Zgodba o neki polemiki


Ko
smo se pred kakšnim tednom mimogrede kritično odzvali na objavo patra Branka
Cestnika na družabnem omrežju Twitter, si nikakor nismo predstavljali (niti
želeli), da bo polemika dobila tako velike razsežnosti. Pater Cestnik se je
namreč odzval na naš tvit na svojem blogu, kjer nas je direktno izzval k
odgovoru. To smo tudi storili, po našem mnenju argumentirano. Pri kritiki
»skavtske maše« se nismo sklicevali na osebne preference, temveč zgolj na nauk in
zakonodajo Cerkve, in to ne na učiteljstvo ali zakonodajo kakšnega sv. Pija X.,
temveč svetega Janeza Pavla II., ki mu je še nedolgo tega ploskala praktično
vsa katoliška Slovenija. Danes je sklicevanje na velikega poljskega papeža
očitno že kamen spotike. Sic transit gloria mundi!
Spričo
velikega odmeva se nam zdi primerno na tem mestu dodati še nekaj pojasnil. Prvi
sklop tega prispevka bo ponovno ovrednotil našo polemiko s patrom Cestnikom, v
drugem pa se bomo posvetili sliki slovenske katoliške skupnosti, ki se je skozi
omenjeno polemiko dodatno izkristalizirala.
O polemiki
V
polemiko nas ni vodila nikakršna osebna antipatija do patra Cestnika, ki mu ne
želimo nič slabega, nasprotno. Zmotil nas je preprosto njegov način maševanja
na Veliki planini, ki je maličil katoliško liturgijo njenega pravega značaja in
na središčno mesto postavil osebne preference za ceno zanemarjenja jasnih navodil
Cerkve. Še več, to kritiko smo v članku nato podrobno utemeljili s sklicevanjem
na (nedavno, pokoncilsko) učiteljstvo in zakonodajo Cerkve. Naša kritika je
torej vseskozi bila argumentirana, predvsem pa dobronamerna, napisali smo jo z
upanjem, da bo opozorilo na neustrezno prakso padlo na plodna tla oz.
pripomoglo k izboljšanju. 
Morda
je koga zmotilo, da smo patra Cestnika oz. njegov način maševanja označili kot
narcisoidnega. Strinjamo se, da je bila ta oznaka v začetku morda uporabljena
preostro oz. premalo diferencirano. Nismo namreč želeli reči, da je Cestnik kot
oseba narcis, temveč da način maševanja, ki ga ni le izvajal, temveč tudi javno
propagiral, izkazuje te lastnosti. A po drugi strani je pač res, da so tisti,
ki počnejo narcisoidne stvari, vsaj do določene mere narcisi, to sledi že iz
definicije. Drugače rečeno, če grešimo, smo grešniki. Če je maševanje
antropocentrično, to ne more potekati brez povezave z mašnikom. Označba patra
Cestnika kot »narcisa« je bila skratka podana samo in zgolj v kontekstu
neprimernega maševanja, kar smo pokazali z argumenti in ne z ad hominem obračunavanjem.
S tem nismo želeli reči, da ta lastnost določa celotno njegovo bit ali ga
želeli vzvišeno obsojati. Predvsem pa nismo nikjer obračunavali z njegovim
duševnim in duhovnim stanjem (nismo napisali, da je njegova splošna duhovnost »nezrela«,
niti da ima »deviantno noto«, kot je neki duhovnik celotno gibanje Juventutem
zelo »ljubeče« označil na Cestnikovem blogu), še manj smo mu grozili z božjo
kaznijo in peklom. Priznamo pa, da bi se lahko pri prvem odgovoru na Twitterju
lahko malo zadržali oz. se izognili besedi »narcis«, ker je to marsikoga
zavedlo v misel, da smo želeli z njim obračunavati osebno. 
Morda
se kdo sprašuje, zakaj smo navedli toliko navodil glede maševanja. Razlog je
preprosto v tem, da je Cestnik na svojem blogu sam zapisal, da ne ve za nobeno
pravilo, ki naj bi ga kršil. V tem kontekstu je logično, da smo ga morali na to
opozoriti, predvsem zato, ker še vedno upamo, da ta polemika ni bila zgolj
polemika zaradi polemike, temveč bo imela pozitiven rezultat. Kolikor je bila naša
kritika ostra, je bila ostra iz prizadetosti nad antropocentrizmom tistega
maševanja, predvsem nad (objektivnim!) pomanjkanjem spoštovanja pred
Najsvetejšim, kar je bilo razvidno iz fotografij, ki so zaokrožile na
internetu.  
