Veren
katoliški fant je svoje neverno dekle prosil, naj mu napiše očitke proti
njegovi veri. In dekle je dobilo naslednje odgovore:

1)      Krščanstvo nasprotuje znanosti

            Že sv. Avguštin je zapisal, da Sveto
pismo ne predstavlja znanstvene razlage sveta. Prav tako tudi Jezus Kristus
Cerkve ni ustanovil zaradi znanstvenega napredka, temveč zaradi zveličanja
ljudi. Je pa res, da je Cerkev kljub temu ohranila dobro in plemenito iz
antične dediščine, ter preko samostanov in univerz, ki jih je kot prva
ustanavljala, v Evropi pravzaprav omogočila začetek sodobne znanosti. Prav tako
so nekateri najpomembnejši znanstveniki bili ne le verniki, temveč celo kleriki.
Omenimo lahko Georgesa Lemaîtrea, prvega predlagatelja teorije »velikega poka«,
ki je bil belgijski fizik in katoliški duhovnik. Tudi Alexander Fleming,
izumitelj penicilina je izpovedoval vero v Boga. André-Marie Ampère je vsak dan
molil sv. rožni venec. Vero je izpovedoval tudi Blaise Pascal, izumitelj
računskega stroja in matematične teorije verjetnosti. Tudi utemeljitelj
mikrobiologije Luise Pasteur je izpovedoval katoliško vero. Nenazadnje je
temelje sodobni genetiki postavil avguštinski menih Gregor Johann Mendel.

            Povezavo med vero in razumom je
vzpostavil že sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je nasprotoval nauku dveh
resnic. V njegovem času so nekateri zagovarjali fideizem (vero brez razuma) drugi
racionalizem (razum brez vere). Sv. Tomaž je pokazal, da tako resnica razuma
kakor resnica vere prihajata iz istega izvora, to je iz Boga. Torej ni dveh
resnic ampak le dva metodi spoznavanja iste resnice: iz razodetja in z
znanstveno metodo. To srednjeveško razlikovanje je omogočilo vse sodobne znanosti
in njihovo avtonomijo. Tako je bilo nasprotje med vero in razumom za vernike
preseženo že v srednjem veku.

            Čudovito je povezavo med vero in
znanostjo opredelil sv. Janez Pavel II. leta 1988 v pismu ravnatelju
Vatikanskega astronomskega observatorija: »Znanost
lahko osvobodi religijo zmot in 
vraževerja; religija pa znanost malikovanja in lažnih absolutizmov. Obe
pomagata ena drugi k širšim obzorjem znotraj katerih lahko doživita svoj pravi
razcvet.«

2)      Kristjani verujejo  v čudeže, ki so znanstveno nedokazljivi

            Čudež je ravno zato čudež, ker ga
znanstveno ni mogoče dokazati. Celo nujno za čudež je, da ni odgovor na
vprašanje: »Kako se je zgodilo?« ampak na vprašanje »Ali se je zgodilo?«. Čudež
namreč vzpostavlja resničnost dejstva, ki ga ni mogoče znanstveno razložiti po
metodi, da bo določen fenomen potekal enako pod vplivom enakih oz. istih
faktorjev (npr. kamen bo pod vplivom gravitacije na Zemlji vedno padel na tla z
določenim pospeškom). Znanost nam ne more nič povedati, kako bo isti fenomen
potekal pod vplivom neznanega faktorja, kot npr.  neposrednega božjega delovanja, ki ga ni
mogoče izključiti.

            Krščanstvo se izraža z glagolom
»credo« oz. »verujem«, kar pomeni, da členov vere ni mogoče zgolj razumsko
dokazati, temveč, da človek sprejme, deloma tudi na podlagi razumskih in
zgodovinskih argumentov, celoto katoliške vere kot logičen in primeren pogled
na človeško bivanje in njegov namen. Pri tem je potrebno poudariti, da so znanstvena
dognanja nujno epistemološko omejena, saj znanost povečini zastavlja vprašanje
»Kako?«, in manj »Zakaj?« Znanstveno lahko razložimo, kako je svet nastal, ni pa
mogoče znanstveno odgovoriti, zakaj je nastal. In odgovor na slednje vprašanje
je za človeštvo mnogo pomembnejši kot prvi.

            Upoštevati moramo tudi, da nikakor
ni »znanstveno« a priori izključiti
možnost čudežev.

