Kriza v Cerkvi je predvsem kriza liturgije

Zaslužni
papež Benedikt XVI. je leta 2015 na prošnjo ruske založbe napisal kratek
predgovor 11. zvezku svojih zbranih del. Zvezek je letos ob veliki noči izdala
založba moskovskega patriarhata. Tekst jedrnato izpostavlja tisto bistveno, kar
na blogu želimo izraziti skozi ves čas delovanja, in sicer dejstvo, da je kriza
v Cerkvi najprej in predvsem kriza liturgičnega življenja. Berimo besede
zaslužnega papeža z veliko hvaležnostjo za vse delo, ki ga je opravil za
prenovo liturgije, predvsem seveda z izdajo motuproprija Summorum Pontificum.
Nihil
Operi Dei praeponatur
. – »Naj ne bo nič postavljeno pred češčenje
Boga.« S temi besedami je sv. Benedikt v svojem pravilu (43,3) označil
absolutno prioriteto češčenja Boga pred vsemi ostalimi vidiki samostanskega
življenja. To niti v samostanskem življenju ni nekaj samoumevnega, saj je za
tedanje menihe bilo tudi delo na polju ter v znanosti bistvenega pomena.
Pri delu na polju, v
obrti in poučevanju se lahko pojavijo situacije, ki se zdijo pomembnejše kot
liturgija. Soočen s tem je sv. Benedikt nedvoumno na prvo mesto postavil Božje
češčenje: »Ob uri molitve naj menihi, takoj ko zaslišijo klic, opustijo vse,
kar počno, ter kar najhitreje pohitijo k molitvi.« (43,1)
Večini današnjih ljudi se
stvari povezane z Bogom in liturgijo ne zdijo nekaj nujnega, čeprav priznavajo
cel kup ostalih neobhodnosti. Nasprotno pa se jim to, kar je povezano z Bogom,
nikoli ne zdi nujno. Seveda lahko priznamo, da je samostansko življenje v
številnih ozirih drugačno od življenja običajnih ljudi. Ne glede na to ostaja
prioriteta Boga veljavna za vse. Če Bog ni več pomemben, se spremenijo vsi
kriteriji pomembnosti. Človek tedaj, ko postavi Boga vstran, prepusti sam sebe
silam, ki ga zasužnjujejo. Postane suženj materialnega, kar je nasprotno
njegovemu dostojanstvu.
V letih po II.
vatikanskem koncilu sem se ponovno zavedel prioritete Boga in svete liturgije.
Napačno razumevanje liturgične reforme se je široko razširilo po vsej Katoliški
Cerkvi ter pripeljalo do tega, da se je v liturgiji uveljavila predvsem zahteva
po lastni aktivnosti in kreativnosti. To človeško delovanje je pripeljalo do
tega, da smo skoraj pozabili na Božjo prisotnost. V tem stanju postaja še bolj
jasno, da obstoj Cerkve temelji na vrednem obhajanju liturgije ter da je Cerkev
v nevarnosti, ko se Bog ne pojavlja več na prvem mestu v bogoslužju ter
posledično v življenju. Najgloblji razlog krize, ki je razdejala Cerkev, se
nahaja v zameglitvi prioritete Boga v liturgiji. Vse to me je vodilo k temu, da
sem se globlje posvetil temi liturgije, ker sem spoznal, da je njena resnična
prenova bistven pogoj za prenovo Cerkve. Študije zbrane v tem 11. zvezku
Zbranih del temeljijo na tem prepričanju. Končno je, ne glede na vse razlike,
bistvo liturgije na Vzhodu in Zahodu eno in isto. Zato upam, da bo ta knjiga
pomagala tudi ruskim kristjanom pri novem in boljšem razumevanju velikega daru,
ki nam je dan v sveti liturgiji.
Vatikan,
na praznik sv. Benedikta
11.
julij 2015
Benedikt
XVI.