Veličina ministriranja


»Streči
pri oltarju, kakor peti v koru, je po duhovništvu najvišja čast, ki jo človek
lahko uživa. Strežnik predstavlja vernike in ima najbolj intimen delež pri
bogatih zakladih cerkvene liturgije in obredja. To sveto obredje mora biti
opravljeno s pobožnostjo, dostojanstvom in skrbjo za podrobnosti.«
To so besede kardinala Bernarda
Griffina, ki je od 1943 do svoje smrti leta 1956 vodil nadškofijo Westminster. 
Ministriranje je danes
prepogosto razumljeno kot stvar otrok, kot nekaj, s čimer se odraslim skorajda
ni vredno ukvarjati. Še več, v marsikateri župniji ministrirajo skorajda samo
še deklice, kar negativno vpliva na število duhovnih poklicev. Zato je
pomembno, da ponovno odkrijemo veličino ministriranja, predvsem pa, da možje in
odrasli fantje ponovno zavzamejo svoje mesto v prezbiteriju, kjer naj
nadomestijo tiste, ki tam nimajo kaj početi.
Nekaj
zgodovinskih primerov
Kdo je ministriral bl.
Marku iz Aviana na Dunaju, tik pred začetkom bitke na Kahlenbergu, ki je
odločila usodo mesta med turškim obleganjem leta 1683? Ministriral je sam poljski
kralj, Jan Sobieski. Po zmagi je kralj naslednji dan svoj meč položil na
Marijin oltar v cerkvi sv. Avguština in zapel zahvalno pesem.
Nekoč je živel slavni
angleški kancler, drugi človek kraljestva. Vsako jutro je ministriral pri
oltarju. Nekega dne se je zgodilo, da ga je obiskal nek pomembnež in to videl.
Vprašal ga je, če ga nič ne skrbi, kaj bo kralj rekel na to, da tako imeniten
človek ministrira navadnemu duhovniku. Kancler pa je odgovoril, da bi kralj
gotovo bil zadovoljen, saj služi njegovemu kralju. To je bil mučenec
nerazvezljivosti svetega zakona, Thomas More.
Papež Pij XII., znan kot
»pastor angelicus« je Cerkev vodil med težkimi časi 2. svetovne vojne, ko je
Evropa trpela pod nacionalsocializmom in komunizmom. Ne glede na vse skrbi in
obveznosti je vsako jutro ministriral svojemu tajniku.
Ministriranje
je moška stvar
Kdaj bodo fantje in možje
prepoznali veličino ministriranja in se vrnili v prezbiterij? Prvi pogoj je
kakovost liturgičnega življenja. Liturgija mora izražati tako mero svetosti, da
moškega, ki pri njej sodeluje, ni sram, da je zraven. Odpadejo torej vse
»pocukranosti«, protestantski šlagerji, bogoslužne zlorabe in »gej momenti« v
stilu izmenjevanja golobčkov miru, ki so se v zadnjih desetletjih neupravičeno
razširili po naših cerkvah. 
Najlažji način za dosego
tega cilja predstavlja ponovna obuditev častitljivih ljudskih pobožnosti in
revalorizacija tradicionalne liturgije v rednem župnijskem življenju.