3)      Sveto pismo nasprotuje evoluciji

            Najprej se je potrebno zavedati, da
je evolucija nedokazljiva teorija na podlagi znanstvenega predpostavljanja, če
že ne kar neke »znanstvene vere«. V zvezi s evolucijo je katoliški avtor
Gilbert Keith Chesterton dejal: Zakaj bi bilo sploh pomembno, ali je Bog ustvaril
nekaj dobrega, kot je primat, in iz njega nekaj dobrega, kot je človek, počasi
ali hitro? Teorija evolucije je ponovno zgolj iskanje odgovora na vprašanje,
kako se je človek razvijal, ne pa, zakaj je sploh nastal oziroma kdo je človek.

            Poleg tega Cerkev ni nikoli
eksplicitno zavračala teorije evolucije, v kolikor jo razumemo zgolj kot proces
oblikovanja tiste življenjske oblike (primata), iz katere je Bog nato v
določenem zgodovinskem trenutku ustvaril prvega človeka. Pij XII. v svoji
okrožnici Humani generis piše, da je
mogoče misliti, da je človeško telo nastajalo z evolucijo. Vendar zgolj razvoj
telesa ni dovolj, da je človek postal človek. Človek se namreč loči od živali zaradi
svojega razuma in neumrljive duše. Za »vdihnjenje« človeške pameti in
neumrljive duše pa je bil nujno potreben Božji stvariteljski poseg. Še težje kakor
razvoj telesa je namreč s pomočjo evolucije dokazati razvoj človeške pameti in
neumrljive duše. Iz preteklosti namreč ni poznan primer, da bi kakšna žival na
podlagi evolucijskega razvoja pričela razmišljati na človeški način.

            Evolucijska teorija tudi zapeljuje
ljudi, da razmišljajo zgolj o svoji podobnosti z živalmi, kar jih »poživalja«
(dela podobne živalim), namesto da bi razmišljali o svoji podobnosti Bogu, ki
je človeku vdihnil dih življenja, kar bi jih »pobožanstvilo« (delalo podobne
Bogu). Ne nazadnje prav slednje poudarja tudi svetopisemska Geneza.

4)      Zakaj se kristjani za pomoč zahvaljujejo
Bogu, ne pa medicini in znanosti?

            Argument se sicer giblje na ravni
osnovnošolske razprave, a z vidika vernika bi lahko razložili, da se je Bogu preprosto
potrebno zahvaljevati, ker je Stvarnik. Medicina in znanost sta le nepopolni
človeški dejavnosti, ki človeka pogosto tudi prizadeneta. Medicina in znanost
sta tako  posledica prvobitnega Božjega stvariteljska
delovanja oz. stvaritve človeka in ostalega stvarstva, zato gre zahvala za njun
obstoj in napredek končno Bogu kot končnemu viru vsega dobrega.

           

5)      Če Bog obstaja, je zloben, ker dopušča
trpljenje in smrt.

            Bog je ob stvarjenju človeku podaril
svobodno voljo. Svobodna volja in podobnost Bogu sta največje človeško
dostojanstvo in dar človeku. Človek je svojo svobodno voljo namesto za dosledno
uresničevanje dobrega uporabil tudi za udejanjenje slabega, t. j. greha. Tako sta
trpljenje in smrt posledica izvirnega greha. Zla ni ustvaril Bog, temveč je
posledica človeške svobodne volje, ki se namesto za dobro odloča za slabo. Vso
zlo na svetu je posledica človeškega udejanjanja slabega in ni ustvarjeno od
Boga. Pravzaprav človeška hudobija povzroča trpljenje celo Bogu. Pomisli samo
na križanje Boga in Človeka Jezusa Kristusa  Hkrati je potrebno izpostaviti, da prav
krščanska razlaga pojasni na prvi pogled nedoumljivo človeško nihanje med
dobrim in zlim.

            Sveto Pismo nam jasno sporoča, da
smrti v začetku ni bilo in jo je kasneje Bog dovolil kot rešitev iz človekovega
žalostnega stanja po izvirnem grehu. Tako obstoj trpljenja in smrti nima nobene
povezave z Božjo dobroto ali zlobo. Pravzaprav bi bil Bog hudoben, če ju ne bi
dopuščal. Takrat bi vsi bili le nekakšni »organski roboti«, ki bi le izvrševali
ukaze svoje Stvarnika.

6)      Kako lahko Bog koga obsodi na večno
trpljenje v peklu?

