James Kalb za Crisis Magazine
V enem od svojih prejšnjih člankov (KLIK)
sem že pojasnil, zakaj je dobro življenje nemogoče brez jasne in dobro razvite
tradicije življenja. Brez te namreč sploh ne bi vedeli, kaj počnemo; iz dneva v
dan bi se morali odločati o vseh življenjskih odločitvah, ne da bi pri tem
karkoli vedeli o rezultatih oz. pomenu naših odločitev ali o tem, kaj z
določeno izbiro zamujamo.
sem že pojasnil, zakaj je dobro življenje nemogoče brez jasne in dobro razvite
tradicije življenja. Brez te namreč sploh ne bi vedeli, kaj počnemo; iz dneva v
dan bi se morali odločati o vseh življenjskih odločitvah, ne da bi pri tem
karkoli vedeli o rezultatih oz. pomenu naših odločitev ali o tem, kaj z
določeno izbiro zamujamo.
Take
in podobne trditve se številnim sodobnim ljudem zdijo nesmiselne.
in podobne trditve se številnim sodobnim ljudem zdijo nesmiselne.
Nekateri
pravijo, da so preprosto nerazumne, saj je vse, kar ljudje počnemo, del
določene tradicije. Obstajajo katoliška, mafijska, budistična, boljševiška,
anarhistična tradicija itd. Poudarjanje pomena tradicija naj nam tako samo po
sebi ne bi povedalo nič o pravilnem načinu življenja.
pravijo, da so preprosto nerazumne, saj je vse, kar ljudje počnemo, del
določene tradicije. Obstajajo katoliška, mafijska, budistična, boljševiška,
anarhistična tradicija itd. Poudarjanje pomena tradicija naj nam tako samo po
sebi ne bi povedalo nič o pravilnem načinu življenja.
Drugi
trdijo, da je glavna odlika tradicije prav v tem, da se razvija. Prelom z
dotedanjo tradicijo je zato bolj smiselno razumeti kot variacijo oz. začetek
razvoja nove tradicije. Če ljudje začnejo nekaj delati drugače, je to pač del
njihove sedanje tradicije. Poleg tega
pa so tradicije kompleksne, prav tako kompleksne kot situacije, ki jih
obravnavajo. V katoliški družbi tako obstajajo tradicije, kot so pobožnost,
pravovernost in strogost, pa tudi popustljivost, skepticizem, heretičnost,
ateizem in kriminal. Podobno velja tudi za druge skupnosti, zato se lahko
vprašamo, zakaj na račun vseh drugih izbrati ravno določene tradicije iz
kompleksnega skupka značilnosti, ki določajo način življenja neke skupnosti.
Mar ne šele vse skupaj sestavljajo celoto?
trdijo, da je glavna odlika tradicije prav v tem, da se razvija. Prelom z
dotedanjo tradicijo je zato bolj smiselno razumeti kot variacijo oz. začetek
razvoja nove tradicije. Če ljudje začnejo nekaj delati drugače, je to pač del
njihove sedanje tradicije. Poleg tega
pa so tradicije kompleksne, prav tako kompleksne kot situacije, ki jih
obravnavajo. V katoliški družbi tako obstajajo tradicije, kot so pobožnost,
pravovernost in strogost, pa tudi popustljivost, skepticizem, heretičnost,
ateizem in kriminal. Podobno velja tudi za druge skupnosti, zato se lahko
vprašamo, zakaj na račun vseh drugih izbrati ravno določene tradicije iz
kompleksnega skupka značilnosti, ki določajo način življenja neke skupnosti.
Mar ne šele vse skupaj sestavljajo celoto?
Tretja
skupina ugovorov temelji na liberalnem individualizmu. Živim svoje življenje in
zanj sem odgovoren, zato ne vidim razloga, zakaj bi ga uravnaval po tem, kar je
omejena skupina ljudi kot dobro smatrala v preteklosti. Mar ni bolje, če se
svobodno odločim na podlagi vseh možnosti, ki jih ponuja človeška misel in
izkušnje? Ali še bolje: zakaj ne bi z njimi preprosto prekinil in se odločil za
povsem svojo pot, če je ta boljša? To je navsezadnje isto, kar so storili
začetniki raznih tradicij in tradicionalisti jim tega ne očitajo.
skupina ugovorov temelji na liberalnem individualizmu. Živim svoje življenje in
zanj sem odgovoren, zato ne vidim razloga, zakaj bi ga uravnaval po tem, kar je
omejena skupina ljudi kot dobro smatrala v preteklosti. Mar ni bolje, če se
svobodno odločim na podlagi vseh možnosti, ki jih ponuja človeška misel in
izkušnje? Ali še bolje: zakaj ne bi z njimi preprosto prekinil in se odločil za
povsem svojo pot, če je ta boljša? To je navsezadnje isto, kar so storili
začetniki raznih tradicij in tradicionalisti jim tega ne očitajo.
