Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski
kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim
napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z
naslovom
La distribuzione della
comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v
spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja
obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah
je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred
tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo
seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen
pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem
uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov,
predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka
za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila
na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri
prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?«
Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v
Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli
prejemala obhajila na roko.
V nadaljevanju objavljamo
nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa
vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je
sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.
Pred prikazanjem Device
Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel
miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi
1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno
isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto
hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh,
rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega
od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.«
Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z
Lucijo, Jacinto in Franciscom. 
Angel miru nam torej
kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je
žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti
hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega
zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni
satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki
niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih
imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse
tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in
zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  
Jezus seveda trpi zaradi
duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki
jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega,
ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more
roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni
diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje
zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom
in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v
dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost
v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je
zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo
v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).
Poglejmo si sedaj, kako
lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in
obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov
hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri
umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo
izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene
hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca
zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je
ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja
dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na
majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to
pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le ‘do določene mere’.«
Drugi način napada na Evharistijo
je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas
termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek
svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in
svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem,
kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na
isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)
Liturgija je sestavljena
iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen,
otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da
spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila
skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in
na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove
ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom.
Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)
 
Celotna kardinalova
spremna beseda je dostopna na:
http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1