 |
| Gabon: duhovnik podeli kardinalu novomašni blagoslov |
Pričujoči prispevek smo pripravili z žalostnim občutkom.
Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v
svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu,
se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja
usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem
prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov
apostolske spodbude Amoris Laetitia,
posebno še kardinala Raymonda Burkea.
Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v
svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu,
se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja
usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem
prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov
apostolske spodbude Amoris Laetitia,
posebno še kardinala Raymonda Burkea.
Kakor bi se vsak mož vreden svojega imena postavil v bran,
če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne
postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove
Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.
če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne
postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove
Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.
Cestnikove
skrivalnice
skrivalnice
Začeti moramo z odzivom najbolj internetno aktivnega
slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred
kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod
naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža
Frančiška. Čeprav je že prej
večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je
pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr.
prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem
smo poročali tudi na blogu Ad Dominum.
Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem,
argumentiranem diskurzu.
slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred
kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod
naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža
Frančiška. Čeprav je že prej
večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je
pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr.
prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem
smo poročali tudi na blogu Ad Dominum.
Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem,
argumentiranem diskurzu.
Spornih in zavajajočih trditev v članku kar mrgoli, v
nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo
floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev
ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv.
evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema.
Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s
tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh
največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI.
praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o
popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki
mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta,
pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s
katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose
vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih
kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat
podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih
vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen
osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike
ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost
groteskno.
nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo
floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev
ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv.
evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema.
Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s
tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh
največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI.
praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o
popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki
mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta,
pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s
katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose
vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih
kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat
podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih
vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen
osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike
ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost
groteskno.
Cestnik nato zapiše, da je italijanski škof Bruno Forte eden
najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v
dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o
homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so
številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali
iz končnega sinodalnega poročila.
Boeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne
in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg
tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne
stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve
urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež
zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.
najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v
dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o
homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so
številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali
iz končnega sinodalnega poročila.
Cestnik tudi zamolči, da je do zamenjave kanclerja Malteškega viteškega reda
Albrechta vonBoeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne
in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg
tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne
stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve
urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež
zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.
Cestnik nadalje citira »dvornega« vatikanista Andrea
Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor
Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža
sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da
mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem
primeru storili v zelo kratkem času.
Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor
Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža
sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da
mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem
primeru storili v zelo kratkem času.
Končno Cestnik štiri kardinale označi za »tridentinske nostalgike« in jih primerja s šovinističnimi nacionalisti. Trditev ni
podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne
strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal
vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji,
kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.
podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne
strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal
vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji,
kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.
Spletno usmiljenje
Kmalu po objavi Cestnikove pisarije so se vključili nekateri
avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno)
je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in
nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta
Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v
svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to
pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija.
Podatki so dovolj zgovorni sami zase.
avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno)
je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in
nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta
Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v
svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to
pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija.
Podatki so dovolj zgovorni sami zase.
Svoje »usmiljenje« so slovenski »progresivci« pokazali v
komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal«
ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da
se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi
kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž
kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč
njegov stil oblačenja.«
komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal«
ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da
se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi
kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž
kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč
njegov stil oblačenja.«
Očitno je, da nihče od komentatorjev kardinala ne pozna. Ne
vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu
»farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja
predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih
bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična
oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali
pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni
zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot
preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal
vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti
liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv.
Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški
župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda
Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil
maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni
progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična
oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne,
razlog za to pa vedo že sami.
vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu
»farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja
predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih
bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična
oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali
pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni
zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot
preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal
vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti
liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv.
Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški
župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda
Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil
maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni
progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična
oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne,
razlog za to pa vedo že sami.
 |
| Frančiškova prijatelja Kirill in Barolomej: kljub stilu še nista postala tarča kritik |
Zakaj torej Burke?
Kako si lahko torej pojasnimo toliko neosnovanih napadov na
kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno
spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so
podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna
podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen,
konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in
Cerkvi ne pozna strahu.
kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno
spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so
podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna
podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen,
konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in
Cerkvi ne pozna strahu.
Burke nima »stolčka«, nima imena, nima denarja, nima titul
in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral
kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem
ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih
državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so
podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i.
»tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem
si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter
množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega
sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in
pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri
potešijo svojo jezo.
in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral
kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem
ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih
državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so
podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i.
»tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem
si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter
množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega
sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in
pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri
potešijo svojo jezo.
Vse bralce zato vabimo, da dobrega kardinala, kot tudi vse
druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo
molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je
celo nujna. Tako že v Apostolskih delih
lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako
danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične,
nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti.
druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo
molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je
celo nujna. Tako že v Apostolskih delih
lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako
danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične,
nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti.
 |
| Split: 40 dni za življenje – kardinal v molitvi pred porodnišnico |