            Tudi pekel je logična posledica
svobodne volje. Na pekel namreč ne obsoja Bog, pač pa ga izbere človek sam.

            Kristus je slovesno razglasil: »Resnica vas bo osvobodila!« in »Jaz sem resnica!« Vsak človek ima v
življenju, na podlagi svobodne volje, več možnosti resnico sprejemati ali
zavračati. Najprej v čisto malih rečeh, na koncu pa tudi pri bistvenih
vprašanjih človeškega obstoja. Kdor bi spoznane resnice vztrajno zavračal in s
tem vztrajno zavračal Boga vse do svoje smrti,  bi samega sebe pripeljal v pekel.

            Isto velja za tistega, ki bi umrl
brez kesanja nad svojimi grehi, se pravi, da mu ne bi bilo žal, da je delal
slabo ali bi celo trdil, da je njegovo slabo dobro. Tak človek bi zopet sam
zavrnil nebesa, ker ne želi zapustiti slabega. Skratka, kdor ima rajši svoje
grehe kakor Boga, se svobodno odloči za zlo in s tem izgubi najvišje dobro, ki
je Bog.

            Bog lahko odreši le tiste, ki želijo
sprejeti njegovo milost in spolnjevati božjo voljo. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more
rešiti brez tebe!« Ker ima človek vedno možnost zavrnitve Boga, se lahko
torej svobodno odloči za stanje božje odsotnosti iz svojega življenja in
posledično svoje večnosti. Ker je Bog vir vsega dobrega, je stanje tistih, ki
se ga odločijo zavrniti, kraj trpljenja, ki ga poznamo pod imenom pekel. V
večnosti pekla je namreč odsotnost Boga popolna, ker je do popolnosti uresničena
sebičnost. Najhujša peklenska muka je torej, da nihče nikogar ne ljubi. Vsi
pogubljeni pa so stopili na pot proti popolni sebičnosti že na zemlji.

7)      Verniki ne znajo razmišljati s svojo glavo

            Vera ni iz razmišljanja ampak iz
poslušanja, ker temelji na Resnici. Navedeni očitek običajno predpostavlja, da
naj bi razmišljanje pomenilo nujno svojeglavost, pogosto za vsako ceno. Verniki
pa ne razmišljajo na tak način, ker s svojim razmišljanjem želijo predvsem
prodreti v Resnico. Tako je za pravega vernika smešen izrek: »Mislim, torej sem!« Po nauku vere
namreč ne obstajamo, ker mislimo, ampak ker nas je Bog ustvaril. Za vernika je
razmišljanje predvsem odkrivanje Resnice.

            Katoliška vera je z oznanilom in s
filozofskim razmišljanjem izvirajočim iz njega zgradila lastno filozofijo, tako
v patristični dobi, kakor kasneje, posebej v času sv. Tomaža Akvinskega. Verniki
so s svojim razmišljanjem pravzaprav zgradili zahodno civilizacijo, ki jo
svobodomiselnost že več kakor 300 let sistematično ruši.

            Pravzaprav pa tudi ljudje, ki si
domišljajo, da razmišljajo s svojo glavo, ne razmišljajo zares samostojno. Povečini
je pogled na svet posameznika pogojen s pogledi mnogih drugih posameznikov – od
staršev, širše družine, sošolcev, subkultur, trenutnih intelektualnih trendov
itd. Iz tega razloga je popolnoma nevtralno in samostojno mišljenje nemogoče.

            

8)      Kako naj vemo, da je prav katoliška vera
prava? Kako lahko vemo, da obstaja zgolj en bog?

            Ponoven vzpon sodobnih različic politeizma
je zelo zanimiv glede na dejstvo, da se je že antična filozofija ne glede na
različne politeistične kulte popolnoma približala monoteizmu. Tako Platonova
»najvišja ideja« kot Aristotelov »prvi gibalec« izkazujeta veliko podobnosti s
krščanskim videnjem Boga. Vsako filozofsko spraševanje vleče k prvotni biti
sveta, k prvemu vzroku, od katerega so odvisni vsi ostali razlogi. Tudi politeistične
religije so običajno poznale prvega boga, ki naj bi bil oče vseh ostalih bogov
(npr. germanski Odin).

