O številu grehov III.

»Sin, če si grešil,
ne nakladaj greha dalje, temveč prosi odpuščanja zaradi poprejšnega.« (Sir. 21,
1.)
Glej, kristijan moj, kaj te uči tvoj dobri Gospod, ker te hoče izveličati: Sin,
ne vrni se iznova v greh, marveč skrbi od danes nadalje, da si pridobiš odpuščanje
storjenih grehov! Brat moj! Čim večkrat si žalil Boga, tem bolj si moraš
prizadevati, da ga ne žališ več, zakaj še kak greh, ki bi ga morda storil,
potisne navzdol tehtnico božje pravice, in pogubljen boš. Ne govorim določno, da
bi po storjenem grehu ne dobil več odpuščanja, zakaj tega ne vem, a to rečem,
da se ti more tako zgoditi.
Zato reci v izkušnjavi:
Kdo ve, če mi Bog morda ne odpusti več, in se pogubim? Prosim, povej mi, če bi
se ti zdelo, da je v kaki jedi strup, ali bi jo jedel? Ako bi zanesljivo
mislil, da preže na oni poti nate sovražniki in ti hote vzeti življenje, bi li
hodil po tisti poti, če imaš še drugo pot, po kateri varno hodiš? Kakšno
gotovost ali zanesljivost pa imaš, da bodeš imel kasneje, ako se zopet vrneš v
grehe, nad njimi pravo žalost in ne kreneš zopet za svojim izmečkom ? Veš li
zanesljivo, da te Bog ne bode pustil umreti morda celo med grehom ali da te
vsaj po grehu ne zapusti? Ako kupuješ hišo, se na vso moč trudiš, da si zagotoviš
svoj kup in ne mečeš proč svojega denarja. Ako vzameš zdravilo, se poprej
prepričaš, da ti ne more škodovati. Ako greš preko reke, se izkušaš zagotoviti,
da ne padeš vanjo. Za borno naslado pa, za živalsko razkošje hočeš v nevarnost
postaviti večno izveličanje, rekoč: Upam, da se še spovem. Toda vprašam te:
Kdaj se spoveš? V nedeljo? Kdo ti je obljubil, da bodeš živel do nedelje?
Jutri? A kdo ti je obljubil jutranji dan?
 Sv. Avguštin pravi: »Dan imaš, pa ure še nimaš?«
Kako moreš obetati, da se spoveš jutri, dočim niti ne veš, če bodeš imel še
kako uro življenja? »On, ki je skesancu obljubil odpuščanje« – nadaljuje
svetnik – »grešniku jutranjega dne ni obljubil; morda ga bode dal, morda tudi
ne.« Bog je obljubil odpuščanje skesancem, jutranjega dne pa grešnikom ni
obljubil. Ako sedaj grešiš, ti bode morda Bog dal časa za pokoro, morda tudi
ne; in če ti ga ne da, kaj bo s teboj vso večnost? In vendar pogubljaš svojo dušo
z nesrečno nasladnostjo in jo postavljaš v nevarnost, da se pogubi na veke. Ali
bi postavil v nevarnost tisoč zlatov za ono umazano veselje? Ne! In kako hočeš
zavoljo ostudnega veselja v enem hipu izgubiti vse, dušo, nebesa in Boga? Povej
mi, ali je res to, kar uči vera, ali je pravljica, da so nebesa, pekel in večnost?
Ali veruješ, da se pogubiš za vedno, ako te pobere smrt v grehu? Kolika
predrznost torej, kolika nespamet, ako se sam pogubiš v večne kazni z besedo:
Upam, da se kasneje poboljšam? »Nihče noče oboleti, upajoč, da ozdravi,« pravi
sveti Avguštin. Ni ga neumneža, ki bi vzel strupa, rekoč: Morda se potem z
zdravili pozdravim.
Ti pa se hočeš
obsoditi v večno smrt, govoreč: Morda se kasneje še oprostim? O nespamet,
koliko duš si pogreznila v pekel in jih še pogrezaš! Zato čuj, kaj žuga Gospod:
»Zanašal si se na svojo hudobijo, … in nesreča je prišla nate, in ne veš odkod
je.« (Iz. 47, 10.) Grešil si, predrzno zaupajoč na božje usmiljenje; a nenadoma
pride nate kazen in ne boš vedel, odkod je.

sv. Alfonz Marija
Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 158-160

Prvi del: O številu grehov I.
Drugi del: O številu grehov II.