Sveti Janez Bosco o Luthru


Sv. Janez Bosco je leta 1845 izdal
knjigo Cerkvena zgodovina za uporabo v šoli, koristna za vse stanove. V njej na
klasičen način vprašanj in odgovorov na kratko razsvetljuje zgodovino Cerkve,
ki jo deli na šest obdobij. V peti dobi, ki jo postavlja od leta 1517, ko je
začel Luther s svojim uporom, do leta 1798, ko je bil ugrabljen papež Pij VI.,
odgovarja tudi na vprašanje o Luthru. Prevod nam daje zanimiv vpogled v don
Boscov način izražanja in učenja. Daje nam pa tudi odgovor, zakaj lahko danes
veliko beremo o sv. Janezu Boscu, a se pri tem večinoma izogibamo temu, kar je
on sam napisal.

 

Prvi, ki je
dvignil prapor proti katoliški veri, in tisti, ki je Cerkvi v tem času (16.
stoletje) povzročil največ trpljenja je bil Luther. S svojim perverznim naukom,
kjer se božjo besedo postavlja pod sodbo vsakega človeka, je naredil katoliški
veri večjo škodo kot vsi heretiki pred njim. Tako se tega apostata po vsej
pravici imenuje prvega med predhodniki Antikrista.
Luther je
bil rojen v Eislebnu na Saškem v revni rudarski družini. Že od zgodnje mladosti
se je izkazoval s svojo bistrostjo. Smrt sošolca, ki je ob njem umrl, ga je
privedla k vstopu v red avguštincev. Nekaj časa je kazalo, da je poglobljen v
globoka razmišljanja in da ga vznemirja skrupuloznost in strah; končno pa se je
razodel napuh, ki ga je nosil v sebi. 
Papeževi oblasti je napovedal vojno ter zapustil samostan, pri čemer ga
ni bilo več mogoče ustaviti.
Zatiranje
nasprotnikov z obrekovanjem in tiranijo, zasmehovanje najbolj vzvišenih in
svetih stvari, napuh, nespodobnost, častihlepnost, nadležnost, pogoltnost,
pijančevanje, nezmernost, razuzdanost, robat in surov cinizem – to so osnovne
karakterne značilnosti tega pobudnika protestantizma. V Nemčiji pa se mu je,
kot slovitemu dobrotniku človeštva, celo postavilo kip!
Leta 1517 je
začel pridigati proti odpustkom, nato proti papežu. V napredovanju v
brezbožnosti je izoblikoval nauk, ki sam po sebi, po logiki in praktičnih
sklepih okuži vse svete stvari, uniči človekovo svobodo, Boga naredi za
začetnika greha in človeka poniža na raven živali. Dovolj je povedati, da bo po
njegovem najbolj kreposten človek pogubljen, če trdno ne verjame, da je med izbranimi.
Po drugi strani pa največji zločinec, če le verjame, da bo po Kristusovem
zasluženju odrešen, samo zaradi tega gotovo gre naravnost v nebesa.
Ta ostuden
nauk je bil s strani papeža Leona X. takoj obsojen. Papeževo bulo pa je Luther
dal javno sežgati. Katoliške univerze in vsi učenjaki so razglašali njegovo
brezbožnost in herezijo, on se jim je pa smejal in vztrajal v svojem uporu. Kljub
slovesnim zaobljubam se je nato poročil s Katarino iz Bora, redovnico. Na
žalost je imel veliko pristašev, ki so pod imenom protestanti prijeli za orožje
in širili pokol po vseh deželah, v katere jim je bilo dano priti. Na njih
praporih je pisalo: »Raje Turki kot papežniki.«
Včasih je ob
premišljevanju zla, ki ga je reforma prinesla, kričal: » Ti si učen? So se vsi
tvoji predhodniki motili? Toliko stoletij niso poznali tega, kar ti sedaj veš!
Kaj bo iz tega, če se motiš in jih toliko vodiš v pogubljenje?«
To so bili
glasovi vesti, ki se je upirala njegovim podlostim. Ni pa jim uspelo, da bi ga
privabili na dobro in pravo pot.