Mislimo,
da je bila v glavnih potezah polemika z naše strani vodena korektno in
argumentirano. Če pa katerega katolika boli že samo navajanje cerkvenih
dokumentov, pa je to problem, ki ga mora razčistiti predvsem pri sebi in v svojem
odnosu do Boga in njegove Cerkve. Verjetno bo tak katolik po poglobljenem
premisleku ugotovil, da se je v številnih točkah močno oddaljil od nauka Cerkve,
kar pa seveda ni naša krivda. Prihajajoče vojne ne bo ustavila smrt glasnika,
ki prinaša novice o njej.
Skratka,
do patra Cestnika ne gojimo nikakršnih zlih čustev ali slabih namer. Naša
kritika je bila podana dobronamerno z željo po izboljšanju stanja. Če Cestnik
misli, da je bilo z njegovim maševanjem vse v redu, naj nam to pokaže; seveda
ne sklicujoč se na porazno splošno liturgično stanje oz. vseprisotnost takih in
podobnih linij, temveč na nauk in določila Cerkve, ki se jim je kot duhovnik
zavezal.
Slika slovenske katoliške skupnosti
Vsekakor
pa se velja še ustaviti pri odzivu, ki ga je naš članek na blogu sprožil. Ta je
poveden. Iz psihološkega stališča bi lahko celo rekli, da smo izvedli uspešen
eksperiment, v katerem smo izvedeli veliko o formi mentis povprečnega
slovenskega katolika. In rezultati niso bili pozitivni. Glede na odziv večine očitno
prakticirajočih katolikov (drugi namreč niti ne spremljajo katoliške internetne
sfere), smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Ne ker bi bili prizadeti v naši časti
ali ponosu, temveč ker smo lahko iz njihovih odzivov videli naravnost
katastrofalno pomanjkanje osnovnega teološkega znanja. 
Med
komentarji so se vrstili tipični očitki s farizeji, pismouki in, ta nam je
najljubši, birokrati. Še bolj povedni so bili odzivi na Facebooku. Iz zapisa
nekega uglednega slovenskega filozofa smo lahko izvedeli, da smo »religiozno
skrupulozni« in da »nimamo občutka za sveto«. Spet drugi so v svoji vnemi hoteli
pokazati prezir nad svojimi čudaškimi katoliškimi brati. Tretji so celo
posredno namigovali, da bi bili mi tisti, ki bi danes ubili Jezusa. Iz ust
ljudi, ki sebe označujejo za usmiljene in razumevajoče, torej popolnoma
drugačne od nas »farizejskih zavržencev«, so letele predvsem besede obsojanja.
Človek bi pač to še nekako razumel, če bi nas vsi ti vneti komentatorji osebno
poznali, a praktično z nikomer od njih še nismo imeli opravka. Neki duhovnik,
ki se v zadnjih letih ni udeležil katere od svetih maš po tradicionalnem obredu ali
drugih prireditev v organizaciji Juventutem Slovenija ter nas torej na noben
način ne more zares poznati, je tako vedel, da nas mlajše »tradicionaliste«
zaznamuje »nezrela duhovnost«. Še več, v sveti maši naj bi videli zgolj
»čarovnijo in magijo«. 

Vse
to zgolj na podlagi članka, v katerem smo se od začetka do konca sklicevali na
(pokoncilski) nauk Cerkve. S tem, ko so nas obkladali s farizeji in birokrati
ter podobnimi »ljubečimi« izrazi, so taisti slovenski katoliki pravzaprav
zmerjali sv. Janeza Pavla II., ki je dal pripraviti omenjene dokumente.