Temu
soroden je ugovor, ki temelji na pluralizmu. V sodobni družbi obstaja mnoštvo
tradicij in bilo bi diskriminatorno ter razdvajajoče kateri od njih odreči enakovrednost.
Zato moramo spoštovati različnost in kot enakovredne sprejemati tudi tiste
tradicije, ki so drugačne od naših. Če to storimo, tradicijam odrečemo tudi
njihovo neformalno avtoriteto v vsem, kar zadeva druge ljudi. V nasprotnem
primeru bi nekateri namreč bili marginalizirani. Tradicije zato ne smejo imeti
socialne avtoritete, kar pomeni, da ne smejo obstajati kot prave tradicije,
temveč zgolj kot striktno privatna mnenja in navade.
soroden je ugovor, ki temelji na pluralizmu. V sodobni družbi obstaja mnoštvo
tradicij in bilo bi diskriminatorno ter razdvajajoče kateri od njih odreči enakovrednost.
Zato moramo spoštovati različnost in kot enakovredne sprejemati tudi tiste
tradicije, ki so drugačne od naših. Če to storimo, tradicijam odrečemo tudi
njihovo neformalno avtoriteto v vsem, kar zadeva druge ljudi. V nasprotnem
primeru bi nekateri namreč bili marginalizirani. Tradicije zato ne smejo imeti
socialne avtoritete, kar pomeni, da ne smejo obstajati kot prave tradicije,
temveč zgolj kot striktno privatna mnenja in navade.
Končno
je tu še praktični problem sodobnega načina življenja. Življenje se je
spremenilo; zakaj bi bile torej stare navade in prepričanja še vedno smiselna? Poleg tega tradicije obstajajo znotraj mreže
specifičnih medčloveških odnosov: vaške skupnosti, verske skupnosti, regije,
naroda, socialnega razreda ipd. Zaradi hitrega razvoja komunikacij in prometnih
možnosti so te čedalje manj pomembne. Sodobno življenje živimo skozi neosebne
ekonomske in birokratske strukture, s soljudmi pa komuniciramo preko
elektronskih omrežij, ki nas v sekundah lahko povežejo s praktično komerkoli.
Tradicija kot način razumevanja sveta in vzpostavljanja načina življenja ni več
potrebna; na njeno mesto je stopila podoba, nagon, trenutno dogajanje in visoko
razvita umetnost prepričevanja.
je tu še praktični problem sodobnega načina življenja. Življenje se je
spremenilo; zakaj bi bile torej stare navade in prepričanja še vedno smiselna? Poleg tega tradicije obstajajo znotraj mreže
specifičnih medčloveških odnosov: vaške skupnosti, verske skupnosti, regije,
naroda, socialnega razreda ipd. Zaradi hitrega razvoja komunikacij in prometnih
možnosti so te čedalje manj pomembne. Sodobno življenje živimo skozi neosebne
ekonomske in birokratske strukture, s soljudmi pa komuniciramo preko
elektronskih omrežij, ki nas v sekundah lahko povežejo s praktično komerkoli.
Tradicija kot način razumevanja sveta in vzpostavljanja načina življenja ni več
potrebna; na njeno mesto je stopila podoba, nagon, trenutno dogajanje in visoko
razvita umetnost prepričevanja.
Vsi
predstavljeni ugovori se zdijo bolj impresivni, kot dejansko so. Nekateri izmed
njih samo ugotavljajo, da je tradicija podvržena razkroju. To je morda čisto
res, še posebno dandanes, a ne pove ničesar o njeni potrebnosti za človeško
življenje.
predstavljeni ugovori se zdijo bolj impresivni, kot dejansko so. Nekateri izmed
njih samo ugotavljajo, da je tradicija podvržena razkroju. To je morda čisto
res, še posebno dandanes, a ne pove ničesar o njeni potrebnosti za človeško
življenje.
