Chad Pecknold
Pravkar
sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha,
novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo
in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa
Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij
okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.
sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha,
novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo
in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa
Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij
okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.
Nedaleč
od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih
plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača
nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme
dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč
tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski
puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem
videl globoko kulturno opustošenje.
od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih
plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača
nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme
dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč
tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski
puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem
videl globoko kulturno opustošenje.
Ker
imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec
redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat
višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe
opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za
otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika
večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh
najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane
poročenih.
imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec
redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat
višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe
opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za
otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika
večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh
najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane
poročenih.
Bratje
so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko
ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse
večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto
opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako,
kot da se na njih že desetletja niso igrali.
so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko
ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse
večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto
opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako,
kot da se na njih že desetletja niso igrali.
Nekateri
domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal,
ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res,
saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral
uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska
stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon
XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško
dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum
Novarum, »je naravna
človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru
družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž
Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za
nadaljevanje človeškega obstoja.«
domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal,
ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res,
saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral
uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska
stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon
XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško
dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum
Novarum, »je naravna
človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru
družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž
Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za
nadaljevanje človeškega obstoja.«
Bratje
so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni
v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji
zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje
želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.
so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni
v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji
zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje
želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.
[…]
Sv.
Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki
skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s
petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno
življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj
zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu
po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv.
Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih
letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega
stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in
prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo
tudi to cerkev obnoviti.
Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki
skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s
petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno
življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj
zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu
po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv.
Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih
letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega
stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in
prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo
tudi to cerkev obnoviti.
Med
duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo
in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot
Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati
frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je
»navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.
duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo
in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot
Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati
frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je
»navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.
Po
nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število
nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so
pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal,
ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je
pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak
način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj
sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi
predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in
frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela
zelo ustrezna.
nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število
nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so
pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal,
ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je
pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak
način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj
sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi
predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in
frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela
zelo ustrezna.
Tragično
je videti opustošenje. Kot da se pot solz nikoli ni končala. Vendar
sem videl Frančiškanske brate Svetega Duha, ki ljubijo te ljudi.
Pri frančiškanih sem za Indijance videl upanje. Ne materialnega
upanja, saj je pleme izjemno bogato, medtem ko njegovi člani živijo
v pravi materialni, duhovni in kulturni revščini – podobno kot
tako imenovani post-krščanski Zahod. Kar sem videl, je bilo večje
notranje upanje. Ko sem videl evharistično daritev v srcu misijona
in zveste brate, ki so v svojem trpljenju izžarevali Božjo
navzočnost, sem nenadoma začutil veselje, da je lahko podoba Boga,
tako pretepena, našla svetišče, oazo, živo vodo tudi v tej
puščavi opustošenja. Imel sem upanje, da bodo ti ljudje lahko
vstali – ne po svojem plemenu, temveč po Božjem mestu v njihovi
sredini.
C C Pecknold je profesor teologije na Katoliški univerzi v Washingtonu