Kako je umrl France Prešeren


Eden najboljših
pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so
umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v
poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako
lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi
očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski
pesnik, dr. France Prešeren.
ŽIVLJENJE
Prešeren, bi kdo rekel,
tista nemoralna liberalna pijandura, ki je ponoči v pijanski omami pisala
pohujšljive zbadljivke?! Res je. Alkohol iz človeka izvleče vse najslabše.
Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in bednost življenja brez
posvečujoče milosti. Daleč od tega, da bi želel zanikati Prešernove grehe,
njegove napake in razuzdano življenje. Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela
velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico,
dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Duhovnikov ni
zaničeval in hodil je k sveti maši, tisti, ki je bila brez pridige.

UMIRANJE

Liberalci so si zelo
želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar
nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili
cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi
in iz izpovedi različnih prič.
Dva meseca pred smrtjo je
Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni več skoraj nič. Lenki je takrat
dejal: »Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta;
najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku
berem.«
Zaželel si je tudi
knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.
Po Kranju so nekateri
govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: »Le nobeden
naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom
vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.«
Sam je poslal po
duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa obhajal in
mazilil.
Nekajkrat so ga slišali
reči, ko so mu ponujali vode, da se je spominjal Kristusa. Mdr. je rekel: »Ne,
tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.« In tudi: »Saj si ti,
Kristus, na križu še hujšo žejo trpel«.

SMRT
Prešeren je umrl 8.
februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je rekel: »Kmalu bo treba
pred sodbo iti.« Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: » Tisto jutro
februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je
neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek
Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se.
Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati
več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko
je umrl.«
Ko je bil na parah, je
bil »tako lep«, se je spominjala Katra. Fran Potočnik pa je dejal, da je bil
njegov obraz miren in skoraj nič spremenjen, da sta bili le ustnici trdo
stisnjeni.
NEBESA!
Priznati moramo, da
Prešeren ni bil organiziran, redno prakticirajoč katolik. Smemo pa trditi, da
ni črtil Boga. Pravil je da ima teto na Šmarni gori in da se ne smemo umikati
nikomur – le Bogu in pravici. Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje
umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo
uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni
zbliža z Bogom, bere o njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje
trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa. 
Z utemeljenim upanjem
lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in
vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej
načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!