Drugi
ugovori zanikajo človeško naravo sledeč modernemu idealu samoustvarjajočega se
posameznika. A človek se ne ustvarja sam. Kompleksni sistemi, kot je človeško
življenje, do določene mere delujejo skladno s svojo lastno logiko, ki je ne
moremo popolnoma prilagoditi svojim željam. Človek je poleg tega družbeno
bitje, katerega jezik in delovanje se začnejo s predpostavkami in obvezami, ki
ga časovno prehitevajo in določajo. Sebe in svoje življenje lahko razumemo le
kot sodelujoči del lastne skupnosti in njenih tradicij. Tudi upornik potrebuje
avtoriteto, ki se ji upre, ter tradicijo in skupnost odpadnikov, da lahko
definira način in cilj svojega upora. Sploh pa je nemogoče preprosto izumiti
ureditev, ki vsaj minimalno zadovoljivo ureja nekaj tako kompleksnega,
subtilnega in temeljnega, kot so (na primer) odnosi med spoloma. Izkušnje
preteklih generacij o tem, kaj deluje, kaj ljudi zadovoljuje ipd. so
nepogrešljive pri takih in podobnih družbenih sistemih.
ugovori zanikajo človeško naravo sledeč modernemu idealu samoustvarjajočega se
posameznika. A človek se ne ustvarja sam. Kompleksni sistemi, kot je človeško
življenje, do določene mere delujejo skladno s svojo lastno logiko, ki je ne
moremo popolnoma prilagoditi svojim željam. Človek je poleg tega družbeno
bitje, katerega jezik in delovanje se začnejo s predpostavkami in obvezami, ki
ga časovno prehitevajo in določajo. Sebe in svoje življenje lahko razumemo le
kot sodelujoči del lastne skupnosti in njenih tradicij. Tudi upornik potrebuje
avtoriteto, ki se ji upre, ter tradicijo in skupnost odpadnikov, da lahko
definira način in cilj svojega upora. Sploh pa je nemogoče preprosto izumiti
ureditev, ki vsaj minimalno zadovoljivo ureja nekaj tako kompleksnega,
subtilnega in temeljnega, kot so (na primer) odnosi med spoloma. Izkušnje
preteklih generacij o tem, kaj deluje, kaj ljudi zadovoljuje ipd. so
nepogrešljive pri takih in podobnih družbenih sistemih.
Ugovori
poleg tega izkazujejo pretirano zunanji in dobeseden pogled na tradicijo. Ta ni
le seznam prepovedi ali spisek tega, kar so specifične skupnosti doslej
naredile. Tradicija nasprotno izkazuje urejeno vizijo človeških dobrin in
končno ideal dobrega življenja, ki ne more biti zadovoljivo spoznano oz.
realizirano brez njene pomoči. Ponazorimo to s primerom: težko je postati dober
glasbenik, resnično nemogoče pa je biti dober glasbenik čisto abstraktno, se
pravi brez kakršnegakoli odnosa do specifičnega stila oz. glasbene tradicije. A
če ima človek dovolj talenta, je mogoče postati vrhunski glasbenik s pomočjo
ustreznega strokovnjaka, ki ga to nauči – slednji pa se je tega seveda naučil
od svojih predhodnikov.
poleg tega izkazujejo pretirano zunanji in dobeseden pogled na tradicijo. Ta ni
le seznam prepovedi ali spisek tega, kar so specifične skupnosti doslej
naredile. Tradicija nasprotno izkazuje urejeno vizijo človeških dobrin in
končno ideal dobrega življenja, ki ne more biti zadovoljivo spoznano oz.
realizirano brez njene pomoči. Ponazorimo to s primerom: težko je postati dober
glasbenik, resnično nemogoče pa je biti dober glasbenik čisto abstraktno, se
pravi brez kakršnegakoli odnosa do specifičnega stila oz. glasbene tradicije. A
če ima človek dovolj talenta, je mogoče postati vrhunski glasbenik s pomočjo
ustreznega strokovnjaka, ki ga to nauči – slednji pa se je tega seveda naučil
od svojih predhodnikov.
