Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu
na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih
vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj
zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere
McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve
vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem
škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi,
ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji
, znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o
kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne
duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih
februarskih dneh v Vatikanu?  

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je
postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu
Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je
izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala
pomembna beseda »homoseksualnost«.
Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali
naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče
homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot
lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.

Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče
nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave
jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave?
Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k
grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na
isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po
sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko
od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).

K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews
Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne
moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za
krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj
omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab
homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja
homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem.
Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar
je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič
opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.

Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie
Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega
odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem
povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi
spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko
srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne
osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med
duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo,
zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju
vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega
krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na
obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju
homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da
papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam
je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena
načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«.
To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih,
ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških
(isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih
noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in
laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred
dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli.
Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je
razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi
vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o
problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih
skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z
njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno
bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja
veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava
odstraniti iz Cerkve.

Na zaključni tiskovni konferenci
so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem
zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti
je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil
(glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa),
napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali
manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah.
Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same
konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno
realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda
zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej
poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če
lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno
povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu
omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam
kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard.
McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil
v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard.
Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej
tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil
pred tedni celo za kardinala kamerlenga.

Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da
lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška
škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela
sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne
zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili
centralna navodila na februarskem zasedanju.
Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni
ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan
ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano
zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih
zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka.
Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki
postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi
ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno,
poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar
zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj
drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale
McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v
samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila
glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je
bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo,
a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z
javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na
njem mirneje peljali dalje.

Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v
javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna
McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je
McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto
Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times
pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in
trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v
zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt
gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med
katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem
kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.

Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej
sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris 
je za spletno stran Churchmilitant
pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času
takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov
po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v
semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru
podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella
Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila
inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.

No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt
Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam
nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse
bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski
propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod
nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev
posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred)
načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v
Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz
Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v
Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež
Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta
lobi postavil na položaj.

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je
zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker
bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je
bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum
posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.

Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi
poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža
Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab,
kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je
bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s
homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la
Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta
in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti
problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in
kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka.
Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja
Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je
široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten
sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še)
katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za
komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to
povezano s spolnimi zlorabami.

Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega
pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je
preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod
katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa
teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa
(trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je
pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta,
kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi
problem.

Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo
vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med
duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za
ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v
»klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na
hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V
tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti
naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s
tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo
ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so
homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih
homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni
praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne,
kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.