pod svojim okriljem
vse različne krščanske izpovedi). 2VCZ je torej skušal odpreti
neko precej malo verjetno tretjo pot, v ta namen pa je iznašel novi
pojem »nepolnega občestva« (Unitatis
redintegratio 3),
ki naj bi obstajalo med nekatoliškimi kristjani in Cerkvijo (pa
tudi, po Ut
unum sint,
med cerkvami in skupnostmi ločenimi od katoliške Cerkve, 11 § 2).
Kakor
velja za Amoris
laetitia,
se ta osnovni kompromis sklada s formalnim kompromisom, ki je v
pastoralnem značaju tovrstnega učenja: »Kriza Cerkve danes je bolj
kot doktrinarna moralna, duhovna, liturgična ali kriza avtoritete,
kar seveda tudi je, predvsem formalna kriza. […] 2VCZ je
spremenitev nekega dogodka, ki bi moral biti dogmatičen, a se je
nato nasprotno spremenil v pastoralnega, hkrati pa povzročil, da se
je tudi jezik iz dogmatičnega spremenil v pastoralnega.« (prim.
Enrico Maria Radaelli, Il
domani – terribile o radioso? – del dogma,
Milano 2013, str. 21 in 24). Gre za kompromis, ker je moderna v
svojem bistvu odklanjanje vsake dogme. To se je začelo že z uvodnim
govorom Gaudet
Mater Ecclesia
papeža
Janeza XXIII., ki ga lahko povzamemo s formulo »niti obsodba niti
dogmatizacija«, vse pa je bilo potrjeno še z govorom Svetemu
Kolegiju 23. 12. 1962 in z naslednjimi uradnimi trditvami: Odgovora
doktrinarne komisije, 6. 3. 1964 in 16. 11. 1964; govora Pavla VI.,
7. 12. 1965 in 12. 1. 1966. V tej smeri je št. 25 § 1 konstitucije
o Cerkvi Lumen
gentium
uvedla novo kategorijo vrhovnega papeževega učenja ali tudi učenja
škofov v edinosti s papežem, ki so jih teologi do tedaj priznavali
le določenim dekretom rimskih kongregacij. Ti nauki so dani brez
namena, da bi se jih predlagalo kot dokončne, do njih pa ni nobene
dolžnosti, da se jih sprejema po veri, temveč zgolj religiosum
voluntatis et intellectus obsequium (sledenje
iz pobožne volje in uma) (Velja
opomniti, da pa, nasprotno, nezmotljivo učiteljstvo zahteva, da
trdno izpovedujemo ali sprejmemo resnice, ki jih podaja, Izpoved
vere,
9. 1. 1989). To novo podajanje nauka ne da bi bila, vsaj posredno,
vključena tudi vera Cerkve, kar pomeni, da se ne nanašajo na Qui
vos audit, me audit
(»Kdor vas, posluša, mene posluša.« Lk 10, 17), kaže na novi
način samorazumevanja učiteljskih teles. Takšno vladanje
krščanskega ljudstva, ki mu je odvzeta dolžnost verovanja in ki
predlaga neke vrste enotnost mnenj, kaže določeno podobnost z
načinom vladanja sodobnih demokracij glede pridobitve konsenza,
katerega oblika določajo mnenjski voditelji, kakor sta razložila
Augustin Cochin in, nam časovno bolj blizu, François Furet.
velja za Amoris
laetitia,
se ta osnovni kompromis sklada s formalnim kompromisom, ki je v
pastoralnem značaju tovrstnega učenja: »Kriza Cerkve danes je bolj
kot doktrinarna moralna, duhovna, liturgična ali kriza avtoritete,
kar seveda tudi je, predvsem formalna kriza. […] 2VCZ je
spremenitev nekega dogodka, ki bi moral biti dogmatičen, a se je
nato nasprotno spremenil v pastoralnega, hkrati pa povzročil, da se
je tudi jezik iz dogmatičnega spremenil v pastoralnega.« (prim.
Enrico Maria Radaelli, Il
domani – terribile o radioso? – del dogma,
Milano 2013, str. 21 in 24). Gre za kompromis, ker je moderna v
svojem bistvu odklanjanje vsake dogme. To se je začelo že z uvodnim
govorom Gaudet
Mater Ecclesia
papeža
Janeza XXIII., ki ga lahko povzamemo s formulo »niti obsodba niti
dogmatizacija«, vse pa je bilo potrjeno še z govorom Svetemu
Kolegiju 23. 12. 1962 in z naslednjimi uradnimi trditvami: Odgovora
doktrinarne komisije, 6. 3. 1964 in 16. 11. 1964; govora Pavla VI.,
7. 12. 1965 in 12. 1. 1966. V tej smeri je št. 25 § 1 konstitucije
o Cerkvi Lumen
gentium
uvedla novo kategorijo vrhovnega papeževega učenja ali tudi učenja
škofov v edinosti s papežem, ki so jih teologi do tedaj priznavali
le določenim dekretom rimskih kongregacij. Ti nauki so dani brez
namena, da bi se jih predlagalo kot dokončne, do njih pa ni nobene
dolžnosti, da se jih sprejema po veri, temveč zgolj religiosum
voluntatis et intellectus obsequium (sledenje
iz pobožne volje in uma) (Velja
opomniti, da pa, nasprotno, nezmotljivo učiteljstvo zahteva, da
trdno izpovedujemo ali sprejmemo resnice, ki jih podaja, Izpoved
vere,
9. 1. 1989). To novo podajanje nauka ne da bi bila, vsaj posredno,
vključena tudi vera Cerkve, kar pomeni, da se ne nanašajo na Qui
vos audit, me audit
(»Kdor vas, posluša, mene posluša.« Lk 10, 17), kaže na novi
način samorazumevanja učiteljskih teles. Takšno vladanje
krščanskega ljudstva, ki mu je odvzeta dolžnost verovanja in ki
predlaga neke vrste enotnost mnenj, kaže določeno podobnost z
načinom vladanja sodobnih demokracij glede pridobitve konsenza,
katerega oblika določajo mnenjski voditelji, kakor sta razložila
Augustin Cochin in, nam časovno bolj blizu, François Furet.