Ker
je človek družbeno in kulturno bitje, je že po naravi tradicionalen. Prav tako
je tudi razumski in ravna v skladu z (večinoma implicitnimi) principi in
ideali. Iz tega razloga je tradicija usmerjena proti nečemu višjemu od sebe.
Smisel glasbene tradicije je lepota in veselje, smisel verske tradicije je pot
k Bogu, smisel splošne tradicije življenja pa je doseči dobro življenje. Iz
tega razloga je logično, da se tradicija spreminja, ko ji sprememba pomaga
priti do njenega cilja ali le-tega izostriti. Takšne spremembe so običajno
neopažene, ker nastanejo kot produkt postopnih sprememb. Skozi čas se tako npr.
nekateri vidiki tradicije »prerinejo« v ospredje, drugim pa je posvečeno manj
pozornosti. Nekatere spremembe nastanejo na podlagi formulacij ali praks, ki na
začetku izgledajo kot majhne variacije, a se sčasoma združujejo in se končno
uveljavijo kot več kot zgolj to. V katoliški tradiciji takšne primere
predstavljajo razvoji različnih ritualov in pobožnosti ter razvoj doktrine, kot
jo je predstavil John Henry Newman.
je človek družbeno in kulturno bitje, je že po naravi tradicionalen. Prav tako
je tudi razumski in ravna v skladu z (večinoma implicitnimi) principi in
ideali. Iz tega razloga je tradicija usmerjena proti nečemu višjemu od sebe.
Smisel glasbene tradicije je lepota in veselje, smisel verske tradicije je pot
k Bogu, smisel splošne tradicije življenja pa je doseči dobro življenje. Iz
tega razloga je logično, da se tradicija spreminja, ko ji sprememba pomaga
priti do njenega cilja ali le-tega izostriti. Takšne spremembe so običajno
neopažene, ker nastanejo kot produkt postopnih sprememb. Skozi čas se tako npr.
nekateri vidiki tradicije »prerinejo« v ospredje, drugim pa je posvečeno manj
pozornosti. Nekatere spremembe nastanejo na podlagi formulacij ali praks, ki na
začetku izgledajo kot majhne variacije, a se sčasoma združujejo in se končno
uveljavijo kot več kot zgolj to. V katoliški tradiciji takšne primere
predstavljajo razvoji različnih ritualov in pobožnosti ter razvoj doktrine, kot
jo je predstavil John Henry Newman.
Ker
ima tradicija temelj in funkcijo v človeškem življenju, lahko obstajajo
tradicije, ki kot take nimajo smisla. Tradicija radikalne izbire, spremembe in
samozadostnosti je nesmiselna, ker zanika vidike človeškega življenja, –
kontinuiteto in počasno zbiranje izkušenj, uvidevnost, praktično modrost in organizirajoče simbole in prakse, ki se
razvijejo skozi izkušnje številnih generacij – ki tradiciji sploh dajejo
avtoriteto.
ima tradicija temelj in funkcijo v človeškem življenju, lahko obstajajo
tradicije, ki kot take nimajo smisla. Tradicija radikalne izbire, spremembe in
samozadostnosti je nesmiselna, ker zanika vidike človeškega življenja, –
kontinuiteto in počasno zbiranje izkušenj, uvidevnost, praktično modrost in organizirajoče simbole in prakse, ki se
razvijejo skozi izkušnje številnih generacij – ki tradiciji sploh dajejo
avtoriteto.
Potrebujemo
tradicijo, ki je dovolj inteligenta in konsistentna, da razume in sprejema
svoje meje in potrebnost. Taka tradicija vsaj implicitno vsebuje tudi princip
samokritike, ker ve, da je lahko boljša ali slabša glede na svoj namen in uspeh
pri doseganju le-tega. Tako obstaja npr. tradicija t. i. »dvigalne glasbe«
[elevator music] v okviru širše tradicije zahodne glasbe. Tisti, ki se
ukvarjajo s prvo, običajno ugotovijo, da predstavlja nazadovanje v primerjavi z
drugo in se zato posvetijo bolj smiselnim stvarem.
tradicijo, ki je dovolj inteligenta in konsistentna, da razume in sprejema
svoje meje in potrebnost. Taka tradicija vsaj implicitno vsebuje tudi princip
samokritike, ker ve, da je lahko boljša ali slabša glede na svoj namen in uspeh
pri doseganju le-tega. Tako obstaja npr. tradicija t. i. »dvigalne glasbe«
[elevator music] v okviru širše tradicije zahodne glasbe. Tisti, ki se
ukvarjajo s prvo, običajno ugotovijo, da predstavlja nazadovanje v primerjavi z
drugo in se zato posvetijo bolj smiselnim stvarem.
