Prava edinost je samo v Katoliški Cerkvi



Ta teden se v četrtek začenja molitvena osmina za edinost kristjanov. Za seboj ima že bogato
zgodovino, saj se je začela moliti pred več kot sto leti na pobudo ameriškega
frančiškana Paula Wattsona. S svojo skupnostjo, ki se je v celoti spreobrnila
in bila sprejeta v Katoliško Cerkev, je želel prispevati k ekumenizmu. Kot
spreobrnjenec se je dobro zavedal, da je pravi in edini cilj ekumenizma vrnitev
izgubljenih in nasploh sprejem vseh ljudi v eno, sveto, katoliško in apostolsko
Cerkev.
Tedanji papež sv.
Pij X. je blagoslovil to delo, njegov naslednik Benedikt XV. pa je spodbujal
širitev te pobude po vsem svetu.
Tako se je od leta
1909 molilo z naslednjimi nameni:
1. dan: Katedra
svetega Petra v Rimu – molitev za spreobrnjenje vseh v zmoti,
2. dan: molitev za
spreobrnjenje vseh v razkolu,
3. dan: prikazanje
judovskemu spreobrnjencu Marie-Aphonseu Ratisbonnu – molitev za spreobrnjenje
luteranov in evropskih protestantov,
4. dan: sv. Neža –
molitev za spreobrnjenje anglikancev,
5. dan: molitev za
spreobrnjenje ameriških protestantov,
6. dan: molitev za
spreobrnjenje slabih katolikov,
7. dan: molitev za
spreobrnjenje Judov,
8. dan: molitev za
spreobrnitev muslimanov in nevernikov.
Kardinal Giuseppe Siri,
eden najodločnejših pravovernih kardinalov v burnih letih po II. vatikanskem
koncilu, je nekoč izjavil, da pravi ekumenizem ni v tem, da se srečamo na polovici
mosta, temveč v tem, da se v ljubezni zgradi veliko mostov, pri čemer moramo
ostati na pravi strani brega. Žal so ekumenska prizadevanja danes prepogosto
razumljen kot nekakšen implicitni relativizem, češ saj je pravzaprav vseeno
kateri krščanski skupnosti kdo pripada. Važno naj bi bilo le, da se dobro
razumemo med seboj. Tako mnenje je seveda nesmiselno. Če bi bile vse krščanske
skupnosti enako zanesljiva pot do odrešenja, potem ne bi imeli nobenega resnega
razloga, da ostanemo katoličani. Edini smiselni kriterij bi postalo ugodje in
dobro počutje v določeni skupnosti. Čeprav moramo izboljšanje odnosov med
različnimi kristjani pozdraviti, se moramo pri tem nevarnosti čedalje bolj
prisotnega relativizma vseskozi zavedati ter se je varovati.
Zavedati se moramo
da Cerkvi odtujitev mnogih ljudi in obstoj najrazličnejših sekt ne odvzema
njene popolnosti. Cerkev ni sestavljena iz različnih skupin razpršenih po
svetu, ki bi jih morali »sestaviti« kakor sestavljanko. Dokument Dominus Iesus, ki ga je papež sv. Janez Pavel
II. potrdil leta 2000, pravi , da kljub razkolom med kristjani resnična
Kristusova Cerkev popolnoma obstaja v Katoliški Cerkvi. Dokument priznava
obstoj nekaterih drugih resničnih Cerkva, in sicer tistih, ki imajo ohranjeno
apostolsko nasledstvo (episkopat) ter evharistično daritev, niso pa združene s
papežem in kot posledico te ločenosti nosijo breme nepopolnega in zgodovinsko
izmaličenega verovanja. Mednje sodijo pravoslavne in druge vzhodne Cerkve.
Nikakor pa kot pravih Cerkva ne moremo priznati najrazličnejših protestantskih
skupnosti, ki nimajo veljavno posvečenih škofov ter evharistične daritve. Zanje
dokument uporablja izraz »cerkvena skupnost« ali »denominacija«. Po zakramentu
krsta so sicer tudi protestanti pridruženi Kristusu, a njihova skupnost s
Kristusovo Cerkvijo je zelo nepopolna.
Molimo torej v
duhu pravega ekumenizma brez oziranja na mnoge pastirje, ki so na žrtveniku
lažnega ekumenizma žrtvovali Gospodovo misijonsko naročilo! Ne moremo namreč
reči, da nekoga zares ljubimo, če ne želimo njegovega spreobrnjenja, pa naj bo
to član naše družine, prijatelj, sodelavec ali pripadnik katere od drugih
veroizpovedi.