Blažena s. Serafina Micheli (1849 – 1911) iz
okolice Beneventa je bila razglašena za blaženo 28. 5. 2011. Bila je
ustanoviteljica Reda Sester Angelov. Leta 1883 je potovala mimo Eislebena, kjer
se je rodil Martin Luter. V mestu so praznovali četrto stoletnico rojstva (10.
november 1483) velikega heretika, ki je razbil Cerkev in Evropo na dva dela.
Ceste so bile polne ljudi, iz balkonov so visele zastave. Poleg ostalih
velikašev in mogočnikov tistega časa so v mestu pričakovali tudi obisk cesarja
Vilijema I. Nemškega, ki naj bi predsedoval praznovanju. Bodoča blažena se,
kljub temu, da je opazila slavje, ni zanimala za razloge.  Najbolj jo je zanimalo najti cerkev v kateri
bi molila in obiskala Jezusa v Najsvetejšem oltarnem Zakramentu. Po tem, ko je
kar nekaj časa hodila je prispela do ene od mestnih cerkva. Vrata so bila
zaprta. Vseeno je pokleknila na stopnice pred vhodom, da bi opravila svojo
molitev. Bil je že večer in ni opazila, da to ni bila katoliška ampak
protestantska cerkev. Med molitvijo se ji je prikazal njen angel varuh in ji
dejal: »Vstani, to je protestantski tempelj«. Dodal je: » Želim ti pokazati
kraj, kjer je Martin Luter obsojen in kazen, ki jo prestaja zaradi svojega
napuha«.

Po teh besedah je videla ogaben ognjen požiralnik
v katerem so bile okrutno mučene neštete duše. Na dnu te luknje je bil človek,
ki se je razlikoval od ostalih. To je bil Martin Luter. Obkrožen z demoni, ki
so ga silili, da je klečal. Vsi med njimi so se zaman trudili, da bi mu s
kladivi v glavo zabili velik žebelj.

Sestra se je zamislila. Če bi ljudstvo, ki
veseljači, videlo ta dramatičen prizor gotovo tej osebi ne bi pripravljali
komemoracij in praznikov v čast. Po tem dogodku je svojim sestram večkrat priporočala
življenje v ponižnosti in skritosti. Prepričana je bila, da je Luter kaznovan v
peklu predvsem zaradi prvega poglavitnega greha, napuha. Napuh ga je spravil v
smrtni greh, ga vodil v odprt odpor do Cerkve. Njegovo postopanje, njegov odnos
do Cerkve in njegovo pridiganje so bili odločilni za zabredenje in posledično
pogubljenje mnogih neprevidnih in površnih duš.

Če si želimo uiti peklu živimo v ponižnosti.
Sprejmimo, da s strani naših bližnjih nismo upoštevani in cenjeni. Ne
pritožujmo se, ko smo spregledani ali ko smo postavljeni pod tiste, ki jih
imamo za manj sposobne od nas. Ne kritizirajmo, pod nobenim pogojem, delovanje
naših bližnjih. Če bomo sodili druge, nismo niti kristjani. Naj se pa to ne
zameša s presojanjem dobrega in zlega ter obsojanjem grehov.

Zaupajmo vedno v Božjo milost in ne v nas same.
Ne ubadajmo se preveč z našo krhkostjo, ampak z našo ošabnostjo in nadutostjo.
Recimo s psalmistom »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne
povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene«.
(Ps 130,1)

Darujmo Bogu svojo ničevost: naše nesposobnosti,
težave, malodušnost, razočaranja, nesporazume, skušnjave, padce in grenkosti
vsakega dne. Priznajmo, da smo grešniki, potrebni njegovega usmiljenja. Jezus
ravno zato, ker smo grešniki, zahteva le, da odpremo svoja srca in da se
pustimo ljubiti od Njega. To je izkušnja svetega Pavla: »Z veseljem se bom
torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova«. (2
Kor 12,9). 

Ne ovirajmo ljubezni Boga do nas z grehi in
brezbrižnostjo. Dajmo mu vedno več prostora v naših življenjih, da bomo živeli
v edinosti z Njim v času in večnosti.

don Marcello Stanzione
VIR