Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno
danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega.
Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega
hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg
uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen
do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo
prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg
tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših
odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.
Težavnost
te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton,
težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same
po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so
iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane.
Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo
še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o
razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici,
a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno
karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez
tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa
postane žrtev naših predsodkov in predstav.
Rešitev
predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo
sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem
izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti
predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih.
Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor
ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji.
V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo
Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem
tedanjem okolju.
Frančišek se je k pomembnosti
spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo
svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga
razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev
kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim,
ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot
apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z
verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega
prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v
naravi ali v skrbi za revne. 
Zato so trde besede, ki jih namenja
tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni
nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne
glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost
dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je
pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih
posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije
v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije,
kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi
sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da
bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).
[…]
V svojem »Pismu duhovnikom« je
Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega.
Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga
je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene
hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v
Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj
v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč
že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).
[…]
Poleg skrbi za spoštovanje rubrik,
Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost.
Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom,
popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike
pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve
kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje
zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.
Frančiškova pobožnost se je zdaj
osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu:
Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog
dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako
v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom.
Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za
nas (str. 62).
[…]
Frančišek ni pisal le duhovnikom,
temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo,
naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše
in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je
v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na
Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček
pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus,
Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je
kelih moje Krvi«). 
V istem pismu je Frančišek izrazil
tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila.
Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež
Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori
in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi
Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in
častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah
posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega
in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.
[…]
Po formalnem pozdravu, v katerem
Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo
vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo
Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje
naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj
mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet,
pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili
zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo
nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi;
izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav
to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje
do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom
Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti,
temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).
Bodimo
pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo
najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne
problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes
največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv.
Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o
»fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem
tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo
škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v
središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo
mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in
zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.