Nadeni si zopet brado: Klic k nepristriženi duhovnosti v golobradem svetu

Od
bradatih indie rokerjev to hipsterskih točajev, obrazne dlake so »in«. In
skupaj z njimi tudi govorice o svetem preporodu. Moški in ženske povsod po
svetu ponovno odkrivajo kosmate legende cerkvene zgodovine, dolge skodrane
zalizke svetnikov, bradate svetopisemske patriarhe in tudi načine, kako so
lahko naša lastna duhovna življenja težavna in »nepristrižena«.
Kaj
je sploh lahko bolj duhovnega kot obrazne dlake? Sokrat in Plato sta ponosno
razkazovala filozofsko brado, kralj David je bil prvi med bradatimi pesniki in
kdo bi lahko pozabil temno brado Jezusa iz Nazareta? Jezus je naredil brado
nesmrtno. Vse do današnjih dni, ne glede na to, koliko stoletji je minilo od
Njegovega vnebohoda, je postalo gojenje goste brade prostočasna aktivnost
svetih mož (in morda celo nekaterih žena).
Verjetno
ni bolj težaških brad v zgodovini Cerkve, kot sta bradi svetega Avguština in svetega
Maksima Spovednika. Njuni bradi sta bili veličastni. Sveti Klemen je rekel, da
je brada svetnikovo »naravno in prestižno okrasje«. Samo poguglajte »sveti
Gregor Nazianški« in takoj vam bo jasno: daljša kot je brada, bolj svet je
svetnik; celoten obraz dobrega Gregorja je polno puhast, bel kot »Božičkova«
brada. »Slava meniha,« je bilo zapisano, »je v polno rasli bradi.«
V
davnih časih so bili svetniki z obraznimi dlakami razumljeni kot modri, sveti,
čisti, možati. Moški so se obrili le v znak žalovanja. Toda v sodobnih časih je
brada postala precej povezana s pomanjkanjem čistoče in z izgubo prefinjenosti.
Vse se je začelo v 17. stoletju, ko so filozofi kot so Descartes, Locke, Newton
in Bacon zamahnili s svojo čarobno palčko in rekli: »Svet je sedaj stroj.« Počasi
je golobradi racionalizem zamenjal bradati misticizem. Duhovno življenje je
bilo poslano k brivcu, kjer je bilo obrito. Leta 1698 je Peter Veliki celo
ukazal ruskim moškim, da se morajo briti. Uvedel je davek na brado v upanju, da
bo postala ruska skupnost tudi tako neverujoča kot v Zahodni Evropi.
»Ne
ponuja nobene uporabne funkcije; je neprijetna in neudobna; vsi narodi jo
sovražijo,« je zapisal Mark Twain, verjetno razočaran nad pomanjkanjem
svetnikov v sodobni dobi, kjer »vsi narodi preganjajo [brado] z rezilom.« Prav
gotovo razočaranje nad modernizmom prikliče v misli besede preroka Izaije:
»Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi
pulili brado.« (Izaija 50, 6)
A
brada živi dalje. Res je, t. i. »razsvetljenje« je proglasilo univerzum za
zagonetno uro in človeške možgane za stroj. A celo Charles Darwin je imel
takšno goriljo brado, da se moramo prav vprašati, ali ni v njej morda ohranil
kanček čarobnosti in čuda »starega sveta«. Od Mojzesa in Abrahama do Janeza
Krstnika in svetega Petra; vsi Božji možje so zapostavljali britvico in si
urejali brado.
In
naj vam dvom ne iztrga brade. Prepogosto ne pustimo rasti nič več kot tisto
klasično senčno dlakavost jutranje poraščenosti. Ker sanjarimo v dvomih.
Citiramo golobrade poete, ki nas pripeljejo do tega, da obračamo svoje prste
uperjene proti nebesom v obliki vprašaja, kar se nam zdi prijetno. Vendar
dvomiti pomeni se pretvarjati, da smo nekaj pomembnega. Resničnost pa ni v
čakanju na naš »da« ali »ne«. Bog ni Sigmund Freud. Ne dela zapiskov, med tem
ko mi ležimo tu, čustveno zleknjeni v kavčih.
Tisti,
ki resnično ljubimo dvom, smo tudi resnično zaljubljeni – v naš dvom, »in se
vedno uče, pa ne morejo nikdar priti do spoznanja resnice.« (2 Tim 3, 7).
Romantizirana dvomljivost je napihnjen pogled na samega nase. Je malikovanje.
Praviš, da želiš nekaj dokazov? Bradati svetniki starih dni ti takole govorijo:
Ti imaš ubogo podobo božanskosti. Bog ni klovn v cirkusu. Niti ni bakterija v
petrijevki. Jehova ni vsota v enačbi. Ni »zato« nekega argumenta.
Možje
starih dni so iskali opravičenje za človeka pred Bogom. Danes počnemo ravno
nasprotno. Poskušamo opravičevati Boga pred človekom. Poskušamo zajeti Njegov
obstoj z dokazi; vendar pozabljamo, da lahko dokažemo njegov obstoj tudi s
čaščenjem. Argument lahko večini ljudi v najboljšem primeru naredi Boga »možnega«.
Vzemimo
torej za zgled bradate rokerje in si zopet pustimo dolge brade. Ne potrebujemo
dokazov, potrebujemo to, čemur so »old-timerji« rekli duhovna moč. Potrebujemo
vero in ta vera mora biti živeta.
Posnemajte
vero Abrahama. Vzemite v zakup njegovo brado. Samo poglejte to reč. Navdihujoča
je. On je dokaz in arhetip vere. S takšno brado, kot je njegova, kdo bi sploh
pričakoval karkoli manj?
Brada
ni mrtva, ne glede na to, kaj pravi Nietzsche. Ko postanemo dolgoletni učenci
Jezusa, lahko postanemo tudi del svete renesanse – Božje renesanse. Renesansa
je, ko nove vizije in vitalnosti prodrejo v stare resnice in tradicije. Ljudje
se takrat vidijo kot del nečesa večjega in lepšega. Začne jim biti mar,
resnično mar, za Troedinega Boga in kaj pomeni biti človek. Ljudje se takrat
zbudijo. Misli in srca oživijo. Evangelij je ljubeče razglašan. Zgodovina se
spremeni.
Od
enega katoličana drugemu, tu je nekaj o čemer lahko sms-aš. Božji načrt
odrešenja se nenehno nadaljuje in mi smo lahko del tega. Poišči navdih v tistih
apostolih in svetnikih, ki so odšli davno pred nami. In naj tvoja vera zraste
tolikšna kot njihova brada. Naj postane dolga … in bela. Pusti jo divjo in
neukročeno. »Gospod, verujem. Pomagaj moji neveri.«