Zmerjali so tedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, kardinala Francisa
Arinzeja, prvega nigerijskega kardinala, ki je med državljansko vojno v 80.-ih
neutrudno skrbel za pomoč beguncem in vztrajal sredi vojnih razmer. Zmerjali so
sedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, gvinejskega kardinala Roberta
Saraha, ki se je kot škof v rodnem Conakryju pogumno postavil po robu vojaški
hunti, ki je takrat vladala v Gvineji. Zmerjali so neštete svetnike, ki so
zahtevali, da nobena dragocenost in nobena žrtev ni dovolj velika za Jezusa v
Najsvetejšem. Zmerjali so sv. Frančiška Asiškega, ki je kljub popolni uboščini
zahteval, da morajo biti liturgične posode in mašna oprema vedno najboljše
kakovosti. Zmerjali so sv. Janeza Maria Vianneya, za katerega noben mašni plašč
ni bil dovolj lep, čeprav je drugače spal na golih deskah. Vse to so počeli v
imenu usmiljenja in ljubezni. 

Kakšne
argumente so pri tem navajali? Poleg vsesplošnega zmerjanja s farizejstvom, ki
naj bi mu zapadli, pravzaprav le tega, da so »skavtske«, »mladinske«, »avtobusne«
in podobne maše lahko »doživete«, da so se skratka pri takih mašah imeli lepo. V
nadaljevanju se na kratko posvetimo tema dvema argumentoma.
Glede
že stokrat prežvečenih očitkov farizejstva se na tem mestu velja spomniti zapisa
dr. Iva Keržeta, ki je bil pred nekaj leti objavljen na tem blogu. Na tem mestu
citiramo odlomek, ki se nadvse koncizno loteva napačnega oz. večinoma nadvse
banalno razumljenega odnosa med Jezusom in farizeji:
»Pri
tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med
Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo
živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte
vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.«
 (Mt
23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo
namreč, pa ne delajo«
), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo
in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus
jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega
»normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19),
temveč nam je na križu priboril milost in moč, da jo 
lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo
edini v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).«
Podrobno
se odnosu med Kristusom in farizeji posveča tudi zaslužni papež Benedikt XVI. v
svojem monumentalnem delu Jezus iz Nazareta. Na tem mestu se s to
tematiko sicer ne moremo podrobneje ukvarjati, dejstvo pa je, da Kristusov
primarni očitek farizejem ni bil njihovo izpolnjevanje postave, temveč
dvoličnost pri izpolnjevanju. Skratka, trditi, da je nekdo farizejski, ker želi
živeti po nauku Cerkve, je iz ust katolika naravnost bizaren očitek. 
Pomembnejši
se nam zdijo argumenti druge vrste, to je sklicevanje na občutke doživetosti
pri »skavtskih« in podobnih mašah. Važno naj torej ne bi bilo, kako se maša
dejansko odvija, temveč kako se pri maši počutimo. Seveda je to skušnjava, ki
smo ji vsi podvrženi. A prav pri sveti maši ti občutki nimajo kaj iskati.
Bistvo naše udeležbe pri liturgiji pač ni, da nam je »fajn« ali da občutimo
močna čustvena stanja, kar običajno pomeni »doživetost«. Bistveno je, da
pridemo in častimo Boga ne glede na naše počutje, ne glede na to, ali nam je
maša »všeč«. Neki komentator je zapisal, da ni bistveno, če je glasba pri maši
kvalitetna, bistveno naj bi bilo, da je »iz srca«. To je zgrešeno razumevanje
katoliške liturgije. V ospredje namreč postavlja nas ljudi, ne pa Boga. V
resnici pa se k maši primarno ne zbiramo zaradi nas samih in naših potreb (drugotno
seveda tudi zaradi tega), temveč zaradi čaščenja Boga, kar je naša prva
dolžnost. K maši prihajamo, da bi Bogu kar najbolj zavzeto darovali čisto
daritev in tej daritvi pridružili nas same, kolikor je to le mogoče. Glasbe pri
maši ne izvajamo zaradi vernikov, temveč je glasba le še ena oblika čaščenja. Isto
velja za liturgična oblačila, kadilo, kretnje in druge sestavne dele obreda. Iz
tega razloga torej nikakor ni vseeno, ali je glasba kvalitetna ali zanič, saj
je ne pojemo sami sebi, temveč Bogu. Seveda to ne izključuje čiste duhovne
drže. Jasno je, da čudovita glasba in kadilo nista dovolj, če bi bilo naše srce
daleč stran. A logično nevzdržno je iz tega sklepati, da je potemtakem oblika
maše drugotnega pomena. Ravno nasprotno, tisti, ki ima zares Bogu odprto srce,
mu bo želel darovati vse najboljše. Kaj je dobro, pa ni samo vprašanje našega
partikularnega okusa, temveč objektivna danost. Verjetno se ne bi noben učitelj
zadovoljil z odgovorom, da je neki šolski spis pač dober, ker ga je nekdo
napisal »iz srca« ali je nekomu »iz srca« všeč. Glede na prevladujoče (a
zgrešeno) stanje v praksi pa se Bog očitno mora zadovoljiti z najslabšimi
stvarmi, dokler se nam zdi, da so »iz srca«. 
