Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (1. del)

Podobno
kot v ostalih zahodnih cerkvenih okoljih, je tudi v slovenskem v zadnjih letih
modno razpravljati o krizi vere in reformah, ki naj bi to stanje izboljšale.
Samo tematiziranje negativnih trendov je seveda pozitivno, saj statistični
podatki kažejo katastrofalen upad splošnih kazalnikov verske prakse, kot je
npr. udeležba pri nedeljski sv. maši, število cerkvenih porok, krstov ipd. Bolj
presenetljivo je, da se v teh razpravah praktično nikoli ne pojavi najočitnejši
razlog za upad katoliške verske prakse, tj. splošno razširjena kriza liturgije,
ki se posebno kaže v odnosu do svetega oltarnega zakramenta. Če je evharistija
res vrhunec zakramentalnega življenja, iz katerega črpamo moč za vse versko
življenje, potem je logično, da se mora kriza liturgije in odnosa do
evharistije odraziti v splošni krizi verske prakse.
Dejstvo
je, da sodobno slovensko katolištvo zaznamuje popoln minimalizem vidnih gest češčenja
in spoštovanja. Velika večina vernikov obhajilo prejema na enak način kot
navadno hrano – sveto hostijo prijemajo s prsti in jo nato lastnoročno dajejo v
usta. Pri tem seveda prihaja do velikega števila izgubljenih drobtinic oz.
delcev svete hostije. Po rubrikah tradicionalne latinske maše si morajo
duhovniki po delitvi obhajila po tem, ko so prvič izmili kelih z vinom, še skrbno umiti prste nad kelihom z vinom in vodo
ter nato popiti vsebino, da se ne bi izgubila nobena drobtinica svete hostije,
danes pa večina vernikov prejema obhajilo na roko in si nato po maši preprosto
umijejo roke v domači kopalnici. Kontrast je očiten. Opaziti je torej, da smo
izgubili »strah božji«, ki, kot nas uči katekizem, predstavlja enega od darov
Svetega Duha. Sodobno stanje predstavlja velik odmik od tradicionalnega odnosa
do svetega obhajila. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod
podobo kruha in vina, pripada primerno božansko češčenje, ki se mora kazati
tako navznoter kot tudi navzven. Tridentinski koncil je tako mdr. zapovedal:
13. seja, 5. poglavje: Božje češčenje in
spoštljivost, ki gre temu najsvetejšemu zakramentu
Nobenega razloga torej nimamo dvomiti o tem, da so
v skladu z običajem, ki je bil v katoliški Cerkvi vedno v veljavi, vsi verniki
dolžni v ljubeči spoštljivosti izkazovati temu najsvetejšemu zakramentu tisto
najvišje češčenje [cultum latriae], ki ga dolgujemo pravemu Bogu.
Nikakor namreč nismo temu zakramentu zaradi tega manj dolžni božje češčenje,
ker ga je Kristus Gospod postavil kot hrano. Saj verujemo, da je v njem
prisoten prav isti Bog, o katerem je dejal večni Oče, ko ga je vpeljal na svet:
»In molijo naj ga vsi božji angeli« (Hebr 1,6; Ps 96,1), pred katerim so modri
padli na tla in ga molili (Mt 2,11) in ki so ga po pričevanju svetega pisma v
Galileji molili apostoli (Mt 28,17). (vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti
cerkvenega učiteljstva. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 320)
Ta
nauk je bil globoko zakoreninjen med preprostimi katoliškimi verniki;
presunljivo se npr. odraža v tradicionalnih slovenskih obhajilnih ljudskih
pesmih, npr. v znani K tebi Jezus
ljubeznivi
: »Ali strah srčnost mi jemlje, trepetam uboga stvar: kdo sem
jaz, le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.«
Predvsem
pa je vsako opozarjanje na problematiko sedanje prakse ne le preslišano, temveč
pri večini vernikov celo naleti na ostro nasprotovanje. Kako pogosto se namreč tistim
katoličanom, ki v skladu s številnimi resnimi teološkimi razlogi (ki smo jih že
večkrat predstavili) zavračamo prejemanje obhajila »na roko«, očita nič manj
kot »čistunstvo« oz. farizejstvo. Večkrat se insinuira, da se čutimo boljše od
»običajnih« vernikov; seveda smo lahko zgolj presenečeni, kako dobro ti kritiki
poznajo naše duševno stanje. Šalo na stran, zaskrbljene za naš duhovni blagor lahko
pomirimo, da se nikakor ne čutimo večvredne, prepričani pa smo, da je
starodavna praksa večvredna v primerjavi s spremembami, ki so bile pravzaprav s
prevaro izsiljene v 70.-ih letih 20. stoletja, kar smo tudi jasno
dokumentirali. Razlika med ocenjevanjem objektivnih lastnosti neke prakse in
notranjih vzgibov ljudi je dovolj jasna za vse, ki to želijo razumeti. 
V
tem razmišljanju želimo na kratko predstaviti, kateri teološki razlogi mnoge
sodobne katoličane, predvsem duhovnike in teologe, vodijo do tega, da se jim
sodobna praksa odnosa do obhajila zdi neproblematična, zunanje geste češčenja
pa nepotrebne. Dejstvo je namreč, da sodobna praksa prejemanja sv. obhajila
predstavlja veliko novost v katoliškem občestvu, nerazumljiva pa je tudi s
splošnega logičnega stališča, če pomislimo na zares temeljen katoliški nauk o
evharistiji. Strahospoštovanje pred presežnim je namreč človeška stalnica,
najdemo jo pri vseh religijah. Glede na katoliško verovanje, da je v sv.
zakramentu resnično prisoten sam Jezus Kristus, ki je pravi in resnični Bog, je
situacija še toliko bolj nerazumljiva. O tem zelo zgovorno priča pretresljiva
anekdota, ki jo v svoji knjigi Corpus
Christi
prinaša škof Athanasius Schneider; odlomek je na tem mestu smiselno
navesti v celoti:
Na
medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih
posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši
Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo
dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na
razširjeno prakso prejemanja svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si
pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta
pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na
roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček
kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je
gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je
Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le
simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares
prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman
bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan
bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.«
Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak
banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res
verjamete v to, kar ste povedali.«