Podobno
velja tudi za bolj splošne tradicije načina življenja. Če si ogledamo spremembe
v življenju povprečnega Zahodnjaka skozi zadnjih 50 ali 60 let, si le težko
zatisnemo oči pred dejstvom, da le-te predstavljajo nazadovanje kulturne
tradicije. Ta sodba ni le stvar okusa: celo nekaj tako brutalno objektivnega,
kot je stopnja smrtnosti, (KLIK)
nam kaže, da je v načinu življenja nekaj šlo hudo narobe. Tisti, ki živijo
znotraj tradicije vsakdanjega življenja, se običajno strinjajo. Čeprav zahodne
elite trdijo, da svet pod njihovim vodstvom postaja boljši, čedalje več
običajnih ljudi ugotavlja, da to ne drži.
velja tudi za bolj splošne tradicije načina življenja. Če si ogledamo spremembe
v življenju povprečnega Zahodnjaka skozi zadnjih 50 ali 60 let, si le težko
zatisnemo oči pred dejstvom, da le-te predstavljajo nazadovanje kulturne
tradicije. Ta sodba ni le stvar okusa: celo nekaj tako brutalno objektivnega,
kot je stopnja smrtnosti, (KLIK)
nam kaže, da je v načinu življenja nekaj šlo hudo narobe. Tisti, ki živijo
znotraj tradicije vsakdanjega življenja, se običajno strinjajo. Čeprav zahodne
elite trdijo, da svet pod njihovim vodstvom postaja boljši, čedalje več
običajnih ljudi ugotavlja, da to ne drži.
Hvaliti
tradicijo zato ni nekaj arbitrarnega in ne pomeni hvaliti vsako obstoječo
tradicijo. Pomeni ugotavljati, da mora tradicija imeti socialno avtoriteto, ker
je nujno potrebna za razumevanje in realizacijo sleherne človeške dobrine. Zavedati
se moramo, da se pri tem moramo soočiti s težavami, ki so nujno povezane z
vsakršno avtoriteto: slednja lahko nima prav, večkrat je bila destruktivna,
različne avtoritete si med seboj nasprotujejo itd. Avtoriteta ima kot vse
človeško svoje pomanjkljivosti, zato potrebuje dopolnitev drugih avtoritet in končno milosti. Ne glede na to jo običajno
sprejemamo, ker smo kot družbena bitja k temu zavezani. Res je, da jo moramo v
izjemnih primerih tudi zavrniti in to tedaj, ko postane destruktivna in začne
uničevati prav tiste dobrine, zaradi katerih je bila sploh vzpostavljena. A to
predstavlja nadvse resno stvar, – zaznamuje namreč meje družbenega reda – kar
velja za vse človeške avtoritete. Glede tega lahko zato podamo le malo splošnih
pravil.
tradicijo zato ni nekaj arbitrarnega in ne pomeni hvaliti vsako obstoječo
tradicijo. Pomeni ugotavljati, da mora tradicija imeti socialno avtoriteto, ker
je nujno potrebna za razumevanje in realizacijo sleherne človeške dobrine. Zavedati
se moramo, da se pri tem moramo soočiti s težavami, ki so nujno povezane z
vsakršno avtoriteto: slednja lahko nima prav, večkrat je bila destruktivna,
različne avtoritete si med seboj nasprotujejo itd. Avtoriteta ima kot vse
človeško svoje pomanjkljivosti, zato potrebuje dopolnitev drugih avtoritet in končno milosti. Ne glede na to jo običajno
sprejemamo, ker smo kot družbena bitja k temu zavezani. Res je, da jo moramo v
izjemnih primerih tudi zavrniti in to tedaj, ko postane destruktivna in začne
uničevati prav tiste dobrine, zaradi katerih je bila sploh vzpostavljena. A to
predstavlja nadvse resno stvar, – zaznamuje namreč meje družbenega reda – kar
velja za vse človeške avtoritete. Glede tega lahko zato podamo le malo splošnih
pravil.