            Katoliško vero lahko imamo za
upravičeno resnično in pravo zaradi zgodovinskega argumenta in argumenta resnice.
Naša vera stoji in je resnična zaradi Kristusovega vstajenja od mrtvih. To nam
omogoča apostolsko nasledstvo, ki se prenaša v ustanovi škofovske službe. Škofje
so nasledniki apostolov, ki jim je Kristus pod vodstvom prvega papeža, apostola
Petra, zaupal skrb za Cerkev, in kot taki predvsem nasledniki mučeniškega
pričevanja vseh apostolov, da je Kristus res vstal od mrtvih. Ne glede na hudo
preganjanje so oznanilo Kristusovega vstajenja kmalu ponesli skorajda do vseh
koncev takrat znanega sveta, Bog pa je oznanjevanje Cerkve potrjeval s
številnimi čudeži in krepostmi svetnikov.

9)      Cerkev je sancta et peccatora (sveta in grešna)

            Škof Fulton Sheen je
zapisal, da na svetu ne obstaja niti 100 ljudi, ki resnično sovražijo Katoliško
Cerkev, obstajajo pa milijoni tistih, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Katoliška
Cerkev. Ko ljudje kritizirajo Cerkev, največkrat kritizirajo napačna dejanja
posameznih papežev, škofov, duhovnikov ali laikov in trdijo, da je vera sama sicer
lahko dobra, Cerkev kot hierarhična institucija pa je gotovo slaba in s tem
razkazujejo svojo neumnost, saj vera sama predpostavlja obstoj Cerkve.

            Grešnosti posameznih
članov Cerkve gotovo ne moremo zanikati, a to ne pomeni, da je grešna Cerkev.
Cerkev je namreč v zgoraj omenjeni formulaciji le personifikacija. Za vernike
pa je Cerkev Kristusovo mistično telo. Cerkev je sveta kot Kristusovo mistično telo,
kot branik in razlagalka vere, kot delivka zakramentov, ki jih duhovniki podeljujejo
»in persona Christi« – V Kristusovi osebi.

To pa ne pomeni, da njeni člani (laiki in kleriki) niso grešniki. Verniki
so ravno tako kot vsi ostali ljudje nepopolni, a noben človeški greh ne more
umazati svetosti Cerkve, ki izhaja iz njene božje narave. To ne pomeni, da smo
lahko verniki glede naših grehov mirni. Prav zaradi tega, ker smo kot
katoličani Kristusovi, moramo še bolj stremeti k temu, da tudi sami postanemo
sveti in tako pripomoremo k slavi Cerkve, ki je božja slava. Smrtni greh, ki ni
popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči celo izključitev iz
Kristusovega kraljestva. Prav tako je za nekatere smrtne grehe in vstope v
določene veri nasprotne skupnosti že vnaprej kot sankcija naloženo izobčenje iz
Cerkve, ki ipso facto nastopi s samim
dejanjem.

10)  Nestrpnost kristjanov do ateistov

            Čeprav je v preteklosti to res žal
do določene mere držalo, je potrebno izpostaviti nekatere stvari.

            Prvič, krščanstvo samo nikakor ne
zapoveduje nasilja do drugače mislečih. Bog je navsezadnje človeku dal tudi
svobodno voljo, da ga lahko sprejme ali zavrne. Jezus Kristus je dal celo
zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Tu je potrebno poudariti, da je isti
Odrešenik tudi naročil sovražiti greh in neresnico, kar je razvidno tudi iz
njegovega ravnanja. Tako se pravi kristjani ravnajo po načelu, da bližnjega in
kar je njegovega spoštujejo, sebe in kar je njihovega pa branijo do mučeniške
smrti.

            Drugič, ateizem je bil zgodovinsko
gledano tako izjemno redek pojav, da lahko komajda najdemo nekaj primerov
preganjanja ateistov s strani Cerkve, če sploh. Resno je mogoče dvomiti tudi v
obstoj velikega števila sodobnih ateistov.

            Tretjič, teh nekaj primerov
naravnost zbledi v primerjavi s silnim trpljenjem, ki so ga kristjani doživeli
oz. ga še doživljajo zaradi preganjanja v uradno ateističnih družbenih
sistemih. Tudi na načeloma svobodnem Zahodu so danes prav pravoverni kristjani
največkrat žrtev preganjanja oz. diskriminacije. Cerkev in krščanstvo čedalje večji
del družbe razume kot institucijo, ki ogroža napredek (karkoli naj bi to bilo),
zato je obračun s kristjani čedalje bolj družbeno sprejemljiv. Skratka, v
sedanjem kulturno-političnem položaju lahko govorimo kvečjemu o nestrpnosti do
kristjanov.