Sedanji
katoliški etos se je torej pokazal kot analogen prevladujočemu stanju v družbi.
Na prvem mestu tudi med številnimi katoliki kotirajo čustvena stanja in osebne
preference. Te so očitno tako močne, da so omenjeni katoliki pripravljeni z
najhujšim prezirom odpraviti tiste dele cerkvenega učiteljstva in zakonodaje,
ki tem sentimentom nasprotujejo. Jasno je, da tovrstno katolištvo ne bo dolgo
vzdržalo družbenih pritiskov. Kaj bo npr. tak katolik odgovoril dvema
homoseksualcema, ki mu povesta, da se vendar ljubita »iz srca« (in to brez
dvoma verjameta)? Kaj bo odgovoril tistemu, ki se ukvarja z »new ageom«, ker
tam resnično »čuti« božjo prisotnost? Kaj bo odgovoril moškemu, ki mu bo rekel,
da se »v svojem srcu«  počuti ženska (kar
brez dvoma drži)? Odgovoriti mu/jim ne bo mogel nič prepričljivega, ker je sam
intimno že zdavnaj pristal na tezo, da so odločilnega pomena njegova lastna
čustva in dobro počutje, objektivni od Boga ustvarjeni hierarhični red pa ne
obstaja. Analogija med postmodernim zanikanjem temeljnih ontoloških razlik
(npr. med moškim in žensko) ter sodobnim katoliškim zanikanjem kvalitetne in
nekvalitetne glasbe (važno je le, da je ta »iz srca«), ki smo jo izpostavili kot
primer, je zato še kako na mestu. Obe namreč temeljita na istih
predpostavkah.  
Ni
čudno, da odstotek katolikov v Sloveniji v zadnjih letih pospešeno pada, še
bolj pa število porok in krstov. Starejše generacije, ki so bile še vzgojene v
tradicionalnem katoliškem etosu namreč umirajo, srednje pa so očitno že
večinsko »okužene« z duhom postmoderne, ki na prvo mesto postavlja človeka in
njegovo izpolnitev. Prodorni ameriški kolumnist Rod Dreher (sicer pripadnik
pravoslavne Cerkve) je to postmoderno izpeljanko sodobnega krščanstva primerno
poimenoval MTD, t. j. »moralic therapeutic deism«, »moralistični terapevtski
deizem«. Bistvo MTD-ja ni, da bi aktivno zanikali Boga, temveč da si ga
preprosto ukrojimo po naših lastnih pričakovanjih in željah. Bog postane naš
»terapevt«, vedno ljubezniv, nikoli obsojajoč. Vsak napad na določeno razvado
ali način vedenja pa postane razumljen kot napad na osebo samo, ki se takoj
počuti ogroženo. Podobno je naša kritika prakse »skavtskih« maš bila razumljena
kot napad na vse udeležence omenjenih svetih daritev, ki so skladno s tem
odreagirali. 
Kot
je zapisal eden od komentatorjev, se danes očitno ne preganja več tistega, ki
dela napake, temveč tiste, ki na napake opozarjajo. Polemika, če jo sploh lahko
tako imenujemo, je to jasno pokazala. In to nas žalosti. Prvenstveno ne zato,
ker bi se počutili užaljeni ali prizadeti, čeprav smo seveda žalostni nad
odzivom katoliških bratov in sester, temveč ker jasno kaže, da je stanje v
slovenskem katolištvu nadvse zaskrbljujoče.
S
to ugotovitvijo tudi zaključujemo naše pisanje na to temo. 

Komentiranje je izključeno.