Gospod, še mene . . .


Za bratom brat – slovesna vrsta –
v svetišče stopa, pred oltar,
na ustnih prvi introibo,
na cvetnih licih sreče žar.


Sladkó trepeče v prsih duša,
srcé zaliva jim blagost:
k Gospodu jim hiti stopinja,
ki razsvetljuje njih mladost!


S solzami nékoč truda seme
sejali so v pomladnih dneh –
kako, ne vriskaj danes duša
ob dozorelih jim snopeh!


Za bratom brat – slovesna vrsta –
jaz gledam ta sprevod molčé,
razgreva prsi koprnenje,
drhteče vtriplje mi srce . . .


Gospod, še mene ti pokliči
za brati v sveti šátor svoj,
da s čistim srcem, čisto roko
stojim – kot oni – pred teboj!


Da ne umrem! – Da oznanjujem
prečudna dela tvojih rok!
Da sem daritev revna tvoja,
ki si moj sveti Dar, moj Bog!


dr. Mihael Opeka, Rimski verzi. Ljubljana:Leonova družba, 1916; str. 81-82