Uvod
Pater Branko Cestnik sodi med medijsko najbolj
izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto
komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju.
Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov,
še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna
aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za
kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul
stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov
obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli
njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a
posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik
na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno
neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način
maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil
naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ
izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto
komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju.
Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov,
še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna
aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za
kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul
stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov
obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli
njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a
posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik
na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno
neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način
maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil
naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ
Najprej moramo reči, da sam odgovor razumemo
pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca.
Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o
pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da
mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic.
Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav
to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen
predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v
motupropriju Summorum Pontificum jasno
zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo?
Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za
zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj
zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel
imeti opravka.
pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca.
Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o
pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da
mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic.
Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav
to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen
predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v
motupropriju Summorum Pontificum jasno
zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo?
Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za
zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj
zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel
imeti opravka.
Že v naslednjem odstavku želi Cestnik to predkoncilsko
»zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem
obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad
orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po
novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in
globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč
maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo
skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in
katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito
poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in
duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno
na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je
Jezus Kristus.
»zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem
obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad
orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po
novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in
globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč
maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo
skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in
katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito
poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in
duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno
na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je
Jezus Kristus.
Toliko za začetek, v nadaljevanju bomo skušali
pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način
maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.
pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način
maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.
Mašnikova
narcisoidnost
Kje se torej ti dve lastnosti kažeta? Kažeta se
preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni
daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim
preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja,
želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel
nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na
prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo
na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju
v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za
pravilno maševanje ni bil poučen.
preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni
daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim
preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja,
želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel
nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na
prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo
na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju
v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za
pravilno maševanje ni bil poučen.
Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana
so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP),
Splošni ureditvi rimskega misala (RM)
in Navodilu o zakramentu odrešenja
(RS). Mašnik, ki se vsega tega ne drži,
greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki
predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v
slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.
so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP),
Splošni ureditvi rimskega misala (RM)
in Navodilu o zakramentu odrešenja
(RS). Mašnik, ki se vsega tega ne drži,
greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki
predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v
slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.
Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči.
Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko
ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev
tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno
opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje
Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi
palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati
v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo
škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne
liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja
vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti
(RS 123, RS 126).
Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko
ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev
tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno
opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje
Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi
palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati
v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo
škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne
liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja
vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti
(RS 123, RS 126).
Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno
opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne
poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg
tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo
kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku,
nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski
duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem.
Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani,
a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot
so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo
kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že
pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko
mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi
sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS
78).
Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje.
Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in
vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega
skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar
SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje
skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne
cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo
je to formo mentis zelo jasno opredelilo
in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi
za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno
varovati.« (RS 11)
Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in
vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega
skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar
SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje
skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne
cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo
je to formo mentis zelo jasno opredelilo
in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi
za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno
varovati.« (RS 11)
Brez
spoštovanja do Najsvetejšega
Sveti papež Janez Pavel II. je v dokumentu Ecclesia de Eucharistia (EE) leta 2003 med
drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega
umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so
povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu
upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je
nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem
pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo
vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano
skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po
lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno
razsežnost.« (EE 52)
drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega
umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so
povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu
upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je
nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem
pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo
vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano
skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po
lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno
razsežnost.« (EE 52)
Kot rezultat omenjenega dokumenta je leta 2004 Kongregacija
za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo
o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis
Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za
vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso
posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do
Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v
njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in
vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki
soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične.
Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a
to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina,
ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto
panteizem.
za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo
o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis
Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za
vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso
posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do
Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v
njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in
vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki
soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične.
Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a
to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina,
ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto
panteizem.
Glede na zapisano se ne moremo čuditi, da Cestnik
zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To
je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da
je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je
obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak
način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je
potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa
je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro
lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno
določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi
prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti
postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).
zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To
je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da
je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je
obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak
način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je
potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa
je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro
lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno
določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi
prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti
postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).
Brez spoštovanja pravic vernikov
Končno se Cestnik sprašuje, katere pravice vernikov
naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«.
Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne
celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev
izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih
ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez
izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični
instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in
služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv.
Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je
priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga
cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je
banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na
ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro
za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno
vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med
moškim in žensko.
naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«.
Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne
celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev
izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih
ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez
izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični
instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in
služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv.
Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je
priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga
cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je
banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na
ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro
za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno
vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med
moškim in žensko.
Sicer pa je odgovor preprost: verniki imajo pravico do
pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem,
kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe,
paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in
čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.
pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem,
kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe,
paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in
čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.
Zaključek
Sveti Tomaž Akvinski je zapisal: »Tisti, ki v imenu Cerkve izkazuje bogočastje,
ki je v nasprotju z oblikami, določenimi po božanski cerkveni oblasti, in ki so
v njej v navadi, zapade v pregreho ponarejanja.« Že večkrat citirano Navodilo o pomenu duhovnikov pri
obhajanju evharistije pa pravi: »Paziti morajo, da ne bodo osiromašili
globokega pomena svoje službe s tem, da maličijo liturgično bogoslužje s
spremembami, opustitvami ali dvoumnimi dodatki.« (RS 31) Patru Cestniku lahko
zgolj svetujemo, da pri sebi globoko premisli, ali je s svojim maševanjem na
Veliki planini (pa tudi z ostalimi »skavtskimi« mašami) res zvest duhu in črki
omenjenega Navodila ter drugim
dokumentom Cerkve.
Dodano 10. 2. 2018 ob
14.00:
14.00:
Javno opravičilo: Ob
objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici,
gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.
objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici,
gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.
Nove slike: Nove slike so pridobljene od avtorja in objavljene z
njegovim pisnim dovoljenjem.
njegovim pisnim dovoljenjem.